Jedro

Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo (sklep) tožene stranke z dne 15.12.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrgla vlogo tožnice za povrnitev vlaganj v poslovni prostor v pritličju zgradbe v ..., ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, in sicer tako za obdobje od 7.12.1991 (1. točka izreka), kot tudi za obdobje do 7.12.1991 (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se pri tem sklicuje na podatke predloženega upravnega spisa in določbo 7. odstavka 25. člena ZDen v povezavi s 24. členom ZDen-B ter navaja, da so za odločanje o vračilu vlaganj v denacionalizirano nepremičnino merodajna le vlaganja, izvršena do dneva uveljavitve ZDen, to je do 7.12.1991. Vsi predloženi računi kot tudi ostala dokazila, ki jih je tožnica predložila svoji pravočasni zahtevi za povrnitev vlaganj, pa izvirajo iz obdobja po uveljavitvi ZDen. Odločitev tožene stranke je zato v tem delu utemeljena. Tožbeni ugovor tožnice, da je že v zahtevku izkazala, da so bila vsa vlaganja izvršena pred uveljavitvijo ZDen, pa neutemeljen. Glede vlaganj, ki jih je tožnica izkazovala z obračunom stroškov, ki ga je izdala Občina ..., Oddelek za občo upravo dne 18.12.1991, pa je tožena stranka tožnico pravilno, v smislu spoštovanja in zagotavljanja načela materialne resnice (7. člen ZUP 1986), pozvala, da zaradi razjasnitve kdaj so bila ta dela opravljena, predvsem pa, ali jih je tožnica poravnala, svoj zahtevek v tem delu dopolni. Poziv je bil tožnici v skladu s 87. členom ZUP pravilno vročen. Tožnica je bila tudi opozorjena na posledice tako opravljene vročitve. Ker tožnica zahtevka ni dopolnila in navedla dejstev in dokaze, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za vlaganja, ki so bila izvršena pred 7.12.1991, je tožena stranka tudi v tem delu utemeljeno zavrgla zahtevek, pri čemer se je sicer nepravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 68. člena ZUP, namesto pravilno na določbo 3. odstavka 137. člena ZUP. Sodišče prve stopnje še navaja, da o predlogu tožnice, da se jo oprosti plačila sodnih taks, ni odločalo, saj se po določbi 1. odstavka 71. člena ZDen v postopku denacionalizacije sodne takse ne plačujejo.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, saj temelji na nepravilni ugotovitvi, da tožnica svoje vloge ni v roku dopolnila. Njena vloga je bila namreč popolna. Svoji zahtevi je priložila vse fakture, ki jih je morala poravnati, ko je investirala v nepremičnino, vsa vlaganja pa so bila opravljena v času pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji. Ker je tožena stranka vlogo, navkljub temu, da je bila popolna, zavrgla, je kršila načelo varstva pravic strank po 1. odstavku 7. člena ZUP, kot tudi načelo materialne resnice po 8. členu ZUP. V postopku je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja strank po 9. členu ZUP. Sodišče pa je bistveno kršilo določbe Zakona o upravnem sporu po 2. odstavku 72. člena ZUS, saj kljub temu, da je predlagala svoje zaslišanje, sodišče ni izvedlo ugotovitvenega postopka in razpisalo glavne obravnave. V posledici tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Stranka z interesom, denacionalizacijski upravičenec, v odgovoru na tožbo navaja, da po podatkih računovodstva Občine ..., obračuna stroškov z dne 18.12.1991 tožnica nikoli ni plačala. Ti stroški sanacije so bili plačani iz proračunskih sredstev za sanacijo vojne škode. Sporni objekt je bil namreč v juniju 1991 poškodovan s topovsko granato. Navaja še, da je tožnica domačinka in da ji je bilo dobro znano, da je stavba, v kateri je imela v najemu lokal, v denacionalizacijskem postopku in da se vrača v naravi. Meni še, da tudi ostala vlaganja, po 7.12.1991, niso izkazana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).V okviru teh norm se je gibal tudi preizkus uveljavljenih revizijskih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za odločanje o zahtevi tožnice za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Materialnopravna podlaga za odločanje je določba 7. odstavka 25. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 60. člena ZDen. Po navedenih določbah ZDen lahko fizične osebe, ki so vlagale v vrnjeno nepremičnino, zahtevajo povrnitev tistih vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine in ki so bila izvršena v podržavljeno nepremičnino do dneva uveljavitve ZDen, to je do 7.12.1991. V postopku je bilo ugotovljeno, da se predloženi računi, kot tudi ostali dokazi, nanašajo na vlaganja, izvršena po 7.12.1991. Glede na tako dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo v postopku materialno pravo pravilno uporabljeno in zahtevek tožeče stranke za povrnitev vlaganj za obdobje po 7.12.1991, pravilno zavržen. Tožeča stranka sicer tem ugotovitvam nasprotuje in v reviziji ponavlja tožbeni ugovor, da so bila vsa vlaganja izvršena pred 7.12.1991. Uveljavlja torej zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Po določbi 85. člena ZUS-1 je namreč revizijsko sodišče vezano na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijski ugovor, da je bila vloga popolna in zato izpodbijana sodba temelji na nepravilni ugotovitvi, da tožnica svoje vloge v roku ni dopolnila, ni utemeljen. Zahteva za povrnitev vlaganj je namreč sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze. Tudi po presoji revizijskega sodišča pa vloga tožnice, kot tudi vlogi priloženi dokazi, take vsebine nimajo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je vloga tožnice v delu, ki se nanaša na obračun stroškov Občine G.R. z dne 18.12.1991, kljub pozivu na dopolnitev vloge, ostala nepojasnjena. Na podlagi navedenega obračuna namreč ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj so bila vlaganja izvršena in kdo je investitor izvršenih vlaganj.

Po presoji revizijskega sodišča tudi ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve pravil postopka upravnega spora, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-778/04 z dne 16.12.2004, je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Navedeno pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki naj jih sodišče z izvajanjem predlaganega dokaza ugotovi, in utemeljiti, v čem so za odločitev pomembne. Tožeča stranka je sicer predlagala svoje zaslišanje, vendar svojega predloga ni konkretizirala v navedenem smislu. Poleg tega pa po presoji revizijskega sodišča v tem konkretnem primeru z zaslišanjem stranke tudi ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti vloge, saj zatrjevanih vlaganj v vrnjeno nepremičnino ni mogoče dokazovati samo z izjavo stranke.

Ker zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določbe 85. člena ZUS-1, revizijsko sodišče ugovorov v zvezi s kršitvijo pravil upravnega postopka, ni presojalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je v pritožbi, sedaj reviziji, prosila, da se jo oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Za odločanje o zahtevi za oprostitev plačila sodnih taks je sicer pristojno sodišče prve stopnje, vendar pa se po določbi 1. odstavka 71. člena ZDen v postopku denacionalizacije sodne takse ne plačujejo, kar je tožeči stranki pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.