Jedro

Ker je imela Slovenska odškodninska družba, d.d. šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo možnost ugovarjati nepravilni ugotoviti upravičenca do denacionalizacije, v razmerju do omenjene družbe ni mogoče zaključiti, da je bilo vprašanje upravičenca do denacionalizacije že pravnomočno rešeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila tožničini pritožbi in odpravila sklep Upravne enote Ruše, št. 321-2/93-72 z dne 17. 7. 2006 (pravilno 30. 6. 2006) ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo po upravičenki A.A., vloženi dne 6. 1. 1992 ter dopolnjeni dne 11. 5. 1993 za del parc. št. 420/1 k.o. ..., sedaj parc. št. 420/2 iste k.o. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ s sklepom št. 321-2/93-72 zavrgel zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 420/2 k.o. ..., ker je bila ta parcela že pravnomočno vrnjena v drugem postopku denacionalizacije drugemu upravičencu. Pri tem se je organ skliceval na določbo 125. člena ZUP/86. Tožena stranka pa meni, da v obravnavanem primeru ni pogojev za izdajo sklepa po navedeni določbi. Upravni postopek na podlagi vloge za denacionalizacijo je bil že uveden in o večjem delu zahteve je bilo že odločeno. Glede na to bi moral prvostopni organ v postopku odločiti tudi o tem delu zahtevka. Tožena stranka ob tem pritrjuje pritožnici, da je bila zahteva vložena za vrnitev parc. št. 420/1 in ne za parc. št. 420/2. V zvezi s samo zahtevo za denacionalizacijo pa tožena stranka na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da je B.B. po odvetniku dne 7. 1. 1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja v k.o. ... in k.o. ..., med zahtevanimi parcelami je tudi obravnavana parc. št. 420/1 k.o. ..., ter kot upravičenko opredelil A.A., ki je umrla dne 19. 11. 1944. Kot pravni temelj podržavljanja je navedel odločbo Okrajne zaplembne komisije Maribor z dne 21. 11. 1944 in kot dokaz odločbo o zaplembi št. 18/13-13620/10-56 z dne 8. 8. 1956. Iz vložene zahteve tako nedvoumno izhaja, da je vlagatelj vložil zahtevo za denacionalizacijo le po pokojni A.A., ne pa tudi po drugih osebah. Iz podatkov zemljiškega katastra je razvidno, da je bila parc. št. 420/1 k. o. ... v času podržavljenja gozd v izmeri 74810 m2, v času odločanja pa se nahaja v parc. št. 420/1 ter v delih parcel št. 420/2, 601 in 599/2 iste k.o. O zahtevi za denacionalizacijo dela parc. št. 420/1 je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 9. 11. 1994, o delu parc. št. 420/1, ki je v parc. št. 601 in 599/2 pa je bilo odločeno v odločbi z dne 18. 12. 2009. Tako je treba odločiti še o vračilu dela parcele 420/1, ki je sedaj v parc. št. 420/2 k.o. ... Vendar pa tožena stranka ugotavlja, da predmetna parcela ni bila podržavljena A.A. Imenovana je namreč umrla dne 19. 11. 1944 in je tedaj premoženje prešlo na njene pravne naslednike. Tako je bilo premoženje na podlagi Odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944 z odločbo Okrajne zaplembne komisije, št. 328 a-b z dne 27. 8. 1945 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, št. Zp 150/45 z dne 23. 2. 1946 ter sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru, št. IV J 629/48-13 z dne 7. 5. 1948 podržavljeno njenima otrokoma C.C. in D.D., medtem ko 1/3 premoženja, ki je bila v lasti hčerke E.E., ni bila podržavljena. Po ugotovitvah tožene stranke je bil z odločbo št. 18/13-13620/10-56 z dne 8. 8. 1956, ki jo je vlagatelj v zahtevi poleg Odloka Avnoj navedel kot pravni temelj podržavljanja, določen le organ upravljanja (OLO Uprava za gozdarstvo), zato navedena odločba ne predstavlja odločbe o podržavljanju. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe 11. člena ZDen, po kateri se šteje, da je bilo v primeru, če je oseba umrla pred 28. 8. 1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na to, na koga se je glasil akt o podržavljanju. V konkretnem primeru namreč premoženje ni bilo podržavljeno A.A., temveč izrecno njenima otrokoma, to je C.C. in D.D. Glede na navedeno je zato tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo dela parc. št. 420/1 k.o. ..., ki se nahaja v parc. št. 420/2 iste k.o. Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo po upravičenki A.A. vložil B.B. V vlogi je navedel, da je pravni naslednik upravičenke, ki je umrla dne 19. 11. 1944. Prvostopni upravni organ je nato dne 3. 6. 1993 vlagatelja pozval na dopolnitev vloge, med drugim tudi glede podatkov o pravnih naslednikih. Upravni organ je torej zahteval predložitev dokaznih listin, ki so se nanašale na dokazovanje utemeljenosti zahtevka tudi po dedičih, to je C.C., D.D. in E.E. Na podlagi dopolnjene vloge je upravni organ izdelal poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, v katerem je tudi rešil predhodno vprašanje glede upravičencev ter v postopku uporabil določbo 11. člena ZDen. O upravičencih in komu so bile podržavljene nepremičnine, je torej že bilo odločeno kot predhodnem vprašanju. Ker je bilo za D.D. ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko, je vlagatelj zahteval, da se v tem primeru uporabi določba 12. člena ZDen in postavil za upravičenko F.F. V tem smislu je prvostopni organ izdal poročilo ter tudi delno odločbo, ki je pravnomočna. Tožnica zato ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da sporna parcela ni bila podržavljena A.A, saj je to v nasprotju z listinami v spisu. Pravni temelj podržavljanja je bil Odlok Avnoj z dne 21. 11. 1944, v času podržavljanja, to je dne 21. 11. 1944, pa je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica A.A. Tožnica tudi oporeka navedbi tožene stranke, da je bil z odločbo z dne 8. 8. 1956 določen le organ upravljanja, saj je navedena ugotovitev brezpredmetna. Pomembno je, da je bilo premoženje odvzeto tožnici A.A., ki je v zahtevku za denacionalizacijo navedena kot upravičenka. Posledično je zato treba uporabiti 11. in 12. člena ZDen, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je A.A. umrla pred podržavljanjem. V času podržavljenja je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, zato pride v poštev fikcija iz 11. člena ZDen. Dokler ni bilo odločbe o dedovanju, ki je bila izdana šele 5. 2. 1949, je še vedno bila lastnik nepremičnin A.A., čeprav je umrla dne 19. 11. 1944. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in ima podlago v podatkih predloženega upravnega spisa, zato se sodišče v izogib ponavljanju v tej sodbi sklicuje na razloge navedene v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče navaja: V zadevi je nesporno, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo B.B. v zahtevi kot upravičenko do denacionalizacije navedel A.A. Prav tako je nesporno, da je imenovana umrla dne 19. 11. 1944 ter da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944. Nadalje je iz odločbe Okrajne zaplembne komisije z dne 27. 8. 1945, ki je bila izdana na podlagi Odloka Avnoj, razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno C.C. in D.D.(otrokoma A.A.). Da je bilo premoženje dejansko podržavljeno dedičem A.A. izhaja tudi iz odločbe Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 10. 6. 1949, v kateri je navedeno, da so bili že pred razlastitvijo lastniki nepremičnin, med drugim tudi vl. št. 134 k.o. ..., E.E., C.C. in D.D. in sicer vsak do 1/3, da je bila imovina C.C. in D.D. pravnomočno zaplenjena v korist splošnega ljudskega premoženja, medtem ko je ostala imovina solastnice E.E. prosta. Iz navedenih listin torej izhaja, da premoženje ni bilo podržavljeno A.A., zato se tudi sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 11. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen), ki določa, da če je oseba umrla pred 28. 8. 1945, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. V obravnavanem primeru je namreč bilo premoženje izrecno podržavljeno C.C. in D.D., na katera je prešlo premoženje A.A. (2/3 premoženja) z njeno smrtjo še pred uveljavitvijo Odloka Avnoj. To potrjuje tudi dejstvo, da 1/3 premoženja A.A., ki jo je podedovala E.E., ni bila podržavljena.

Sodišče tudi kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bilo prehodno vprašanje glede upravičencev (uporabe določb 11. in 12. člena ZDen) že pravnomočno rešeno v poročilu komisije za denacionalizacijo z dne 6. 9. 1994 ter v več delnih odločbah. Po presoji sodišča namreč v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje (upravičenec) rešeno ob upoštevanju iste pravno procesne podlage. V postopek denacionalizacije je upravni organ naknadno vključil tudi Slovensko odškodninsko družbo (SOD) kot zavezanko za vračilo v obliki odškodnine. Kot stranka v postopku pa je bila SOD upravičena, da je podala ugovore tako glede upravičencev, premoženja, pravnega temelja za vračanje, skratka vse ugovore, ki se tičejo njene obveznosti za vračilo premoženja. SOD je v postopku tudi dejansko imel ugovore v zvezi s vprašanjem upravičenca, saj je iz zahteve za denacionalizacijo izhajalo, da je vlagatelj zahteval premoženje podržavljeno A.A. ne pa tudi ostalim osebam, ki jih je upravni organ štel za upravičence. Prav tako ima stranka v upravnem postopku zagotovljeno varstvo pravic v pritožbenem postopku, kjer lahko izpodbija pravilnost in zakonitost izdanega upravnega akta. V konkretnem primeru je imel SOD šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo z dne 30. 6. 2006 možnost ugovarjati nepravilni ugotoviti upravičenca do denacionalizacije, zato v razmerju do njega ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje že pravnomočno rešeno. Tožena stranka je tako v odločbi z dne 6. 10. 2009 navedeno vprašanje rešila drugače, saj je ugotovila, da premoženje ni bilo podržavljeno A.A., zato tudi ni mogoče uporabiti določbe 11. člena ZDen. Enako sta kasneje odločila tudi prvostopni organ v odločbi z dne 18. 12. 2009 ter tožena stranka v odločbi z dne 21. 7. 2010. Glede na to, da je bila v zahtevi za denacionalizacijo kot denacionalizacijska upravičenka navedena le A.A., ni izpolnjen temeljni pogoj, to je vložitev zahteve za denacionalizacijo po dejanskih upravičencih, to pa sta glede na podatke upravnega spisa C.C. in D.D. oziroma ob uporabi določbe 12. člena ZDen njena pravna naslednica F.F., zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.