Jedro

Ker vrednost spornega predmeta nesporno ne presega vrednosti iz tretjega odstavka 77. člena SPZ (neizpodbijano znaša 36,90 EUR), je že na podlagi navedenega jasno, da je bilo treba mejo v konkretnem primeru določiti po močnejši pravici in ne po zadnji mirni posesti.

V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva nasprotna udeleženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po močnejši pravici določilo mejo zemljiške parcele št. 483, ki je v lasti predlagateljice, z zemljiško parcelo št. 484/1 - last prve nasprotne udeleženke (vse v k. o. X), tako da poteka v ravni črti od točke 7764 do točke 7773 na skici izvedenca geodetske stroke z dne 31. 12. 2018 in elaborata, ki sta sestavni del tega sklepa (I. in III. tč. sklepa). V tč. II. je navedlo, da so v omenjenih točkah trajna mejna znamenja. Nazadnje je odločilo, da skupne stroške postopka krijeta predlagateljica in prva nasprotna udeleženka vsaka polovico, sicer pa vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (IV. tč. sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, predlaga njegovo razveljavitev in ponovno odločanje. Navaja, da je že starejša gospa in da v naravi zelo dobro ve, kje je vedno potekala sporna meja. Glede skice pod A7 navaja, da je bila prepričana, da je mejno znamenje z oznako 7773 v naravi dva metra nižje proti javni cesti, kar je navedla tudi na ogledu. Trdi, da se meja določa po dejanskem uživanju in to udeleženci pokažejo v naravi, nato pa se ugotovi sporni prostor glede na kataster. Podatki katastra namreč dopuščajo odstopanje 2,5 m in več. Predlagateljica je bila torej v zmoti, da se mejno znamenje 7773 na skici dejansko nahaja tam, kjer je sama mislila, da je prava meja. Na ogledu je to ugotovila, prej ni mogla, kar je tudi povedala in česar sodišče ni upoštevalo. Sodišču očita neobrazloženost odločitve glede tega in kršitev določb Zakona o evidentiranju nepremičnin ter 26. čl. Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. Sodišče naj ne bi ugotovilo, na podlagi katerih podatkov je izvedenec pokazal katastrsko mejo. Poleg tega je predlagateljica 12. 5. 2021 ugotovila, da se na kraju nahajata dva nova mejnika, in sicer v točkah 7775 in 7774, kjer glede na sklep po njenem ne bi smela biti. Meni, da se ji je zgodila krivica, želi, da se v novem postopku meja določi na kraju po ugotovitvi pokazane meje v skladu s SPZ.

3. Na pritožbo sta odgovorila nasprotna udeleženca in predlagala njeno zavrnitev, prva nasprotna udeleženka je zaznamovala tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, relevantnih kršitev določb postopka ni zagrešilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

6. Pravilno je sodišče uporabilo določbe 77. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ); v 1. odst. tega določila je predpisano, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, v 2. pa, da se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (3. odst. 77. čl. SPZ). Le če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti (4. odst. 77. čl. SPZ). Ker vrednost spornega predmeta nesporno ne presega vrednosti iz 3. odst. 77. čl. SPZ (neizpodbijano znaša 36,90 EUR, glej 7. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa), je že na podlagi navedenega jasno, da je bilo treba mejo v konkretnem primeru določiti po močnejši pravici in ne po zadnji mirni posesti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in to tudi pravilno obrazložilo.

7. Dodatno, kar je tudi pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pa je treba upoštevati še to, da sta mejni parceli med parcelama predlagateljice in prve nasprotne udeleženke nesporno javno dobro. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (19. čl. SPZ), je stvar izven pravnega prometa. V sodni praksi se je izoblikovalo enotno stališče, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar pa je treba posebej ugotoviti.

8. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenca geodeta na naroku na kraju samem zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva, to je potek katastrske meje. Pritožbeni očitek, da bi morala biti meja v tč. 7773 drugje, in sicer nižje, ker tako meni pritožnica na podlagi dejanskega uživanja v naravi, je glede na pravno podlago, navedeno v 6. in 7. tč. zgoraj, brez pomena, saj dejansko uživanje (oz. zadnja mirna posest) v tem primeru ni relevantno. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan. Očitek, da je sodišče pri tem kršilo pravo, češ da ni navedlo, na podlagi katerih podatkov je izvedenec pokazal katastrsko mejo, je nerazumljiv oz. preveč pavšalen, da bi se nanj lahko odgovorilo drugače, kot da je izvedenec, ki je strokovnjak, mejo pokazal na podlagi podatkov iz katastra. To ni v nasprotju z določbo 26. čl. Pravilnika o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, ki določa, da za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, pooblaščeni geodet uporabi podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. Katero določbo Zakona o evidentiranju nepremičnin naj bi sodišče prve stopnje kršilo in s čim, pritožba konkretno ne obrazloži. 9. Zakaj naj bi bila odločitev sodišča napačna oz. nezakonita iz razloga, ker naj bi pritožnica po izdaji izpodbijanega sklepa opazila dve mejni znamenji, ki naj se ne bi smeli nahajati tam, kjer se, ni razumljivo in se na to ne da odgovoriti.

10. Meja je bila torej urejena v skladu s pravili SPZ, pritožnica pa jo neutemeljeno dojema kot krivično zato, ker neutemeljeno zavrača kriterij močnejše pravice in neutemeljeno meni, da bi bilo treba upoštevati dejansko uživanje, torej zadnjo mirno posest. 11. Po navedenem je jasno, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) potrdilo izpodbijani sklep.

12. Ker na podlagi 1. odst. 40. čl. ZNP-1 krije vsaka stranka svoje stroške postopka, če zakon ne določa drugače, krije prva nasprotna udeleženka sama svoje pritožbene stroške. Zakon namreč za take primere drugače ne določa.