Jedro

Sklep o plačilu nagrade in stroškov za že opravljeno izvedensko delo nima značaja procesnega vodstva in je pritožba zoper tak sklep dopustna. Do odločitve o glavni stvari, ko je potrebno končno odločiti o vseh stroških postopka, pa je izvedenino mogoče le začasno naložiti v plačilo eni od strank. Ne glede na to, da tožena stranka sicer res ni predlagala dokaza z izvedencem, je ob smiselni uporabi 2. odstavka 153. člena, ki ureja založitev predujma in 1. odstavka 22. člena ZDSS, ki daje sodišču diskrecijsko pravico, da ob odločanju o stroških za izvedbo dokaza, odstopi od načela uspeha v postopku in tovrstne stroške ne glede na izid spora v celoti naloži v plačilo delodajalcu, mogoče stroške za že opravljeno izvedensko delo še pred odločitvijo o glavni stvari, začasno naložiti v plačilo toženi stranki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijanega sklepa delno spremeni tako, da se stroški in nagrada izvedenca začasno naložijo v plačilo toženi stranki.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun sodišča plačati stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja v višini 1995 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po prodajnem tečaju Ljubljanske banke ter potne stroške v znesu 12.448 SIT v 8 dneh in v primeru zamude še zakonite zamudne obresti.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga, da ga pritožbeno sodišče spremeni tako, da odmerjene stroške naloži v plačilo tožeči stranki. Navaja, da je izvedbo dokaza predlagala tožeča stranka, zato mora založiti znesek, potreben za stroške. Tudi v primeru, če bi sodišče odredilo dokaz z izvedencem po uradni dolžnosti, naj znesek založi tožeča stranka, ki ima pravni interes na vloženi tožbi in urejene materialne razmere ter tako lahko predlaga dokaze in tudi trpi stroške zanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v bistvu odločalo o začasni založitvi stroškov za že izdelano izvedeniško mnenje. Ker torej ne gre za sklep o založitvi predujma, od izpolnitve katerega bi glede na 3. odstavek 153. člena Zakona o pravdnem postopku bila šele odvisna izvedba dokaza, izpodbijani sklep tudi nima značaja sklepa procesnega vodstva, zaradi česar je pritožba tožene stranke sicer dopustna. Hkrati je tudi delno utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka, pač pa zato, ker je založitev stroškov za že izdelano izvedeniško mnenje v fazi postopka, ko o glavni stvari še ni bilo odločeno, mogoče naložiti le začasno do sprejema sodne odločbe o glavni stvari, ko je potrebno tudi končno odločiti o vseh stroških postopka. Zaradi pravilne uporabe materialno pravnih določb Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo stroške postopka, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 4. točke 373. člena istega zakona, izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je stroške za izvedenino le začasno naložilo v plačilo toženi stranki.

V nespremenjenem delu pa je v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka namreč zmotno meni, da je v individualnih delovnih sporih začasno plačilo stroškov za izvedenstvo mogoče naložiti le tisti stranki, ki takšen dokaz predlaga. Sporno razmerje med strankama iz naslova tehnične izboljšave je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče razrešiti le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, saj sodišče ne razpolaga s tovrstnim strokovnim znanjem. Za razjasnitev odločilnih dejstev in s tem pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v predmetnem sporu bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem, četudi ga nobena od strank ne bi predlagala. Za začasno naložitev plačila izvedenine toženi stranki je podana ustrezna pravna podlaga. Po 2. odstavku 153. člena Zakona o pravdnem postopku lahko sodišče vselej, kadar je potrebna izvedba dokaza in ne glede na predloge strank, začasno naloži plačilo stroškov katerikoli od strank po lastni presoji. Ker 1. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94) daje sodišču celo diskrecijsko pravico, da v korist delavca pri odločanju o stroških postopka, ki se nanašajo na izvedbo dokazov, odstopi od načela uspeha v postopku in tovrstne stroške ne glede na izid spora v celoti naloži v plačilo delodajalcu, tudi ob smiselni uporabi te določbe ni nobene ovire, da ji ne bi moglo začasno, do odločitve o glavni stvari in končne odločbe o stroških, naložiti založitev potrebnega zneska za že izdelano izvedeniško mnenje.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77 s poznejšimi spremembami) je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94).