Jedro

Tožnica v tožbi trdi, da je izpodbijana odločba posledica izsiljevanja, pritiskov in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva, vendar z navedbami v tožbi dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo tako ravnanje, ne izkazuje. S tožbenimi navedbami (tako kot v upravnem postopku) izraža le svoje nestrinjanje z gradnjo in njenimi posledicami. Zato tožnica uveljavljenega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazala, po presoji sodišča pa ne iz izpodbijane odločbe ne iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bil izpolnjen bodisi uveljavljani bodisi katerikoli drug ničnostni razlog iz 279. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ investitorki A. d. o. o. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo pritličja poslovnega objekta in spremembo namembnosti garaže (P17) v poslovno-servisni prostor ter za zamenjavo dotrajanih strojnih instalacij v kleti objekta in za vzdrževanje obstoječih strojnih instalacij v poslovnem objektu, ki se nahaja na tam navedenih zemljiščih.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, med drugim tudi skladnost projekta s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1). Glede predpisanih odmikov od sosednjih zemljišč je ugotovil, da gre za obstoječe odmike, ki se s predvidenim posegom ne spreminjajo, predvidena sprememba dejavnosti v enem prostoru pa ostaja v sklopu dosedanje dejavnosti investitorke in ne povzroča dodatnih motenj v okolju. Iz načrta strojnih instalacij po ugotovitvah upravnega organa izhaja, da ravni hrupa ne bodo presegle dovoljenih parametrov za III. stopnjo varstva pred hrupom. Ugovore tožnice kot stranske udeleženke o prestavitvi obstoječega nosilnega stebra, ki da je zgrajen v območju 4,00 m pasu, o ustavitvi črpanja podtalnice, potrebne sanacije sosednjih objektov, prekomernem hrupu, ki ga povzročajo ventilatorji in osebje pošte in prekomernem osenčenju tožničine nepremičnine je zavrnil kot neupoštevne, ker se ne nanašajo na obravnavano vlogo investitorke. Pojasnil je tudi, da v upravnem postopku ne more uveljavljati morebitnih odškodninskih zahtevkov in da v mestnem jedru ni mogoče govoriti o vplivih osenčenja ali prekomernega hrupa, saj objekt meji na javno cesto.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da je tožničine navedbe glede izrednih pravnih sredstev (obnove postopka, odprave odločbe po nadzorstveni pravici in ničnost odločbe) obravnaval v okviru pritožbenih navedb in jih kot pavšalne zavrnil. Poleg tega je pojasnil še, da je izredna pravna sredstva mogoče uveljavljati le pod pogoji, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da zgolj splošno zatrjevanje teh pogojev ne zadošča za njihovo uspešno uveljavljanje. V zvezi z zahtevo za izločitev B.B. je pritožbeni organ ugotovil, da tožnica ni navedla nobenega izmed utemeljenih razlogov, ki bi zbujali dvom v nepristranskost te uradne osebe.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da jo izpodbija, ker naj bi bila, tako kot še dve drugi odločbi, izdana kot posledica izsiljevanja, pritiskov, posebnega primera izsiljevanja in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi, odpravi ali izreče za nično in odpravi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker naj bi utrpela veliko, nepopravljivo škodo, uveljavlja odškodnino v znesku 165.000,00 EUR, o kateri naj sodišče urgentno odloči, saj naj bi bila ogrožena njena socialna varnost. Nedvomno naj bi bilo ogroženo njeno življenje in zdravje, prav tako naj bi bila ogrožena življenja in zdravje njenih bližnjih sorodnikov, ki živijo v njeni hiši. Povzročitelj škode naj bi bilo vodstvo sosednjega objekta ... in ... Tožnica in njena družina naj bi bili podvrženi mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu kaznovanju in ravnanju vodstva ... Meni, da so ji grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in se sklicuje še na pravico do zdravega življenjskega okolja, osebnega dostojanstva in varnosti ter enakosti pred zakonom.

V tožbi pojasnjuje, da se je njen mož vse od leta 1992 pritoževal nad nezakonito gradnjo prizidka sosednjega objekta in da so se kot družina ves čas pritoževali nad nezakonitim črpanjem podtalnice, prekomernim hrupom, prekomernim sevanjem anten in nad nezakonito gradnjo prizidka. Navaja, da z možem nista dala soglasja za gradnjo prizidka pošte in da je zato gradnja nezakonita in nična. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo izdano brez potrebnih hidroloških, geoloških in ekoloških podatkov. Na zidovih njene hiše in gospodarskega objekta naj bi nastale razpoke, dosojena odškodnina pa je bila premajhna za sanacijo. Poleg tega naj bi se razpoke še nadaljevale, saj se zemlja še ni umirila. Betonski steber in objekt nad njim naj bi bila „črna gradnja“, ki bi jo bilo treba odstraniti. Od sodišča zahteva, naj iz postopka izloči B.B, C.C. in D.D. B.B. naj bi namreč na sestanku zatrdil, da bo pripombe podal vodstvu ..., pa tega ni storil, ampak je le izdal gradbeno dovoljenje. Iz obrazložitev odločb, ki jih izpodbija, naj bi bilo razvidno, da so vsa pomembna dejstva namenoma izpuščena. Te okoliščine in hitra rešitev v tej zadevi naj bi zbujale dvom v nepristranskost in sum korupcije. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi tudi po nadzorstveni pravici, saj naj bi bil očitno prekršen materialni predpis.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

A. d. o. o., kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj se obstoječi odmiki ne spreminjajo (gre za dela v pritličju in v kleti obstoječega objekta), navedbe o izsiljevanju , pritiskih in drugih nedovoljenih dejanjih pa so po mnenju prizadete stranke zgolj pavšalne in neutemeljene. Zavrača tudi zahteve po priznanju oz. povračilu škode, saj ta ni v vzročni zvezi z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, niti nista izkazana temelj in višina, očitki o domnevni „črni gradnji“ pa niso predmet tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 29. 5. 2013, izpodbijala tri odločbe, in sicer odločbo, s katero je bil zavrnjen njen predlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 5. 1. 1995, sklep, s katerim je bil zavržen njen predlog za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja z dne 10. 7. 1992, in gradbeno dovoljenje z dne 24. 1. 2013. Ker izpodbijani akti temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi, je sodišče zaradi ločenega obravnavanja tožbo razdružilo, tako da je o utemeljenosti tožbenih predlogov zoper sklep o zavrženju tožničinega predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja in zoper odločbo o zavrnitvi njenega predloga za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 5. 1. 1995 obravnavalo v ločenih postopkih v zadevah I U 1215/2013 in I U 1216/2013. Predmet tega postopka je torej gradbeno dovoljenje št. 351-417/2012-19 (302) z dne 24. 1. 2013 za rekonstrukcijo pritličja poslovnega objekta in spremembo namembnosti garaže (P17) v poslovno-servisni prostor ter za zamenjavo dotrajanih strojnih instalacij v kleti objekta in za vzdrževanje obstoječih strojnih instalacij v poslovnem objektu.

Glede na tožbeni predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, sodišče pojasnjuje, da sodišče ni upravni organ druge stopnje, ki o tem izrednem pravnem sredstvu odloča na podlagi določb ZUP (členi od 274 do 277), zato je ta tožbeni predlog neupošteven. Enako velja za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 178. členu ZUP.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča pa je obravnavana odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja: Za nično se izreče odločba, če je izkazan kateri izmed razlogov za ničnost, ki jih ZUP našteva v 279. členu ZUP. Kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, pa za uveljavljanje ničnosti ne zadošča zgolj zatrjevanje ničnostnega razloga, temveč mora biti ničnostni razlog tudi izkazan. To pomeni, da mora iz dejstev in okoliščin konkretnega primera izhajati, da je podan eden izmed ničnostnih razlogov.

Tožnica v tožbi sicer trdi, da je izpodbijana odločba posledica izsiljevanja, pritiskov in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva, vendar z navedbami v tožbi dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo tako ravnanje, ne izkazuje. S tožbenimi navedbami (tako kot v upravnem postopku) izraža le svoje nestrinjanje z gradnjo in njenimi posledicami. Zato tožnica uveljavljenega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni izkazala, po presoji sodišča pa ne iz izpodbijane odločbe ne iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bil izpolnjen bodisi uveljavljani bodisi katerikoli drug ničnostni razlog iz 279. člena ZUP.

Dejstva in okoliščine, ki vplivajo na morebitna druga sporna razmerja med strankami v postopku, niso podlaga za presojo dopustnosti gradnje. Katera dejstva in okoliščine so pomembna, sta izčrpno pojasnila že upravna organa prve in druge stopnje. Prav tako sta obrazloženo zavrnila tožničine ugovore glede odmikov in osenčenja.

Glede na tožbene navedbe tudi sodišče pojasnjuje, da nezakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja ni mogoče utemeljiti s tožbenimi navedbami, ki se ne nanašajo na obravnavano rekonstrukcijo pritličja investitorjevega poslovnega objekta, spremembo namembnosti garaže in zamenjavo oz. vzdrževanje instalacij. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo samo po sebi še ne utemeljuje zatrjevanih kršitev. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine sodišče pojasnjuje, da postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ni pravno sredstvo za uveljavljanje odškodnine, poleg tega pa tožnica niti ne trdi, da bi šlo za škodo zaradi posega, ki je predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni očitek o neupoštevanju dvoma v nepristranskost uradnih oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnih organov, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb. Prav tako tega očitka ne izkazuje posplošena navedba o hitrem postopanju v zadevi „z vodstvom ...“, ki da je bila rešena v enem mesecu, medtem ko naj bi pritožbe „navadnih državljanov“ reševali leto ali več.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.