Jedro

Za terjatev tožnice za plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi nesreče pri delu (za plačilo razlike v plači med plačo, ki jo je tožnica prejemala pred nesrečo, in invalidsko pokojnino) se uporablja 3-letni subjektivni in 5-letni objektivni zastaralni rok iz 352. člena OZ in ne 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR, ki velja le za terjatve za prejemke iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbama prvotožene in drugotožene stranke se ugodi in se vmesna sodba spremeni tako, da glasi: „Ugotovi se, da ne obstoji odškodninska odgovornost obeh toženih strank za premoženjsko škodo.“ Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstoji v celoti nerazdelna odškodninska odgovornost obeh toženih strank za vtoževano materialno škodo tožnice in ta terjatev tožnice ni zastarala.

Prvotožena stranka Republika Slovenija vlaga pravočasno pritožbo zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in ugotovi, da ni podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke za tožničino odškodninsko terjatev ter naloži tožnici plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvotožena stranka ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker ocenjuje, da je v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno ugotovilo obstoj pravne podlage tožničinega tožbenega zahtevka, neutemeljeno pa je zavrnilo tudi ugovor zastaranja obeh toženih strank. Pri tem je v njuno škodo storilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnica gradi odškodninsko odgovornost drugotožene stranke in posledično prvotožene stranke za njeno invalidsko upokojitev in s tem za izpad na plači na trditvi, da je bila invalidsko upokojena zaradi poškodb, ki jih je utrpela v posledici napada K.D., do katerega je prišlo 11. 5. 1999, ker drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo. Glede na to, da je prvotožena stranka ustanoviteljica drugotožene stranke, je po mnenju tožnice in očitno tudi sodišča, da solidarno odgovarjata za zatrjevano premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije prvotožene stranke, kot tudi njenega ugovora zastaranja terjatve in o neobstoju podlage tožbenega zahtevka zavrnilo, zgolj s sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. P 191/2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 838/2009, s katero je bilo odločeno o nepremoženjski škodi, ki je tožnici nastala iz istega historičnega dogodka in glede na sodbo na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1783/2004 z dne 3. 10. 2005 o pripoznavi tožbenega zahtevka o tožničini razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, saj je bila z odločbo ZPIZ-a upokojena zaradi bolezni. Sodišče bi moralo v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije uporabiti določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki v 1. odstavku 73. člena določa, da mora organizacija oziroma delodajalec delavcu v primeru, ko ta utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Gre za škodo nastalo v okviru delovnega razmerja in je potrebno po načelu lex specialis uporabiti ZTPDR. Poudariti je tudi, da tožnica ni bila poškodovana na svojem delovnem mestu v zvezi z delom, pač pa je utrpela poškodbe zaradi tega, ker se je vmešala v spor med K.D. in sodelavko Z.B.. K.D. ni iskal nobenih uradnih in neuradnih stikov s tožnico in zato le-ta v škodnem dogodku ni bila v funkcije uradne osebe. Zato tudi ni bila napadena na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Šlo je za njeno neustrezno reakcijo, ki je tudi prispevala, da je K.D. poškodoval tudi Z.B.. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljilo zgolj na razlogih iz sodbe o nepremoženjski škodi. Tako sodišče zmotno navaja, da njena odgovornost za zatrjevano premoženjsko škodo ne more biti drugačna kot odgovornost za nepremoženjsko škodo, glede katere pa je že bilo pravnomočno odločeno z navedeno sodbo. Kar zadeva obseg odškodninske odgovornosti pa je v razlogih izpodbijane vmesne sodbe zgolj povzelo pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1783/2004 z dne 3. 10. 2005. Protipravno ravnanje bi eventuelno lahko bilo storjeno z opustitvijo dolžnega ravnanja toženih strank. Pri očitanem ravnanju tudi ne gre za naravno vzročnost. Že večkrat je bilo v sodni praksi poudarjeno, da tožena stranka ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči škodo v njeni sferi. Četudi se zgodi škodni dogodek na delovnem mestu, je treba v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali je med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca podana pravnorelevantna vzročna zveza. Napad K.D. na Z.B. in tožnico, ki se je zgodil 11. 5. 1999, je nenaden in nepričakovan. Po teoriji adekvatne vzročnosti je mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Tožnica tudi ni bila napadena na delovnem mestu ali v zvezi z delom, pač pa, ker je skušala obraniti sodelavko Z.B.. Zato ne gre za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke oziroma obeh toženih strank, pač pa za odgovornost za t.i. substituirano škodo. Sodišče je zanemarilo tudi dejstvo, da predložena sodba na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča z dne 3. 10. 2005 lahko služi le za podkrepitev tožničinih navedb oziroma trditev, ne more pa služiti kot dokaz o enem od odločilnih vprašanj tega odškodninskega spora, to je o obstoju vzročne zvezi med škodnim dogodkom in zatrjevano škodno posledico. Sodišče je povsem prezrlo subjektivne meje pravnomočnosti navedene sodbe, ki lahko učinkuje le med strankama v postopku. Gre za kršitev ustavne pravice do izjave po določilih 22. člena Ustave Republike Slovenije oziroma do kontradiktornosti postopka. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je bila tožnica prvič ocenjena na invalidski komisiji ZPIZ, Območna enota ... že v letu 2000 in zaradi posledic bolezni uvrščena v II. kategorijo invalidnosti. Ta odločba je postala pravnomočna dne 28. 12. 2000, iz nje pa izhaja, da je tožničina invalidnost posledica bolezni in ne morda zatrjevanega škodnega dogodka in je bila ta stopnja invalidnosti ugotovljena dne 14. 10. 2000, ko je tožnica pridobila pravico do polovičnega delovnega časa. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti povzročeno škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Tako OZ kot tudi prej ZOR glede zastaranja odškodninskih obveznosti v 1. odstavku 352. člena določa, da terjatve za povzročeno škodo zastarajo v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, pri čemer sodišče zastaranje upošteva le na ugovor dolžnika oziroma odgovorne osebe. V predmetni zadevi gre za uveljavljanje premoženjske škode po 195. členu ZOR, ki med drugim določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003 med drugim poudarilo, da zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Iz predloženih dokazov izhaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi upokojitve na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ št. ... z dne 4. 3. 2004 že z dnem 3. 7. 2004. Tožnici tudi ne gredo prikrajšanja pri regresu za leto 2005 in 2006, saj je od izplačila regresa pa do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta. Tožnica zahteva tudi neutemeljeno regres za letni dopust za leto 2005 in za leto 2006 kot odškodnino. Prvotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Drugotožena stranka – delodajalec podaja pritožbo zoper vmesno sodbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na civilnopravni postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti opr. št. P 191/2000, kjer je sodišče ugotovilo odgovornost obeh toženih strank, kar po mnenju sodišča pomeni, da je takšna odločitev tudi podlaga za odgovornost obeh toženih stranki in s tem tudi drugotožene v predmetni zadevi. Okrožno sodišče v Murski Soboti je odločalo o t.i. nematerialni škodi, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku, medtem ko v tem postopku tožnica uveljavlja plačilo materialne škode in sicer rente zaradi domnevne predčasne upokojitve. Podlago za tak postopek torej daje dejstvo, da je tožnica bila primorana upokojiti se predčasno in to invalidsko. V zvezi s tem obe toženi stranki zatrjujeta, da so k nastanku invalidnosti pri tožnici prispevali številni drugi dejavniki, torej da poškodba ob ključnem dogodku dne 11. 5. 1999 ni izključni in edini razlog za nastanek invalidnosti pri tožnici, ki bi torej upravičeval izključno odgovornost obeh toženih strank. Njena invalidnost je prav gotovo tudi posledica drugih vzrokov, zlasti bolezenskih in drugih poškodb. Potrebno je poudariti naslednja dejstva, da iz izvedenskega mnenja ZPIZ – invalidske komisije z dne 14. 10. 2000 izhaja, da tožničina bolezen ne izhaja iz poškodb z dne 11. 5. 2000, ampak je posledica poškodb v njeni mladosti, da je bila tožnica delno invalidsko upokojena že pred sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1783/2004, da iz odločbe ZPIZ izhaja, da je bila upokojena zaradi bolezni ter da je ZPIZ v letu 1999 in 2000 tožnici status podaljševal zaradi bolezni in ne zaradi poškodb na delovnem mestu. Sodišče svoje odločitve ne more utemeljevati na podlagi postopka, kjer je osnova zahtevku bistveno drugačna kot v predmetnem postopku. Prav tako ne more biti opora v odločitvi v zadevi opr. št. Ps 1783/2004, izdani dne 3. 10. 2005, kjer drugotožena stranka ni bila stranka v postopku in se zato nanjo posledice ne morejo raztezati, sodba namreč učinkuje namreč le inter partes. Tožena stranka v postopku ni sodelovala, tako tudi ni mogla uveljavljati načela enakega orožja in je s tem kršena tudi njena pravica do izjave, kot tudi pravica vplivanja na izvedbo dokaznega postopka. Takšno stališče je sprejelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. II Ips 431/2006 – Sodnikov informator št. 1/2009. Sodišče povsem spregleda načelo subjektivne meje pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o zastaranju tožbenega zahtevka. Sodišče je svojo odločitev implementiralo tako, da jo je oprlo na 206. člen ZDR. ZDR se namreč izključno uporablja za terjatev iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z njim. Gre za terjatve, kot so plače, povračilo dodatkov, regresa, malice, prevoza na delo, torej terjatve, ki so izključno povečane z obstojem delovnega razmerja. V konkretnem primeru pa gre za terjatev izrazito odškodninske narave, za katere se uporablja 184. člen ZDR. Dikcija slednjega je, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo, ki je nastala pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da je potrebno v predmetni zadevi uporabiti določilo Obligacijskega zakonika, konkretno 1. odstavek 352. člena OZ, ki sicer določa zastaralni rok tri leta in tega je tožnica zagotovo zamudila, kot je drugotožena stranka zapisala v svoji vlogi, in sicer najkasneje se je tožnica seznanila s tem, ko je bila priznana priznana pravica do invalidske upokojitve z dnem, ko je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. Ps 1783/2004 dne 3. 10. 2005 opravilo glavno obravnavo. Tožena stranka je uveljavljala ugovor zastaranja pred sodiščem prve stopnje in to uveljavlja tudi v pritožbenem postopku. Drugotožena stranka se tudi ne strinja s tem, da sta obe toženi stranki v celoti odgovorni za vtoževani materialno škodo tožnice, ki jo ta vtožuje in zato poudarja, da za takšno odločitev v zbranem dokaznem gradivu ni nobene osnove. Zato je sodišče v škodo obeh toženih strank tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tako bi se moralo upoštevati tudi, katere posledice so tožnici nastale zaradi bolezni in katere zaradi poškodbe K.D.. To pa bi bilo mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Ta je pomemben za določitev omenjene razmejitve (vzroki poškodb 11. 5. 1999 v primerjavi s starimi poškodbami), saj zbrana medicinska dokumentacija in druga dokumentacija spisa nedvomno kaže, da o popolni (100 %) odgovornosti toženih strank za vtoževano materialno škodo tožnice ne more biti nobenega govora. Zato drugotožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Drugotožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili tožnica in prvo in drugotožena stranka ter z vpogledom v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1783/2004, je sodišče izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da obstoji v celoti nerazdelna odškodninska odgovornost obeh toženih strank za vtoževano materialno škodo tožnice in da ta terjatev tožnice ni zastarala. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, na podlagi določil 315. člena ZPP, ki sicer določa, da če tožena stranka izpodbija tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločitev, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo ob podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). Sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna.

Sodišče je v predmetnem sporu odločalo glede tožbenega zahtevka za plačilo materialne škode in zahtevek za plačilo od obeh toženih strank za škodo, ki jo je po zatrjevanju v tožbi utrpela v posledici škodnega dogodka z dne 11. 5. 1999, pri čemer navaja, da vtožuje škodo nerazdelno od obeh toženih strank. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica že vodila pravdo v zvezi z zatrjevano nematerialno škodo iz posledic tega dogodka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, ker je bilo s sodbo navedenega sodišča opr. št. P 191/2000 razsojeno, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici odškodnino. Po pritožbi toženih strank je Višje sodišče v Mariboru s sodbo opr. št. I Cp 838/2009 z dne 24. 6. 2009 delno glede višine ugodilo pritožbama obeh toženih strank in odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 29.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu svojo obrazložitev utemeljilo s tem, da ne najde utemeljenega razloga v smeri, da obe toženi stranki ne bi bili solidarno odgovorni za zatrjevano materialno škodo, ki je predmet sedanjega postopka pred naslovnim sodiščem. Zato je sodišče prve stopnje ugovor toženih strank glede pasivne legitimacije zavrnilo. Glede zastaranja je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v konkretnem primeru ne pride glede zastaranja v poštev splošni triletni zastaralni rok iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 81/2001 s sprem. - OZ), temveč se ob dejstvu, da gre v predmetni zadevi za terjatev tožnice iz delovnega razmerja oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, uporablja petletni zastarani rok, določen v 206. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) in ker rok petih letih še ni potekel, je ocenilo, da vtoževana terjatev tožnice ni zastarala. Glede višine je zavzelo sodišče prve stopnje stališče, da sta glede na sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru obe toženi stranki v celoti odgovorni za materialno škodo, in sicer za dogodek, ki se je pripetil v času opravljanja dela pri drugotoženi stranki dne 11. 5. 1999. Po prepričanju sodišča odgovornost za materialno škodo ne more biti drugačna kot odgovornost za nematerialno škodo, glede katere pa je sodišče že pravnomočno razsodilo. Sodišče je ob navedenem tudi upoštevalo, da je bila tožnica v posledici poškodbe pri delu z dne 11. 5. 1999 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2004 in to s sodbo na podlagi pripoznave Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1783/2004 z dne 3. 10. 2005. Tako je bila poškodba tožnice in v zvezi s tem posledice na zdravju odločilen razlog za ugotovitev oziroma razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti in dejansko njeno invalidsko upokojitev. Ker je sodba na podlagi pripoznave postala pravnomočna, je po prepričanju sodišče ta sodba podlaga za zaključek, da je eventuelno nastala in zatrjevana materialna škoda tožnice ob invalidski upokojitvi v višini razlike med plačo in invalidsko pokojnino dejansko izključna posledica invalidske upokojitve in da sta obe toženi stranki solidarno odgovorni za škodo, ki jo je v zvezi s tem utrpela tožnica.

Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, saj iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. Ps 1783/2004 izdalo dne 3. 10. 2005 sodbo na podlagi pripoznave, s katero je razsodilo, da se 1. odstavek odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 4. 3. 2004 in odločba št. ... z dne 30. 6. 2004 odpravita (I. točka) ter da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2004 dalje (II. točka). Ugotoviti je, da je navedena sodba na podlagi pripoznave zoper toženo stranko Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije postala pravnomočna dne 8. 11. 2005, kot to izhaja iz klavzule pravnomočnosti. Iz vložene tožbe zaradi plačila 28.154,76 EUR in plačila rente mesečno 890,00 EUR pa izhaja, da je tožnica vložila tožbo dne 31. 12. 2008 neposredno pri sodišču, kot to izhaja iz sodne štampiljke. Tožnica v predmetni zadevi vtožuje materialno škodo zaradi povzročene nesreče pri delu, pri čemer jo oblikuje tako, da gre za razliko v plači, ki jo je prejemala na delovnem mestu in razliko v odmerjeni invalidski upokojitvi, kot to izhaja tudi iz tožbenih navedb, kjer tožnica navede, da je dne 11. 3. 2008 na obe toženi stranki naslovila odškodninski zahtevek za plačilo izpada na dohodku s prošnjo, da se dogovorijo o plačilu izpada pri dohodku. Tožnica postavi za v bodoče tudi zahtevek za plačilo rente v višini 890,00 EUR. Iz ugotovitvene odločbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, ki jo je izdala drugotožena stranka – delodajalec, št. ... z dne 29. 7. 2004 (priloga B1) izhaja, da tožnici preneha delovno razmerje z dnem 3. 7. 2004 kot to izhaja iz 2. točke izreka, kar pomeni da tožnici prejemki iz delovnega razmerja po tem datumu ne pripadajo več, razen o obliki odškodnine za materialno škodo, kar sicer tudi uveljavlja tožnica. ZDR v 206. členu z naslovu Zastaranje terjatev določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, pri čemer gre za terjatve prejemkov iz delovnega razmerja, kot izplačila plač, regresa za letni dopust nadomestila za prehrano, prevoza na delo, to je terjatev, ki so izključno povezane z obstojem delovnega razmerja, pri čemer pa je kot navedeno tožnici prenehalo delovno razmerje že 29. 7. 2004 in gre dejansko za vtoževanje odškodnine za materialno škodo, za katero se uporablja določilo 184. člena ZDR, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 352. člena OZ). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, od kar je škoda nastala (2. odstavek 352. člena OZ). Tožnica je najkasneje zvedela za nastanek materialne škode z dnem 11. 11. 2005, to je s pravnomočnostjo sodbe, ko je postala zadeva opr. št. Ps 1783/2004, s katero je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in je pridobila pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2004 dalje, z dnem 11. 11. 2005. Tako je po oceni pritožbenega sodišča njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova materialne škode zastaran, saj je od 11. 11. 2005 pa do 31. 12. 2008 poteklo več kot tri leta, pri čemer to velja za obe toženi stranki, ker sta obe toženi stranki me postopkom podali ugovor zastaranja. V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo (razlika med plačo in pripadajočo pokojnino) uveljavlja bodisi v obliki rente, bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. V predmetni zadevi gre namreč za uveljavljanje premoženjske škode na podlagi 174. člena OZ, ki določa, da kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti med ostalim izgubljen zaslužek zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem in tudi v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubljen zaslužek v obliki rente kot povračilo za nastalo škodo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003 med drugim poudarilo, da zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo škodo začne teči, ko tožnik prvič zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Navedeno odločitev je Vrhovno sodišče Republike Skovenije sprejelo sicer na podlagi ZOR-a, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da novi OZ v tem delu ni bil spremenjen, torej gre za identično pravno in dejansko situacijo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore prvotožene in drugotožene stranke ne odgovarja, ker so za rešitev predmetne zadeve brezpredmetni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.