Jedro

Po izvedbi dokaza s tretjim izvedencem A. A., ki je izdelal izvedeniško mnenje in dve dopolnitvi ter bil zaslišan na naroku 26. 10. 2023, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja izvedenca, tudi ne angažiranje novega izvedenca gradbene stroke (22. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija.

Stranka se svobodno odloča koga ima za odvetnika, kako dolgo in kdaj ga zamenja. Te odločitve so v njeni sferi in z zamenjavo odvetnika ne more obiti kogentne določbe ZOdvT, ki v 4. točki opombe št. 3 k tretjemu delu ZOdvT določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper I. in II. točko izreka sodbe se zavrne ter se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Zavrneta se pritožba drugotoženke in preostala pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe ter se v tem obsegu potrdi še izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti:

-prvotoženki 3.574,60 EUR,

-drugotoženki 3.574,60 EUR,

stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe dalje do plačila.

IV.Drugotoženka in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo drugotoženke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki 420.035,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po vročitvi sodbe povrniti toženima strankama 10.611,82 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po vročitvi sodbe povrniti prvotoženki pravdne stroške 11.622,96 EUR in drugotoženki 2.699,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka uveljavlja od toženih strank povračilo škode, ki jo veže na pogodbo o nadzoru št. 01-10/2007 med tožečo stranko in prvotoženko za izvajanje nadzora nad drugo fazo gradnje Term. Škodo predstavlja znesek, ki ga je neutemeljeno plačala po XII. končni situaciji externa št. 08-252932/05 z dne 21. 11. 2008 za več del, za dodatna in nepredvidljiva dela ter za previsoko priznane količine vgrajenega materiala s strani gradbenega nadzora (toženih strank), kar naj bi bilo posledica neskrbnega in nepooblaščenega potrjevanja postavk v knjigi obračunskih izmer. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca A. A. in nanj oprlo odločitev tako glede izpolnjevanja pogodbenih obveznosti nadzora in strokovnosti opravljenega dela, okoliščin gradnje kot pojasnil o gradbeni dokumentaciji, iz katere izhajajo verodostojni podatki o vgrajenih količinah materiala in opravljenega dela, glede katerega je tožeča stranka zatrjevala, da je bil priznan s strani nadzora in plačan v večjih količinah, kot je bil vgrajen oziroma delo opravljeno. Strokovne ugotovitve izvedenca A. A. se ujemajo z izpovedjo prič - neposrednih udeležencev gradnje, drugotoženke, v delu glede obveznosti prvotoženke, urejenosti gradbene dokumentacije in utemeljenega priznavanja popusta za dodatna oziroma nepredvidena dela pa tudi z mnenjem izvedencev B. B. in C. C. Tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja, tudi ne angažiranja novega izvedenca gradbene stroke. V zvezi z oceno razlike med količino armature, priznane v gradbenih knjigah ter priloženimi naročilnicami in dobavnicami, se po izvedencu A. A. izpostavlja, da ocena temelji zgolj na podlagi primerjave podatkov iz listin, ki so v prilogah spisa, pri čemer ne pomeni nujno, da ni bilo dejansko vgrajene toliko armature, kolikor znaša ugotovljena razlika. Naročilnice in dobavnice niso zanesljiv vir dokazovanja točne količine vgrajene armature, pač pa zgolj orientacijska ocena, katera ni nujno, da je resnično točna. Nenazadnje to dokazujejo različne evidentirane količine armature po naročilnicah in dobavnicah znotraj istih faz gradnje, katere so bile izračunane različno v treh različnih gradbenih knjigah prve faze. Izvedenec je ugotovil, da je bilo med udeleženci gradnje veliko operativnih sestankov (cca 140) in veliko sprememb ter usklajevanj, ki so bila sporazumno dogovorjena. Do oškodovanja tožeče stranke iz tega naslova ni prišlo. Do enake ugotovitve sta prišla tudi izvedenca B. B. in C. C. Za tovrstno obračunavanje je bilo podano soglasje tožeče stranke, kar so potrdile zaslišane priče in drugotoženka. Iz zapisnikov koordinacij, ki so se izvajale praviloma dvakrat tedensko na gradbišču, kot tudi iz številnih dopisov korespondence strokovnega nadzora z drugimi udeleženci gradnje ter izpovedi prič in tožene stranke, je razvidno, da je strokovni nadzor, kljub problematiki manjkajoče projektne dokumentacije PZI, poskušal s svojim strokovnim znanjem čim bolj slediti, da bi se dela izvajala v skladu s stroko in navodili investitorja, to je zgraditi objekte v zahtevani kakovosti za predvideni znesek v dogovorjenem času. Izvedenec A. A. je v mnenju in dopolnitvah poudaril, da je prvotoženka skrbno in skladno s pravili stroke opravljala delo gradbenega nadzora in skrbno ter podrobno vpisovala v gradbeni dnevnik pomembne podatke v zvezi s potekom gradnje. Zapisnike koordinacij je pisal odgovorni nadzornik, podpisovali so jih tako izvajalci kot predstavniki investitorja, ki so bili prisotni na sestankih. Mesečne situacije so se prirejale na zahtevo investitorja. Tako je bila končna situacija iz februarja 2008 prirejena (namenjena ministrstvu za pridobitev evropskih sredstev) in je bila realna (odražala dejansko vgrajene količine) sestavljena v novembru 2008, vse na zahtevo investitorja. Drugotoženka je v zaslišanju pojasnila, da je to ravnanje v dopisu z dne 3. 6. 2010 opisovala kot prirejanje situacij, kar pa ne pomeni, da niso bile v končni situaciji iz novembra 2008 navedene dejansko vgrajene količine. Zapis odgovornega nadzornika v zaključku tega dopisa, da je pripravljen izvesti prijavo za protipravno pridobljena nepovratna evropska sredstva in zahtevati vračilo 2,022.999,14 EUR, je mogoče razumeti kot obliko pritiska odgovornega nadzornika na investitorja, da spoštuje dogovor, ki naj bi ga udeleženci gradnje očitno vnaprej dogovorili in kateri naj bi bil, kot je razvidno iz dopisa, v korist investitorjevemu nemotenemu črpanju pridobljenih nepovratnih evropskih sredstev za izgradnjo objekta. Kot je izpovedal izvedenec A. A. na naroku, je po pregledu gradbenih dnevnikov ugotovil številne zapise glede več del, glede dodatnih in nepredvidenih del, medsebojna usklajevanja glede teh med izvajalcem, investitorjem (naročnikom), projektantom in nadzornikom. Spremembe in dodatna ter nepredvidena dela so se usklajevala in dogovarjala na številnih operativnih sestankih. Da so bila dodatna in nepredvidena dela, do katerih je prihajalo zaradi pričetka gradnje na podlagi PGD dokumentacije in sukcesivne, velikokrat zamujajoče dobave PZI dokumentacije, opravljena s soglasjem naročnika in po predhodnih medsebojnih uskladitvah na koordinacijskih sestankih med izvajalcem, nadzorom in naročnikom ter da zaradi tega ni prišlo do oškodovanja tožeče stranke, sta potrdila tudi izvedenca B. B. in C. C. ter zaslišane priče Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in drugotoženka. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca A. A., ki poudarja, da je gradbena knjiga glavni uradni gradbeni dokument, ki vsebuje zapis o količinah, ki so bile dejansko vgrajene na objektu. Vsota količin armature po dobavnicah in naročilnicah iz gradbene knjige 4.036.547,84 kg je za 946.965,84 kg večja kot vsota količin armature v projektu izvedenih del PID brez tretje faze 3.089.582,00 kg, zaradi česar se po izvedencu A. A. ocenjuje, da projektna dokumentacija armature PGD 7.028.262,60 kg, PZI 3.762.229,00 kg in PID 3.089.582,00 kg, brez upoštevanja tretje faze, ne odraža nujno dejanskih količin armature. Kot je izpostavil izvedenec A. A. na naroku 26. 10. 2023 je za ugotovitev dejansko vgrajenih količin, tudi armature, merodajna gradbena knjiga - knjiga obračunskih izmer. Smiselno enako sta ves čas postopka zatrjevali toženi stranki in izpovedovala drugotoženka ter so v skladnih zaslišanjih potrdile priče L. L., K. K., M. M., J. J., I. I., H. H. in Č. Č.. V obravnavanem primeru je bil PID narejen za potrebe pridobitve uporabnega dovoljenja in oprave tehničnega pregleda ter ne odraža dejanskih sprememb PZI. Ne odraža dejansko vgrajenih količin materiala in opravljenih del, saj je izvedenec A. A. ugotovil, da ne odraža niti količin armature, ki so na dobavnicah, zato ni verodostojen. Dejansko so količine armature v PID manjše kot v PZI in v dobavnicah. Torej v njem navedene količine materiala in opravljenega dela niso enake obsegu dejansko izvedenih del in količini vgrajenih materialov. Te so razvidne iz gradbene knjige, kjer so v obračunskih listih navedene količine pogodbeno dogovorjenih del in dodatnih nepredvidljivih del, ki so bila opravljena na projektu. Sodišče je sledilo zaključku izvedenca, da je v gradbeni knjigi priznana količina armature 4.203.456,06 kg v znesku 3,483.203,68 EUR, ki sicer presega skupno vrednost armature iz dobavnic in naročilnic za 131.347,53 EUR, oziroma 3,91 %, dejansko vgrajena količina armature, ki jo je za drugo gradbeno fazo plačal investitor izvajalcu, zato do oškodovanja tožeče stranke iz tega naslova ni prišlo. Sodišče je sledilo prepričljivi oceni izvedenca A. A., da iz listinske dokumentacije ni razvidno, da naj bi imela tožena stranka kot nadzornik namen povzročanja škode investitorju, kot tudi ne, da bi delo opravljala malomarno. V tem delu je izvedensko delo skladno z izpovedbami prič, ki so brez izjeme ocenile delo nadzora kot zelo dobro, dosledno in strokovno opravljeno. Izvedenec je po analizi spisa z gradbeno dokumentacijo ugotovil ujemanje količin v končni situaciji št. 08-252932/05 z dne 21. 11. 2008 s količinami v gradbeni knjigi za drugo gradbeno fazo, zato je bilo izvajalcu plačano, kar je bilo dejansko vgrajeno in do oškodovanja tožeče stranke ni prišlo. Iz dokazne ocene in zaključkov sodišča glede odškodninske odgovornosti prvotoženke, v imenu katere je drugotoženka opravljala naloge gradbenega nadzora kot odgovorna nadzornica, izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati kršitev pogodbenih in zakonsko predpisanih obveznosti gradbenega nadzora oziroma neskrbnega ravnanja, kar pomeni, da ni dokazala protipravnega ravnanja drugotoženke, torej prve predpostavke civilnega delikta. Prav tako ne nastanka škode.

2.Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka, zoper sklep o stroških v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tudi drugotoženka, obe po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP.

O pritožbi tožeče stranke zoper I. in II. točko izreka sodbe:

3.Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je utemeljevala tožbeni zahtevek na podlagi dobavnic in naročilnic, ko je zatrjevala, da so vpisi v gradbeno knjigo neresnični. Izvedenec A. A. je ugotovil nasprotno stališče, neverodostojnost dobavnic in naročilnic ter verodostojnost gradbene knjige, kar je ob pisni izjavi toženih strank z dne 3. 6. 2010, s katero sta pisno priznali prirejenost mesečnih situacij in končne situacije, absurden zaključek. Izvedenec je izhajal iz napačne predpostavke, da je gradbena knjiga uradni dokument in kot tak resničen, verodostojen. Če je tožena stranka priznala v lastni pisni izjavi, čemur ni bila postopkovno prisiljena, da so mesečne situacije in končna situacija prirejene (te izhajajo iz opisa količin v gradbeni knjigi), ni jasno, kako je lahko izvedenec poveril verodostojnost gradbeni knjigi. Ob primerjavi drugih listin (npr. naročilnic in dobavnic ter PID, ki je po hierarhiji gradbene dokumentacije najpomembnejši dokument) bi prišel do drugačnih zaključkov kot ob analizi gradbene knjige pa je obstal na stališču, da je gradbena knjiga ob vseh drugih okoliščinah zadeve verodostojna. Očitno se je sodišče po treh izvedencih odločilo, da bo nekritično verjelo tretjemu izvedencu ne glede na pripombe tožeče stranke, nelogičnosti, zlasti glede na pavšalno in nestrokovno izvedeniško mnenje v povezavi z ostalimi spisovnimi listinami. Stališče izvedenca, da ne verjame PID dokumentaciji, ker da je bila pripravljena za potrebe pridobitve uporabnega dovoljenja in tehničnega pregleda, so a priori napačne, saj je PID dokumentacija tista, ki je temu namenjena, torej pridobitvi uporabnega dovoljenja in tehničnega pregleda. Bistveno je, da je v PID dokumentaciji zajet posnetek izvedenih del z vključenimi spremembami, kar velja tudi za armaturo. Ob izkazanem, da pravda poteka zaradi tega, ker niso resnični podatki, ki so bili vpisani v gradbeno knjigo, je drug dokument, ki je po materialnem pravu zanesljiv za presojo količin, lahko le še PID. Četudi je količina armature v PID manjša kot na dobavnicah in PZI, to pomeni, da je vgrajene armature kvečjemu še manj od tiste, ki izhaja iz dobavnic ali PZI in od tiste, ki je vnesena v gradbeno knjigo. Zato je bil izvedenec angažiran, da po strokovni plati s stopnjo gotovosti odgovori na vprašanje koliko armature je bilo dejansko vgrajene v tem projektu, saj se ve koliko je bilo plačane. Tega odgovora izvedenec ni podal oziroma je nekritično sledil podatkom gradbene knjige. Če je drugotoženka v izpovedi in pisni izjavi izjavila, da so se prirejali podatki po situacijah, to ne predstavlja vmesnega ali končnega usklajevanja, saj ne gre pozabiti, da nadzornica izpostavlja namen prirejanja, ki se je kazal v pridobivanju EU sredstev. Navedeno kaže na kaj drugega kot na usklajevanje udeležencev gradnje. Nadzornik skrbi, da bodo vgrajene količine materialov ustrezale PZI projektu in ne sme ravnati po drugačnih navodilih tudi, če bi tako želel. Naročnik je laik in nima znanj o armaturi ter armaturnih načrtih, zato ima nadzornika. Očitek v sodbi, da naj bi tožeča stranka soglašala s prirejanjem situacij, je absurd. Nadzornik je pri svojem delu samostojen in zavezan, da vpisuje v gradbeno knjigo resnične podatke, ne izmišljenih. Tudi če drži, da nadzornik ni imel na voljo dokumentacije, je s svojim podpisom privolil, da bo opravljal nadzor brez dokumentacije, kar še bolj utrjuje prepričanje, da ni ravnal z zahtevano stopnjo skrbnosti. V obrazložitvi sodbe se sodišče ni opredelilo iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o pravno relevantnem dejstvu, ponekod ni navedlo na izpovedbo katere priče veže zaključke. Izostala je obrazložitev zakaj ni sledilo pričam, ki so izpovedovale drugače (D. D. , P. P., R. R. in J. J.) oziroma zakaj niso bile po prepričanju sodišča verodostojne in ni poverilo vere v njihovo izpoved. Ker je sodišče zaključilo, da ni odškodninske odgovornosti drugotoženke, pri čemer se je oprlo na napačne in zmotne zaključke o odškodninski odgovornosti prvotoženke, je napačno in zmotno zaključilo o odškodninski odgovornosti drugotoženke.

4.Prvotoženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da tožeča stranka v okviru dokazovanja z izvedencem A. A. po tem, ko je ustno podal izvedensko mnenje na naroku 26. 10. 2023, ni predlagala postavitve novega izvedenca. Da bi lahko pritožbeno izpodbijala dejanske zaključke izvedenca A. A. in na njem temelječe razloge v sodbi, je bila njena procesna dolžnost, da po izvedbi dokazovanja z ustnim podajanjem izvedenskega mnenja na naroku nasprotuje njegovemu izvajanju in zaključkom (ne zaradi lastne nezadovoljnosti z mnenjem), da opozori na morebitne nejasnosti, notranja nasprotja in pomanjkljivosti, takšno opozorilo konkretizirano utemelji, torej zaseje dvom v strokovnost in celovitost izvedenčevega dela. Izvedenec A. A. je na podlagi podrobne analize spisa in prilog, zlasti pregleda in analize pogodbe o izvajanju strokovnega nadzora št. 01-10/2007 z dne 25. 10. 2007, potrjevanja obračunskih listov v gradbenih knjigah, vsebine zapisnikov o koordinaciji oziroma operativnih sestankov na gradbišču, vsebine pisne elektronske korespondence med strokovnim nadzorom in ostalimi udeleženci gradnje, vsebine primopredajnih zapisnikov za izvedena dela in zaključnih sporazumov ter vsebine zapisnikov o tehničnih pregledih in komisije za kakovostni pregled izvršenih del, zaključil, da je strokovni nadzor pri gradnji deloval v skladu z obveznostmi v 88. členu tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), prav tako v skladu s stroko in določili sklenjene pogodbe o izvajanju strokovnega nadzora št. 01-10/2007 z dne 25. 10. 2007. Izvedenec A. A. v odgovoru poudari, da podana ocena o razliki med količino armature, priznane v gradbenih knjigah ter količino iz naročilnic in dobavnic temelji zgolj na podlagi primerjave podatkov iz listin, ki so v prilogah spisa, pri čemer ne pomeni nujno, da dejansko ni bilo vgrajene toliko armature, kolikor znaša razlika. Izvedenec ponovi, da naročilnice in dobavnice niso zanesljiv vir dokazovanja točne količine vgrajene armature, pač pa orientacijska ocena, katera ni nujno, da je resnično točna. Tožeča stranka po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 18. 5. 2023 niti po ustni podaji mnenja na naroku 26. 10. 2023 ni podala dokaznega predloga v smeri ugotavljanja dejanskih vgrajenih količin materiala (armature) z izvedbo katere od ponujenih preiskav, s katero bi se lahko z zadostno stopnjo gotovosti ugotovila količina dejansko vgrajene armature. Ker tožeča stranka ni dokazala škode, kot ene od kumulativno potrebnih predpostavk odškodninske obveznosti, je moralo sodišče iz tega razloga zavrniti tožbeni zahtevek. Neobrazložene, nekonkretizirane in pavšalne so pritožbene navedbe, da naj bi izostala obrazložitev zakaj sodišče ni sledilo pričam, ki so izpovedovale drugače (D. D. , P. P., R. R., J. J.) oziroma zakaj niso bile verodostojne. Tožeča stranka ne navede v čem naj bi bile izpovedi prič drugačne od dokazne ocene, to je v čem naj bi odstopale. Niti niso resnične pavšalne pritožbene navedbe, da naj bi priče D. D., P. P., R. R. in J. J. izpovedovale drugače, kot izhaja iz dokazne ocene. Priče D. D. , P. P. in R. R. sploh niso bile seznanjene z bistvenimi okoliščinami gradnje, ne z dogovori med investitorjem, projektantom, izvajalci in nadzornim organom. Na drugi strani je priča J. J. prepričljivo pojasnila strokovno in konstruktivno vlogo nadzora, način njenega dela, ki je bil skrben ter težave, ki so jih povzročili drugi udeleženci gradnje in nobena od teh ni bila na toženi stranki. Pojasnila je, da je bila tožeča stranka kot investitor tekoče seznanjena z vsemi spremembami in dopolnitvami projektne dokumentacije ter je preko njenih predstavnikov ves čas sodelovala pri usklajevanju, tudi glede dodatnih del, več del in nepredvidenih del.

5.Drugotoženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da kot je razvidno iz zapisnika o naroku 26. 10. 2023 in zapisnika o prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri je izvedenec A. A. podal ugotovitve ter odgovoril na dodatna vprašanja, tožeča stranka ni predlagala nadaljnjih dopolnitev izvedenskega mnenja niti ni imela pripomb na odgovore izvedenca, prav tako ni predlagala imenovanja novega izvedenca. Tožeča stranka bi morala izkazati, da je količina vgrajene armature v nepremičnine manjša od količine armature, katere plačilo je odobrila prvotoženka. Tožeča stranka ni uspela izkazati koliko je bilo pri gradnji dejansko vgrajene armature. Zato ni mogoče ugotoviti obstoja zatrjevane škode, ki bi se kazala v razliki med dejansko vgrajeno in plačano armaturo. Izvedenec A. A. je v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 18. 5. 2023 pojasnil, da je mogoče za potrebe iskanja armature na objektu izvesti nedestruktivne (neporušne) preiskave, kot npr. ultrazvočno slikanje, preiskave z magnetno indukcijo ali georadarske meritve, s čimer se lahko ugotovi količina dejansko vgrajene armature. Tožeča stranka po zadnji ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja 26. 10. 2023 ni predlagala nobene izmed preiskav, s katero bi se lahko z zadostno stopnjo gotovosti ugotovila količina dejansko vgrajene armature pri gradnji. Izvedenec A. A. je večkrat poudaril, da ni prišlo do preplačil armature in da tožeči stranki ni nastala škoda. Ugotovil je, da je obseg naročilnic in dobavnic ter količina armature v njih različna v treh različnih fasciklih gradbene knjige, ki se nahajajo v spisu, ki sicer zajemajo eno in isto gradbeno fazo. Različni podatki o obsegu vloženih naročilnic in dobavnic glede na posamezen fascikel porajajo dvom ali so v fascikle vložene vse naročilnice in dobavnice ter kateri od fasciklov je merodajen. Dvom se poraja ob pregledu obsega tehnične dokumentacije izvedenih del PID, katera zajema le dokumentacijo, vezano na razširjeno prvo ter drugo in tretjo fazo, ne pa tudi na prvo fazo, zaradi česar se količina armature, prikazana v projektni dokumentaciji PZI in tehnični dokumentaciji PID, razlikuje za 670.273,00 kg. Izvedenec A. A. je obširno in večkrat pojasnil, da po pregledu listin v spisu, še posebej analize potrjevanja obračunskih listov v gradbenih knjigah, vsebine zapisnikov koordinacijskih sestankov, vsebine pisne in elektronske korespondence med toženima strankama in ostalimi udeleženci gradnje, vsebine primopredajnih zapisnikov in zaključnih sporazumov ter vsebine zapisnikov tehničnih pregledov in komisije za kakovostni pregled izvršenih del, ocenjuje, da sta toženi stranki opravili naročena dela strokovnega gradbenega nadzora nad izvajanjem del izgradnje objektov Terme v skladu s stroko in določili pogodb o izvajanju strokovnega nadzora.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi enkrat pri zaključnem sporazumu zaključilo, da tožeča stranka ni imela možnosti preveriti postavk in količine vgrajenega materiala brez revizije, drugič pa, da je vedela in soglašala z vsem, torej tudi z vpisi posameznih količin, (-) da je sodba v odločilnih dejstvih medsebojno v nasprotju, saj je življenjsko in izkustveno nemogoče, da na enem mestu tožeča stranka kot laik ni vedela ničesar in na drugem mestu, da je vedela vse ter (-) da sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodbo se da objektivno preizkusiti in ni podanega očitanega nasprotja med razlogi. Sodišče prve stopnje je z argumentom, da tožeča stranka ob podpisu zaključnega sporazuma o realizaciji pogodbe z dne 14. 11. 2008 ni imela možnosti preveriti obračuna z revizijo, kot je naknadno, zavrnilo ugovor toženih strank, da naj bi imel zaključni sporazum pravno naravo poravnave in odpovedi bodočim zahtevkom tožeče stranke iz naslova škode (13. točka obrazložitve sodbe). Z zavrnitvijo ugovora je pravzaprav odločilo v korist tožeče stranke in vsebinsko obravnavalo elemente odškodninske obveznosti toženih strank. Sporni zapis sodišča prve stopnje je zato mogoče razumeti tako, da se od povprečnega investitorja ne pričakuje, da bo ob zaključku vsakega večjega gradbenega projekta in pred podpisom zaključnega sporazuma z nadzornikom z revizijo preverjal količine vgrajenega materiala in obseg opravljenega dela. Ohrani pa to pravico do revizije za kasneje.

8.Ne drži očitek: (-) da je sodba obremenjena s kršitvijo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov in ni ocenilo vpliva dokazov na celoten uspeh dokazovanja, (-) da so nepopolni deli dokazne ocene, saj ni preverljiva in argumentirano obrazložena, (-) da je sodišče v ponovljenem dokaznem postopku prebralo zapisnike o zaslišanju drugotoženke in devetnajstih prič ter se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo iz katerega dela izpovedi priče/stranke sklepa o pravnorelevantnem dejstvu, (-) da ponekod ni navedlo na izpovedbo katere priče veže zaključke. V tem primeru je bilo bistveno, da so bile izpovedbe prič (zaslišanih 19) skladne z odločilnim dokazom z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pri dokazni oceni zaslišanja prič in strank obrazlagati točno na kateri strani spisa (1.200 strani) je priča ali stranka izpovedovala skladno z mnenjem izvedenca. Na zainteresirani stranki je trditveno breme, v tem pritožbenem postopku tožeče stranke, da pojasni, če je katera priča ali stranka izpovedovala drugače in predvsem kaj konkretno je izpovedala drugače. Ni naloga sodišča druge stopnje, da to išče v spisu.

9.Nadalje tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izostala obrazložitev zakaj ni sledilo pričam, ki naj bi izpovedovale drugače (D. D., P. P., R. R., J. J.), oziroma zakaj niso bile verodostojne ter jim ni poverilo vere v izpoved. Ponovno, na tožeči stranki je trditveno breme ne samo, da naj bi neka priča izpovedovala drugače, kot je povzelo sodišče prve stopnje, temveč, da nasprotujočo izpoved konkretno predstavi. Tega tožeča stranka ni storila. Nenazadnje očitek ne drži, saj omenjene priče niso izpovedovale drugače kot ostale in izvedenec. Priča D. D. je bila vodja hotelov in medicine pri tožeči stranki ter je sodelovala v skupini za izbiro izvajalca in nekaj časa na koordinacijskih sestankih. Ni bila seznanjena s problematiko, bila je sicer na koordinacijah ob ponedeljkih in četrtkih v kontejnerju na gradbišču, ni se pa spomnila, da bi bile kake težave, da bi se izražal kak velik problem, ker je bil to začetek in je po njenem potekalo vse dobro (list. št. 404 - 405). Priča P. P. je bila pravnica pri tožeči stranki in v komisiji za izbiro glavnega izvajalca. Ni pa sodelovala na projektu, ni vedela podrobnosti, samo da naj bi bila neka neskladja v breme tožeče stranke, ni vedela ničesar o medsebojnem poslovanju med nadzornikom in investitorjem oziroma naročnikom, tudi ni bila seznanjena s težavami z delom nadzora (list. št. 406). Priča R. R. je bila vodja finančno računovodske službe pri tožeči stranki, ki je pregledovala, če je bila situacija izdana v skladu s pogodbo, če je bila v okviru pogodbenih vrednosti ter je na podlagi podpisov in zaključene situacije realizirala plačila (list. št. 407 - 409 spisa). Priča J. J. je bila pomočnica vodje gradbišča za izvajalca in je povedala, da je bil investitor skozi obveščen, saj je predstavnik Č. Č. bil zraven na vseh sestankih, tudi takratni direktor S. S. je bil dostikrat zraven, ni se spomnila, da bi bilo s strani investitorja in predstavnikov v času druge faze kakšna pripomba na delo nadzornika. Ni pa sodelovala pri obračunu armatur, ampak je to delal N. N. (l. št. 465 - 478 spisa). Priča M. M., ki ga tožeča stranka v pritožbi niti ne omeni, je kontroliral dobavljeno armaturo, če se je skladala s projekti armatur. Povedal je, da sta z nadzorom hodila po gradbišču in štela armature ter gledala in primerjala s projektom. Kar je on dal od sebe je ″štimalo‶, vse postavke armature so ″štimale‶. S pomočnico, če je bila drugotoženka odsotna, kar je bilo malo kdaj, sta šla po gradbišču, tako kot z drugotoženko, pogledala konstrukcijo ter štela palice. Pri armaturi je ″štimalo‶ vse (list. št. 478 - 485 spisa). Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno obrazložilo in ocenilo, da so bile izpovedi strank in prič skladne z mnenjem izvedenca.

10.Ne drži očitek: (-) da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke o naklepu drugotoženke, (-) da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se je opredelilo in sodba ima razloge tudi o naklepu drugotoženke. To je ugotovilo s pomočjo mnenja izvedenca A. A., ki mu je sledilo: da dopisa strokovnega nadzora št. 049/2010 z dne 3. 6. 2010 ni mogoče oceniti kot namernega postopanja drugotoženke v škodo tožeče stranke, da izvedenec ne ugotavlja naklepnega ravnanja drugotoženke (33. točka obrazložitve sodbe), da iz listinske dokumentacije ni razvidno, da bi imela tožena stranka kot nadzornik namen povzročanja škode investitorju (42. točka obrazložitve sodbe). Ali je tožbeni zahtevek zoper drugotoženko nesklepčen, kot je še dodatno zaključilo sodišče prve stopnje (51. točka obrazložitve sodbe), je stvar nadaljnje presoje.

11.Tožeča stranka je v tožbi naslovila več očitkov toženima strankama. Za njeno pritožbo sta sporna dva očitka. Pretežni del pritožbe se nanaša na priznavanje večje količine armature, kot naj bi bila vgrajena v objekt, manjši del pritožbe se nanaša na priznavanje dodatnih del.

12.Med strankama ni bila sporna sklenitev pogodbe št. 01-10/2007 z dne 25. 10. 2007, na podlagi katere se je prvotoženka zavezala tožeči stranki, da bo opravljala nadzor nad gradnjo objekta Terme - druga faza (9. točka obrazložitve sodbe). Prvotoženka je bila nadzorni organ, drugotoženka pa odgovorni nadzornik (44. točka obrazložitve sodbe), sicer zaposlena v prvotoženki - gospodarski družbi d.o.o., kar prav tako ni pritožbeno sporno.

13.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke: (-) da se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca A. A. brez da bi izvedlo dokazno oceno mnenja, (-) da je nekritično verjelo tretjemu izvedencu A. A. ne glede na pripombe tožeče stranke, nelogičnosti, zlasti glede na pavšalno in nestrokovno izvedeniško mnenje v povezavi z ostalimi spisovnimi listinami, (-) da ima izvedeniško mnenje A. A. protislovja, ki jih sodišče v obrazložitvi sodbe ni odpravilo, temveč je samo povzelo (prepisalo) izvedeniško mnenje v celoti brez miselnega preizkusa ali dokazne ocene. Tožeča stranka ne pove konkretno katere naj bi bile njene pripombe in v čem naj bi bile nelogičnosti ter protislovja v izvedeniškem mnenju. Sodišče prve stopnje je imenovalo tretjega izvedenca gradbene stroke A. A. potem, ko je v prvotnem sojenju imenovalo dva, njune ugotovitve pa so se tudi po izvedbi soočanja razhajale v temeljnih strokovnih izhodiščih kako in v kakšnem obsegu je mogoče ugotoviti količino vgrajenega materiala in opravljenega dela pri izvedbi ter katera gradbena dokumentacija je merodajna za presojo količine vgrajenih materialov in obsega opravljenih del (20. točka obrazložitve sodbe) ter zato ker izvedenca nista vpogledala v celotno spisovno dokumentacijo, to je naknadno predloženo gradbeno dokumentacijo z načrti gradbenih konstrukcij in gradbeno knjigo, čeprav jima je bila na voljo v času izdelave izvedenskega mnenja in dopolnitev (21. točka obrazložitve sodbe). Takšen napotek za novo sojenje je izhajal iz sklepa višjega sodišča Cpg 55/2020 z dne 30. 9. 2022, ki je ugodilo pritožbi toženih strank in razveljavilo vmesno sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. točka obrazložitve sodbe; list. št. 802 spisa).

14.Po izvedbi dokaza s tretjim izvedencem A. A., ki je izdelal izvedeniško mnenje in dve dopolnitvi ter bil zaslišan na naroku 26. 10. 2023, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja izvedenca, tudi ne angažiranje novega izvedenca gradbene stroke (22. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Na procesno neaktivnost tožeče stranke ob zaključku dokazovanja z izvedencem utemeljeno opozarjata toženi stranki v odgovorih na pritožbo.

15.Izvedenec A. A. je glede ugotavljanja količine vgrajene armature na naroku 26. 10. 2023 dodatno pojasnil, da razen porušne metode je že gospod O. O. povedal, da se da zadevo ugotoviti z iskanjem armature, ampak se je izvedenec vprašal kako bi določili kateri fi (premer) je ter da imamo institucije ZRMK, ZAK. Pri tem odgovoru se je izvedenec A. A. obrnil in pogledal gospoda O. O. v sodni dvorani, kar je zabeleženo v zapisniku o prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave 26. 10. 2023 (list. št. 1197 spisa). O. O. je bil na naroku prisoten kot strokovna pomoč tožeče stranke, kar je prav tako zabeleženo v zapisniku o naroku za glavno obravnavo z dne 26. 10. 2023 (list. št. 1184 spisa). Tožeča stranka je že z vlogo z dne 24. 5. 2019 (več kot 4 leta pred narokom) predložila poročilo O. O., pooblaščenega inženirja, projekta in odgovornega nadzornika z dne 22. 5. 2019. V tem dopisu je O. O. pojasnil za primer, kolikor ne bi bilo možno pridobiti načrtov izvedbene projektne dokumentacije, da obstajata naslednja načina: 1) na podlagi ocenjene potrebne količine vgrajene armature, ki je približna metoda in običajno ne odstopa pomembno od dejansko vgrajene količine armature v konstrukcijo, 2) preiskava betonske konstrukcije na podlagi detajlnega pregleda in neporušnih preiskav, ki jih opravi pooblaščena institucija, eden od načinov je linijsko skeniranje, pri katerem se poleg debeline zaščitnega sloja betona ugotavlja premer armaturnih palic in njihov razpored (priloga B50).1 Kot ugotovljeno, nič od tega ni tožeča stranka predlagala.

16.Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je absurden zaključek, ko je izvedenec A. A. ugotovil neverodostojnost dobavnic in naročilnic ter verodostojnost gradbene knjige ob pisni izjavi toženih strank z dne 3. 6. 2010, s katero naj bi priznali prirejenost mesečnih situacij in končne situacije. Tožeča stranka se na večih mestih v pritožbi sklicuje na ta dopis tožene stranke, vendar ga neutemeljeno jemlje iz konteksta. Dopis tožene stranke ne dokazuje, da je drugotoženka malomarno, še manj naklepno potrjevala višje količine armature v gradbeni knjigi in da je zato mnenje izvedenca A. A. neupoštevno. Tudi ne dokazuje škode. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju drugotoženke pravilno ugotovilo, da so se mesečne in končna situacija prirejale samo za ministrstvo, za pridobitev evropskih sredstev, da pa je bila nato novembra 2008 spet na zahtevo investitorja sestavljena realna končna situacija, ki je odražala dejansko ogrožene količine (32. točka obrazložitve sodbe). Izvedenec A. A. je ugotovil ujemanje količin v končni situaciji z dne 21. 11. 2008 s količinami v gradbeni knjigi, zato je bilo izvajalcu plačano dejansko vgrajeno (42. točka obrazložitve sodbe). Dodatno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je dopis drugotoženke mogoče oceniti kot način reševanja spora med udeleženci gradnje in kot obliko pritiska na investitorja, da spoštuje dogovor (33. točka obrazložitve sodbe).

17.Tudi glede primerjave vgrajene armature s projektom izvedenih del PID tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da je izvedenec prišel do drugačnih zaključkov kot ob analizi gradbene knjige pa je vseeno obstal na stališču, da je gradbena knjiga ob vseh drugih okoliščinah verodostojna, (-) da je a priori napačno stališče izvedenca, da ne verjame PID dokumentaciji, (-) da je bistveno, da je v PID dokumentaciji zajet posnetek izvedenih del z vključenimi spremembami, kar velja tudi za armaturo, (-) da je drug dokument, ki je zanesljiv za presojo količin, le še PID, (-) da izvedenec nekritično sledi podatkom gradbene knjige, (-) da četudi je količina armature v PID manjša kot v dobavnicah in v PZI pomeni, da je vgrajene armature kvečjemu še manj od tiste, ki izhajajo iz dobavnic ali PZI in od tiste, ki je vnesena v gradbeno knjigo, (-) da je bil izvedenec angažiran, da po strokovni plati s stopnjo gotovosti odgovori koliko armature je bilo dejansko vgrajene ter da tega odgovora ni podal oziroma je nekritično sledil podatkom gradbene knjige. Tudi na ta očitek je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, ko je sledilo mnenju izvedenca A. A., da je vsota količin armature po dobavnicah in naročilnicah iz gradbene knjige 4.036.547,84 kg za 946.965,84 kg večja kot vsota količin armature v projektu izvedenih del PID brez tretje faze 3.089.582,00 kg, zaradi česar je ocenil, da projektna dokumentacija armature PGD 7.028.262,60 kg, PZI 3.762.229 kg in PID 3.089.582 kg, brez upoštevanja tretje faze, ne odraža nujno dejanskih količin armature (39. točka obrazložitve sodbe), da je bil v obravnavanem primeru PID narejen za potrebe pridobitve uporabnega dovoljenja in oprave tehničnega pregleda ter ne odraža dejanskih sprememb PZI, ne odraža niti količin armature, ki so na dobavnicah, zato ni verodostojen, dejansko so količine armature v PID manjše kot v PZI in v dobavnicah, v njem navedene količine materiala in opravljenega dela niso enake obsegu dejansko izvedenih del in količini vgrajenih materialov, te so razvidne iz gradbene knjige, kjer so v obračunskih listih navedene količine pogodbeno dogovorjenih del in dodatnih nepredvidljivih del, ki so bila opravljena na projektu (40. točka obrazložitve sodbe). Ko je bil izvedenec A. A. zaslišan na naroku je še povedal, da neskladnost, da je v PID količina armature manjša kot v PZI, ne gre skupaj in da PID ni bil narejen z namenom, da bo investitor to dokumentacijo, ko bo prišlo do napake, vzel fascikel in rekel "tukaj je ta cev, ki je bila spremenjena, kar je bilo v PZI" ter bo lahko zadevo popravil in da je tukaj rdeč signal (listna št. 1198 spisa).

18.Sodišče prve stopnje ni presojalo kot bistveno, ali je tožeča stranka pridobila uporabno dovoljenje, ali se gradnja ni dokončala v rokih in v nasprotju s predpisi, ali je bil dosežen končni rezultat naročnika. Zato s pritožbenimi očitki zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka dejansko pritrjuje sodišču prve stopnje, da pridobitev uporabnega dovoljenja, gradnja v rokih in ostalo niso bistvo spora.

19.Prav tako tožeča stranka dejansko pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ključno (za ekskulpacijo prvotoženke) ali je nadzornik ravnal po pravilih stroke, ki mu nalaga nadzor in dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake neodvisno od tega, kakšno je bilo vedenje naročnika, da nadzornik skrbi, da bodo vgrajene količine materialov ustrezale PZI projektu in ne sme ravnati po drugačnih navodilih tudi, če bi tako želel, da je nadzornik pri svojem delu samostojen in zavezan, da vpisuje v gradbeno knjigo resnične podatke, ne izmišljenih, da tudi če drži, da nadzornik ni imel na voljo dokumentacije, je s svojim podpisom privolil, da bo opravljal nadzor brez dokumentacije. Prav to skrbnost je sodišče prve stopnje presojalo.

20.Glede spornih dodatnih del, ki predstavljajo manjši del navedb tožeče stranke, je pritožba pavšalna. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič in mnenja izvedenca A. A. pravilno ugotovilo, da so se izvajala s soglasjem naročnika - tožeče stranke in iz tega naslova ni prišlo do oškodovanja tožeče stranke (26., 30., 31., 35. in 36. točka obrazložitve sodbe).

21.Sodišče prve stopnje je kljub zaključku, da ni prišlo do oškodovanja tožeče stranke (26., 40. točka obrazložitve sodbe), kar je zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka, presojalo tudi skrbnost prvotoženke in posledično naklep drugotoženke. Kot odločilno je na podlagi mnenja izvedenca A. A. in zaslišanih prič pravilno presodilo, da ni neskrbnega ravnanja prvotoženke, še manj naklepnega ravnanja drugotoženke (33. točka obrazložitve sodbe), da prvotoženki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri izpolnjevanju zakonskih in pogodbenih obveznosti, da je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (42. točka obrazložitve sodbe), da sta prvotoženka kot strokovni nadzor in drugotoženka kot odgovorni nadzornik v njenem imenu naročena dela gradbenega nadzora nad izvajanjem pogodbenih obveznosti del izgradnje objektov Terme opravili v skladu s stroko, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in določili pogodbe o izvajanju strokovnega nadzora (44. točka obrazložitve sodbe). Zato se je prvotoženka uspela ekskulpirati svoje odgovornosti, posledično tožeča stranka ni dokazala naklepa drugotoženke.

22.Glede odgovornosti drugotoženke tožeča stranka sicer utemeljeno navaja, da je konkretizirala naklepno ravnanje, saj je sodišče lahko razumelo njene navedbe, če je presojalo njihovo utemeljenost. Da gre pri zatrjevanju odškodninske odgovornosti drugotoženke za samostojno odgovornost skladno z drugim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je že pojasnilo sodišče druge stopnje v sklepu Cpg 55/2020 z dne 30. 9. 2020 (list. št. 801 spisa). Vseeno zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženko ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot prvo je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala škode. Kot drugo, da prvotoženki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, se pravi je dokazala zadostno skrbnost, posledično ne more biti naklepa drugotoženke. Kot tretje je izvedenec A. A. potrdil, da ni mogoče ugotoviti naklepnega ravnanja drugotoženke oziroma namernega postopanja odgovornega nadzornika (33. točka obrazložitve sodbe).

23.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pogodbo o izvajanju gradbenega nadzora za drugo gradbeno fazo, drugi odstavek 6. člena OZ (14. točka obrazložitve sodbe) in 88. člen ZGO-1 (14., 28., 42., 44. točka obrazložitve sodbe). Utemeljeno je zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

24.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo zoper I. in II. točko izreka sodbe kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.

25.Drugotoženka v zaključku odgovora na pritožbo navaja, da je tožeča stranka priglasila stroške pritožbenega postopka po Odvetniški tarifi, kar je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), zaradi česar ni mogoče priznati stroškov. Glede na to, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in s tem njen stroškovni zahtevek, je navedba neupoštevna.

O pritožbi drugotoženke in preostali pritožbi tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe (pravdni stroški):

26.Drugotoženka v pritožbi navaja, da ji sodišče ni priznalo nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT. V prvotnem postopku je bila izdana zgolj vmesna sodba in ne končna sodna odločba, s katero bi se odločilo o celotnem zahtevku. Odločeno je bilo zgolj o temelju, vmesna sodba je bila razveljavljena. Ni mogoče govoriti, da gre za ponovljeni postopek, saj je sodišče prve stopnje šele v delu postopka po razveljavitvi vmesne sodbe odločalo o višini tožbenega zahtevka. Sodišče je spregledalo, da je pooblaščenec drugotoženke prevzel zastopanje šele po razveljavitvi vmesne sodbe. Zato nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT za prvotni postopek predhodno še ni nastala. Tudi če bi sodišče štelo, da je pooblaščencu, ki je poleg prvotoženke v prvotnem postopku zastopal tudi drugotoženko na račun navedenega za zastopanje drugotoženke priznalo 10 % pribitek na nagrado za postopek zaradi zastopanja dveh strank, bi lahko v nagrado za postopek po razveljavitvi vmesne sodbe prištelo le 10 % nagrade za postopek 236,47 EUR in 22 % DDV ter bi posledično drugotoženki moralo priznati 2.128,23 EUR in DDV.

27.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da točka 4 opombe 3 v tretjemu delu tarife ZOdvT določa, da je kriterij za ponovljen postopek, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo in ni ključno vprašanje ali je sedaj prvič odločalo o višini. Največ kar drugotoženki pripada za zastopanje po istem pooblaščencu je dodatnih 10 % in ne nova nagrada za postopek.

28.Preostala pritožba tožeče stranke zoper pravdne stroške je vložena posledično.

29.Pritožbi nista utemeljeni.

30.Za drugotoženko je sporna nagrada za postopek v ponovljenem sojenju (57. točka obrazložitve sodbe). Toženi stranki sta imeli istega pooblaščenca do razveljavitve vmesne sodbe z dne 24. 10. 2019, ko je drugotoženka angažirala drugega odvetnika in od tedaj dalje sta imeli vsaka od toženih strank svojega pooblaščenca. Nagrado za postopek v znesku 2.364,70 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, povišano za količnik 03 za zastopanje dodatne odvetnikove stranke 545,70 EUR po tar. št. 1200 ZOdvT, je sodišče prve stopnje priznalo (54. točka obrazložitve sodbe). Ni pa priznalo še ene, se pravi drugič priglašene nagrade za postopek.

31.Drugotoženka neutemeljeno navaja, da ni mogoče govoriti, da gre za ponovljeni postopek, da je sodišče prve stopnje po razveljavitvi vmesne sodbe odločalo tudi o višini tožbenega zahtevka. V obeh sojenjih se je sodišče prve stopnje ukvarjalo samo s temeljem zahtevka, ne z višino. V prvem je ugotovilo, da naj bi bil podan in je izdalo vmesno sodbo. V ponovljenem sojenju pa je ugotovilo, da ni oškodovanja in da temelj ni podan.

32.Prav tako drugotoženka neutemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo, da je novi pooblaščenec drugotoženke prevzel zastopanje šele po razveljavitvi vmesne sodbe in da nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT sploh še ni nastala. Stranka se svobodno odloča koga ima za odvetnika, kako dolgo in kdaj ga zamenja. Te odločitve so v njeni sferi in z zamenjavo odvetnika ne more obiti kogentne določbe ZOdvT, ki v 4. točki opombe št. 3 k tretjemu delu ZOdvT določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Glede na to opombo ni podlage za nagrado za postopek v dveh ponovljenih sojenjih. Nagrada za ponovljeni postopek na prvi stopnji odvetniku ne pripada; stranki pripada nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje le enkrat. Zato menjava odvetnika ne more biti razlog za kopičenje nagrad za postopek.

33.Drugotoženka še zmotno navaja, če bi sodišče štelo, da je pooblaščencu, ki je poleg prvotoženke v prvotnem postopku zastopal tudi drugotoženko na račun navedenega za zastopanje drugotoženke priznalo 10 % pribitek na nagrado za postopek zaradi zastopanja dveh strank, bi lahko v nagrado za postopek po razveljavitvi vmesne sodbe prištelo le 10 % nagrade za postopek 236,47 EUR in 22 % DDV ter bi posledično drugotoženki moralo priznati 2.128,23 EUR in DDV. Za tako razlago ni podlage v ZOdvT. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo del stroškovnega zahtevka drugotoženke.

34.Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo drugotoženke in preostalo pritožbo tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe ter v tem obsegu potrdilo še izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških tega pritožbenega postopka:

35.Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so pa bili stroški odgovorov toženih strank potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

36.Sodišče druge stopnje je priznalo prvotoženki nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 2.910,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, administrativne stroške - pavšal 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV po tar št. 6007 ZOdvT. Skupaj 3.574,60 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

37.Enako je priznalo drugotoženki. Ni ji priznalo 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 ZOdvT, ker posebno fotokopiranje ali tiskanje spisov ni bilo potrebno, prav tako ni bilo treba izdelati več kakor 100 strani.

38.Drugotoženka in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške v zvezi s pritožbo drugotoženke zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Drugotoženka ni uspela s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavek 165. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa ni bil potreben za pravdo, saj ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1Očitno pomotoma vložena med priloge tožene stranke - B, morala bi biti med priloge tožeče stranke - A.

2Sklep VDSS Psp 414/2018.

3Sodba VSL I Cp 1095/2014.