Jedro

Razlogi za odločitev, da tožniku ne gre pravica do odbitka DDV od omenjenih računov, niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z družbama, ki spadata med neplačujoče subjekte, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve zanj tudi resnično opravili, saj ni predložil nobenih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v višini 10.383,60 EUR in pripadajoče obresti v višini 639,80 EUR za posamezna mesečna davčna obdobja maj, junij, avgust, september in oktober 2008. Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 11.023,40 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne, iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 5. 2008 do 31. 10. 2008. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 22. 9. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Pri pregledu prejetih računov je bilo ugotovljeno, da je tožnik v knjigo prejetih računov za inšpicirano obdobje med ostalimi evidentiral tudi prejete račune od družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. Od družbe B. d.o.o. je tožnik prejel 8 računov, izdanih v juliju in septembru 2008, od družbe A. d.o.o. pa je prejel 4 račune, izdane v maju 2008. Omenjeni računi navedenih dveh družb so razvidni iz tabele št. 1 na tretji strani izpodbijane odločbe. Gre za račune, ki imajo npr. naslednji opis storitev: „prečrpavanje in odvoz 186 m3, ročno in strojno čiščenje posedalnikov in kanalizacije 293 ur“; strojno čiščenje kanalizacije 77 ur, prečrpavanje in odvoz 191 m3“.

V postopku DIN pri družbah B. d.o.o. in A. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tako imenovani „missing trader“ družbi oziroma „neplačujoča gospodarska subjekta“, kar pomeni, da podjetji nimata poslovnih prostorov, nimata zaposlenih, ne predlagata nobenih davčnih obračunov, ne obračunavata in ne plačujeta DDV, odgovorne osebe niso dosegljive, ne razpolagata z nobeno dokumentacijo, skratka sta nedelujoči podjetji in obstajata samo na papirju. Po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 pomeni „neplačujoči gospodarski subjekt“ gospodarski subjekt, registriran kot zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Davčni organ ugotavlja, da vse z izdanimi računi izkazane zaračunane storitve s strani družbe B. d.o.o. in A. d.o.o., niso bile opravljene v imenu in za račun tožnika, ampak gre za navidezne posle, ki nimajo verodostojne podlage v poslovnih dogodkih tožnika. Davčni organ citira 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) in se sklicuje na 3. odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), kjer je določeno, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Sklicuje se tudi na Slovenske računovodske standarde (SRS), ki v uvodu določajo, da se pri zunanjem računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja računovodskih izkazov.

Storitve na omenjenih računih navedeni družbi nikakor nista mogli opraviti, saj nimata zaposlenih delavcev, nimata osnovnih kadrovskih, materialnih in drugih potrebnih resursov in ne izpolnjujeta drugih pogojev. Tožnik v času poslovanja z navedenima družbama ni kontaktiral z nobeno odgovorno osebo navedenih družb, s katerimi naj bi posloval, temveč le z njihovimi neimenovanimi predstavniki. Kot dober gospodar bi bil dolžan preveriti, s kom posluje oziroma preveriti tudi dejansko stanje poslov navedenih družb. Davčni organ je ugotovil, da ne obstoja nobena druga dodatna dokumentacija oziroma izvirne listine, ki bi dokazovale, da sta omenjeni družbi te storitve dejansko opravili oziroma kdo, kje in kdaj je to storitev sploh opravil. Davčni organ se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU (prej sodišče Evropskih skupnosti) št. C-439/04 in C-440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006 in zaključuje, da tožnik zaradi navideznega posla ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Navedena sodba nalaga, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. nista izvajali storitev oziroma nista bili nosilki pristne gospodarske dejavnosti. Nadalje se sklicuje na Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1), ki opredeljuje nastanek in obseg pravice do odbitka DDV. Davčni zavezanec, kateremu je bil izstavljen račun od osebe, ki storitev ni opravila in ne temelji na dejansko opravljeni transakciji, na računih pa je sicer bil izkazan DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnikove pripombe pa zavrača, saj ugotavlja, da tožnikova dokumentacija, ki jo je priložil v inšpekcijskem postopku ter v prilogi predložena kopija prve strani kooperantske pogodbe št. 03/2008 o izvedbi gradbenih del, ne dokazujejo, da sta dela po izdanih računih opravili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. Zato zaključuje, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 10.383,60 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Ugotavlja tudi, da je na spornih računih družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. opis storitev sicer naveden, vendar navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Opis storitev je splošen in nenatančen. Na nobenem navedenem računu ni napisanega kraja, oz. objekta zaračunanih storitev, raznovrstnega čiščenja ter katere osebe, s katerimi sredstvi bi naj opravljale zaračunane storitve, medtem, ko je datum računa, ne glede na izdajatelja računa, zmerja enak datumu opravljenih storitev, kar je glede na količino in na število opravljenih ur nenavadno. Tožnik k spornim računom ni predložil nobene listine o opravljeni storitvi, kar pomeni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da mu omenjeni družbi nista mogli opraviti zaračunanih storitev. Ob okoliščinah, ki so podrobno pojasnjene in izhajajo iz postopka DIN, pa pri izdajateljih računov ni bilo najti nobenih realnih pogojev, da bi storitve opravili. Glede na to, da v obravnavanem primeru odločitev davčnega organa temelji tudi na ugotovitvi, da storitve po izstavljenih računih niso bile opravljene s strani izdajateljev računov, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo. Bistveno je namreč vprašanje, ali je tožnik izkazal, da so storitve zanj opravile prav omenjene družbe, zato obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen. Zato se pritožbeni organ ni posebej opredeljeval do pritožbenih ugovorov tožnika v zvezi s tožnikovim vedenjem, da naj bi z nakupi storitev sodeloval pri transakciji, ki je pomenila utajo DDV.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na sodbe Sodišča EU, ki jih je uporabil v funkciji materialnega prava, vendar napačno. Dejansko stanje navedenih sodb in dejansko stanje obravnavane zadeve ni primerljivo. Tako npr. sodba Sodišča EU C-439/04 in C-440/04 temelji na dejanskem stanju, v katerem t. i. davčni vrtiljak predstavlja delovanje večjega števila družb v vsaj dveh državah članicah EU, znotraj katerega je prišlo do utaje DDV. Kupoprodajna pogodba za prodajo blaga znotraj davčnega vrtiljaka je bila ugotovljena za nično in posledično je bila enemu dobrovernemu zavezancu znotraj vrtiljaka odvzeta pravica do odbitka DDV. V konkretni zadevi pa je družba opravila delo za tožnika, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi sploh ni pomembno, in izstavila pravilno sestavljen račun, ki ga je tožnik tudi plačal. Zato je v konkretni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno. Obenem predstavlja kršitev materialnega prava protizakonito in protiustavno nalaganje obveznosti tožniku brez podlage v zakonu. Prav tako gre za kršitev materialnega prava v primeru uporabe standarda „je vedel oz. bi moral vedeti“. Davčni organ je navedeni standard napolnil z vsebino, ne da bi za to imel podlago v zakonu ali sodni praksi, s čemer je kršeno tudi načelo zakonitosti iz 153. člena Ustave RS.

Davčni organ je v zadevi tudi napačno ugotovil dejansko stanje. Tožnik je z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. stopil v stik kot je v dejavnosti, ki jo opravlja, običajno in sicer na terenu. Tam so se dogovorili o predmetu in načinu dela, ki naj ga navedeni družbi opravita po naročilu tožnika. Predstavniki obeh družb so poznali delo in bili dobro opremljeni. Po opravljenem delu so bili tožniku s strani navedenih družb izdani računi, sestavljeni v skladu z ZDDV-1. Tožnik je račune plačal. Davčni organ tožniku očita malomarno ravnanje in pri tem navaja seznam dolžnosti, ki naj bi jih tožnik opravil pred poslovanjem. Gre za obveznosti, ki nimajo opore v zakonu. Takšno postopanje je protizakonito in protiustavno. Nelogična je tudi ugotovitev davčnega organa o neobstoju družb A. d.o.o. in B. d.o.o., saj sta bili vpisani v ustrezne registre in sta bili zavezanki za DDV. Tožnik je pred poslovanjem z omenjenima družbama ugotovil, da posedujeta veljavno ID za DDV in da sta delujoči družbi. Torej je tožnik ravnal z vso skrbnostjo. Navedeni družbi sta delo opravili, kot je bilo dogovorjeno. Upoštevaje ugotovitve davčnega organa je bilo delo opravljeno z delavci, ki so za omenjeni družbi delo opravljali „na črno“. Navedeno dejstvo pa ne sodi v sfero tožnika. Tožnik se sklicuje na 76. člen ZDavP-2 in meni, da bi davčni organ moral dokazati, da delo ni bilo opravljeno in da so računi, ki sta jih izdali omenjeni dve družbi, fiktivni. Tega pa davčni organ ni dokazal, zaradi česar je napačno ugotovil dejansko stanje. Tožnik tudi izpostavlja, da je v obdobju od aprila do oktobra leta 2008 izdal računov za skupaj 468.172,00 EUR, zaposlena pa ima le dva delavca. Zato poudarja, da brez podizvajalcev ne bi mogel opraviti toliko dela, kar je dodaten dokaz, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. opravili delo, ki sta ga zaračunali in ga je tožnik plačal. Tožnik se sklicuje na kršitve pravil postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Kako in kdaj je davčni organ ugotavljal dejstva, ki zadevajo družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tožniku ni znano, niti mu ni bila dana možnost, da se izjasni o teh okoliščinah. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moral davčni organ izvesti vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik, ki je predlagal zaslišanje tožnika in C.C. s.p. Tožnik se sklicuje tudi na Šesto direktivo, po kateri pravica do odbitka ne sme biti omejena. Zaključki davčnega organa v predmetni zadevi niso pravilni in temeljijo na subjektivnih domnevah. Dejstvo, da omenjeni družbi nista oddajali obračunov za DDV in obračunanega DDV nista ustrezno plačevali, še ne pomeni, da mora neplačani davek poravnati tožnik. Tožnik tudi ob sklenitvi posla z omenjenima družbama ni mogel vedeti, da sta neplačujoča gospodarska subjekta. Prelaganje bremena plačila na tožnika predstavlja poseg v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do podjetništva iz 74. člena Ustave RS. Kršeno je načelo zakonitosti, saj iz davčne zakonodaje izhaja, da je dokazno breme, da je tožnik vedel, da gre za goljufivi posel, na strani tožene stranke. Slednja temu ni zadostila, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Tožnik trdi, da mu davčni organ ni dokazal, da je vedel ali da bi moral vedeti, da s poslovanjem z omenjenima družbama sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik je namreč sprejel vse ukrepe, ki jih je bilo mogoče od njega zahtevati, način poslovanja z omenjenima družbama tudi ne odstopa od normalne tožnikove poslovne prakse, kar bi potrdila tudi priča, ki jo je predlagal tožnik (C.C.). Z izpodbijano odločbo je tožniku naloženo plačilo DDV, ki ga je za opravljene storitve že plačal. S tem je tožnik postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi subjekti na trgu, saj mu je naloženo dvakratno plačilo DDV za isto storitev.

Tožnik se sklicuje tudi na kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Prvostopenjski organ je trdil, da je tožnik namenoma prezrl okoliščine, ki bi kazale na goljufivo poslovanje neplačujočega gospodarskega subjekta, skratka, da je vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom storitev od družb B. d.o.o. in A. d.o.o. sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Drugostopenjski organ pa se ni opredelil do dokazov, ki jih je v zvezi s to okoliščino predložil tožnik, temveč je zaključil, da temelji odločitev davčnega organa na ugotovitvi, da storitve po izstavljenih računih niso bile opravljene s strani izdajateljev računov, zaradi česar se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo. Tako se drugostopenjski organ sploh ni opredelil do tega, kar je bilo za tožnika odločilno, to je do subjektivnega elementa. Drugostopenjski organ je s takim postopanjem kršil tožnikovo pravico do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči tako, da postopek ustavi ter tožniku ne naloži plačila DDV. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da sta jih izdala t. i. „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita tudi obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom predmetnih storitev sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. Okoliščina, ki jo prvostopenjski organ očita tožniku pa je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev od omenjenih družb „missing traderjev“ oz. „neplačujočih gospodarskih subjektov“, za katera davčna organa ugotavljata, da ni izkazano, da sta jih tudi v resnici opravila za tožnika. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, kar pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da bi omenjena subjekta tudi v resnici opravila tožniku zaračunane storitve.

Iz ugotovitvenega postopka prvostopenjskega organa izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek, da omenjena subjekta nista opravila storitev za tožnika. Ob ugotovitvi, da storitve po izstavljenih računih niso bile opravljene, v zadevi ni odločujoče vprašanje, ali je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Sodišče se na podlagi vseh okoliščin, ki jih je navedel prvostopenjski organ, sicer strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, ki tožniku očita vedenje, da je z nakupi sodeloval pri transakciji utaje DDV, vendar pa, kot že povedano, navedeni zaključek v zadevi ni odločujoč.

Iz 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Na podlagi 62. člena ZDDV-1 nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec ne sme odbiti DDV prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev.

Razlogi za odločitev, da tožniku ne gre pravica do odbitka DDV od omenjenih računov, niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve za tožnika tudi resnično opravili, saj tožnik ni preložil nobenih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da je bila dobava njemu opravljena s strani tistega, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS št. 25/05-UPB1, v nadaljevanju ZDavP-1 oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da je dobavo opravil izdajatelj računa. Iz računov oz. njegovih prilog kot verodostojnih listin, bi moralo biti jasno in nedvoumno razvidno, da sta tožniku prav družbi B. d.o.o in A. d.o.o. opravili zaračunane storitve. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Tožnikov dejanski dobavitelj bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na podizvajalce, saj mora tožnik, ki uveljavlja davčne ugodnosti iz naslova omenjenih računov, dokazati, da so bile zanj storitve opravljene prav s strani izdajatelja računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1). Tega pa tožnik v postopku ni dokazal. Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na predložene račune ter njegovo sklicevanje, da je pri svojem delu potreboval podizvajalce, saj v zadevi davčni organ ni zaključil, da storitve sploh ne bi bile opravljene, pač pa, da storitve za tožnika nista opravili družbi, ki sta tožniku izstavili račune.

V postopku pa je treba dokazati, da so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računa, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (62. člen ZDDV-1). Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga oz. storitev ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama oprava storitve oz. dobava blaga. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na predložene račune, prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da imajo navedeni računi vse potrebne sestavine v skladu z ZDDV-1. Sodišče se namreč strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da predmetni računi nimajo vseh zakonsko predpisanih sestavin. Iz 82. člena ZDDV-1 izhaja, da mora biti na računu med drugim obvezno naveden podatek tudi o količini in vrsti dobavljenega blaga oz. obsegu opravljenih storitev. Sodišče se strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da navedbe o opravljenih storitvah na predmetnih računih niso take, da bi bila mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka, v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Prav tako je pravilna njegova ugotovitev, da na navedenih računih ni napisanega kraja oz. objekta zaračunanih storitev. Če račun ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, je že navedeno razlog, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV.

Zato so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da naj bi tožnik izpolnjeval pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, s tem, ko ima račune. Pravilno je tudi sklicevanje davčnega organa na SRS, ki se berejo na način, da mora v skladu s prikazovanjem poslovnih dogodkov oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, nedvomno spoznati namen in naravo tega dogodka (SRS 21). Takih listin pa tožnik v postopku ni predložil. Zato gre tudi po mnenju sodišča za posle in izdajo računov, katerih namen je pridobiti le davčno ugodnost (odbitek DDV). Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na dobrovernost ter da je odločitev prvostopenjskega organa nepravilna zaradi sklicevanja na sodbe Sodišča EU, ki naj v konkretni zadevi ne bi bile uporabljive.

V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami, tudi z ugotovitvami glede družb A. d.o.o. in B. d.o.o. (zapisnik z dne 22. 9. 2009) in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi storitve po spornih računih, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravila izdajatelja računov. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile storitve opravljene prav s strani izdajateljev računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Ker lahko tožnik davčne ugodnosti uveljavlja le s predložitvijo verodostojnih listin, pomanjkanje navedenih listin ne more nadomestiti izpovedba tožnika oziroma priče, ki jo tožnik predlaga. Ker je davčni postopek specialni postopek (po 76. členu ZDavP-2 mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze), sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je davčni organ s tem, ko ni zaslišal tožnika in predlagane priče, storil bistveno kršitev določb postopka, kot tudi ugovore, da je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva in pravnega sredstva, kot tudi kršitve ustavnih pravic po 23. členu in 25. členu Ustave RS. Tožnik je v postopku zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, prav tako je sprožil upravni spor, s čimer mu je bila omogočena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene, in ob ugotovitvi, da gre pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta izdali sporne račune, za „missing trader“ družbi, gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (zadeva opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, zadeva opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2011). Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 63. člena in 67. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.