Jedro

Trditve o komunalni opremljenosti zemljišča so del dejanskega stanja. Pri predlogu za oprostitev plačila sodne takse drugačno dokazovanje kot z listinami ni mogoče.

Izrek

Revizija (zoper 1. in 2. točko izreka odločbe Upravnega sodišča) se zavrne. Pritožba (zoper 3. točko izreka odločbe Upravnega sodišča) se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo prve toženke z dne 9.10.2000. S to odločbo je prva toženka zavrnila pritožbo zoper nadomestno odločbo Davčnega urada Ljubljana, z dne 30.7.1998, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: nadomestilo) za leto 1998 v znesku 11.432,00 SIT za objekt v M. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da mora po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89 in Ur. l. RS, št. 24/92, 18/93 in 44/97, v nadaljevanju ZSZ) nadomestilo plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Obveznost plačila nadomestila je samostojna obveznost, vezana izključno na uporabo zemljišča, stavbe ali dela stavbe in neposrednega uporabnika. Ker je tožnik uporabnik stavbnega zemljišča, je zavezanec za plačevanje nadomestila. Način obračuna nadomestila je v izpodbijani odločbi pojasnila prva toženka, prvostopenjsko sodišče pa ga v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS v svoji obrazložitvi ni ponovilo, ker se je z njimi strinjalo.

S sklepom je sodišče prve stopnje po 1. odstavku 34. člena ZUS zavrglo tožbo zoper drugo toženko. V obrazložitvi sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da v zvezi z zahtevo za oprostitev plačila nadomestila namreč ni bilo razvidno, da je bila zahteva vložena in kdaj je bila vložena, in tako iz tožbe ni bilo razvidno, ali se izpodbija upravni akt. Če pa tožnik uveljavlja molk druge toženke kot prvostopenjskega organa, je tožba preuranjena.

S sklepom je prvostopenjsko sodišče tudi zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožnik sodišču kljub opozorilu ni predložil zahtevanih dokumentov o morebitnem lastništvu nepremičnin, iz katerih bi lahko sodišče preverilo, ali je tožnik lastnik nepremičnine, kakšna je njena površina in celotna namembnost in tako preizkusilo, ali bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva za preživljanje. Iz listin tudi ni razvidno, koliko družinskih članov živi s tožnikom, saj v tožbi navaja štiri družinske člane, iz potrdila Upravne enote Domžale pa izhaja, da je na istem naslovu prijavljena poleg tožnika le še ena oseba. Tudi zato sodišče ni moglo preizkusiti, ali bi bila s plačilom taks sredstva za preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov občutno zmanjšana.

Zoper prvostopenjsko sodbo in sklep o zavrženju tožbe je tožnik vložil pritožbo. Tožnik v njej meni, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na njegovo mnenje v zvezi z nepravilno določitvijo točk. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da je edini uporabnik stavbnega zemljišča, ker naj bi bili uporabniki v resnici štiri osebe. Ker druga toženka ni ničesar vložila v stavbno zemljišče, da po zakonu ni upravičena do nadomestila. Prva toženka naj bi tudi ne bila pristojna za izdajo odločbe za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je za to po zakonu pristojna občina; prva toženka naj bi bila pristojna le za pobiranje nadomestila. Točke, ki so temelj za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, naj bi bile nepravilno obračunane, tako da naj bi bil pravilen seštevek točk 370 in ne 510. Tožnik je tudi izrazil razočaranje nad Republiko Slovenijo, ki naj bi mu kot invalidu in bolni osebi ne priznala pravic, ki mu pripadajo. Glede zahtevka zoper drugo toženko navaja, da je ona kriva, da je do tega spora prišlo in da ga tudi na njegovo zahtevo ni oprostila plačila nadomestila.

Tožnik tudi navaja, da je predlog za oprostitev plačila sodnih taks utemeljen, saj naj bi priložil vse dokaze, ki so bili zahtevani od njega. Pričakoval je, da se bo pri odločanju upošteval Zakon o pravdnem postopku. Iz priložene dokumentacije naj bi izhajalo, da so se štirje družinski člani takrat preživljali z dobrimi 60.000,00 SIT bolniške bivše soproge. Sodišče bi moralo razpisati ustno obravnavo, da bi ugotovilo, ali bi bila s plačilom sodnih taks občutna zmanjšana sredstva za preživljanje.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena v letu 2004, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe zoper 1. in 2. točko izreka kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS v tem delu obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 v 1. in 2. točki izreka postala pravnomočna s 1.1.2007. K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je bilo v zadevi na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo uporabljeno pravilno.

Uvodoma Vrhovno sodišče Republike Slovenije pojasnjuje, da je prvostopenjski davčni organ 22.5.1998 izdal odločbo o odmeri nadomestila za leto 1998. Zoper to odločbo je tožnik dne 4.6.1998 vložil pritožbo, s katero je delno uspel. Z nadomestno odločbo z dne 30.7.1998 je bilo nadomestilo odmerjeno ponovno in v bistveno nižjem znesku. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor zoper dve toženi stranki. Opisani potek upravnega postopka je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče; za drugačne tožnikove trditve ni opore v listinah spisa.

Pravni temelj za dolžnost plačevanja nadomestila in ostale podrobnosti v zvezi z njim so urejene zlasti v 58. do 63. členu ZSZ. Te določbe so ostale v veljavi tudi še po sprejetju novega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97) na podlagi njegovega 56. člena. Razlog za plačevanje nadomestila je bila uporaba stavbnega zemljišča na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem, zlasti še na območju mest in naselij mestnega značaja (1. in 2. odstavek 58. člena ZSZ). Nadomestilo je dolžan plačevati neposredni uporabnik (1. odstavek 62. člena ZSZ). Nasprotno pa zakon kot pogoj za nastanek obveznosti plačila nadomestila ni postavil vlaganja občine v stavbno zemljišče. Glede nastanka dolžnosti plačila nadomestila je torej vseeno, ali je občina v zadevno stavbno zemljišče kaj vložila, ali ne.

Odločbo o odmeri nadomestila je izdala prva toženka. Do tega je bila upravičena že na podlagi 19. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni vestnik Občine Mengeš, št. 30/97), ki ga je sprejela druga toženka. Do odmere, pobiranja nadomestila in izterjave pa je bila upravičena tudi na podlagi Pogodbe o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta jo sklenila Republika Slovenija, Republiška uprava za javne prihodke, in Občina Mengeš dne 27.7.1995. Očitek, da prva toženka ni bila upravičena do odmere nadomestila, torej ni utemeljen.

Neutemeljen je tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe glede nepravilne določitve točk. Tožbenih navedb v to smer namreč sploh ni bilo. Ne glede na to je prvostopenjsko sodišče opravilo preizkus pravilnosti odmere nadomestila. Ker se je z odmero prve toženke strinjalo, se je v obrazložitvi sklicevalo na obrazložitev v izpodbijani odločbi. Kolikor pa tožnik izpodbija pravilnost odmere in trdi, da komunalna opremljenost v resnici ni takšna, kot je to ugotovljeno v prvostopenjski sodbi, s tem izpodbija dejansko stanje. To pa ni dopusten revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Prav tako ne more več izpodbijati dejanske ugotovitve, da je prav on uporabnik stavbnega zemljišča. Tožnikovo razočaranje nad Republiko Slovenijo in domnevna prikrajšanja na zdravstvenem in socialnem področju so okoliščine, ki niso v zvezi z izpodbijano sodbo in jih Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni presojalo.

Revizijsko sodišče je zavrnilo v tem delu neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji izključno na uporabi ZUS v tistem delu, ki se nanaša na tožbo zoper drugo toženko. Tožnik v delu revizije, ki se nanaša na postopek zoper drugo toženko, ne navaja nobenega razloga, s katerim bi določno grajal uporabo ZUS. Revizija je zato tudi v tem delu neutemeljena (92. člen ZUS-1).

K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sam navedel, da je njegova družina štiričlanska, ni pa predložil nobenih listin, ki bi omogočile odločitev o predlogu. Sodišče ga je pozvalo k predložitvi listin. Predložil je različne dokaze, ki so se nanašali le na tri osebe, čeprav je sam trdil, da v njegovem gospodinjstvu živijo štiri osebe. Pravilno je zato mnenje prvostopenjskega sodišča, da iz predloženih listin ni mogoče preizkusiti, ali bi bila s plačilom taks sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani, zmanjšana tako, da bi nastala škoda za nujno preživljanje njega in njegove družine. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi za ugotovitev premoženjskega stanja moralo sodišče razpisati ustno obravnavo. Tako 3. odstavek 13. člena ZST kot tudi 2. odstavek 169. člena ZPP namreč opredeljujeta, katere listine je potrebno predložiti predlogu. Drugačno dokazovanje kot z listinami torej ni mogoče (tako glede dokazovanja po 3. odstavku ZST že odločba VS RS z opr. št. I Up 420/2007). Ker tožniku ni uspelo dokazati, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov, ga prvostopenjsko sodišče tudi ni moglo oprostiti plačila sodnih taks niti po 1. odstavku 13. člena ZST niti po 1. odstavku 168. člena ZPP.

Vrhovno sodišče RS je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Podani niso namreč niti razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).