Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba v primeru, ko veljavni zazidalni načrt predvideva celovito obnovo, šteti da je prenova v teku, čeprav poteka v fazah in se prenovitvena dela na konkretni stavbi še niso začela. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da je izpolnjen pogoj, ko lahko lastnik po 1. odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona odkloni prodajo stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo naložilo toženi stranki obveznost, da sklene prodajni pogodbi. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbena zahtevka tožnic zavrnilo.

Tožnici sta vložili proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navajata, da se je tožena stranka najprej upirala prodaji stanovanj iz razloga, da je objekt po zazidalnem načrtu predviden za rušenje, vendar se je ugotovilo, da to ni točno. Določbo 129. člena Stanovanjskega zakona, kjer so navedeni razlogi za odklonitev prodaje, je treba razlagati ozko. Za stavbo, v kateri sta sporni stanovanji, je po zazidalnem načrtu predvidena obnova s spremenjenimi gabariti in sprememba namembnosti. Zazidalni načrt je bil sprejet pred tremi leti, v sedanjih pogojih gospodarjenja pa je njegova izvedba v bodočnosti negotova. Odločitev sodišča druge stopnje je v nasprotju z intencijo stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru poudarja, da je zazidalni načrt pravno veljaven, nanaša pa se na večji kompleks, ki predstavlja zaokroženo celoto. Lastnik lahko ob vsakem času prične z realizacijo načrta, pri kateri pa bo prišlo tudi do rušenja spornega objekta.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po 1. odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91) lastniki niso dolžni prodati stanovanja, če je stanovanje v stanovanjski hiši predvideni za rušenje ali če teče celovita prenova. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je stavba, v kateri sta stanovanji tožnic, na območju, glede katerega zazidalni načrt (Odlok SO Piran objavljen v Uradnih objavah št. 13/89) predvideva celovito obnovo. Stavba naj bi bila obnovljena v razširjenih gabaritih, spremenjena pa naj bi bila tudi njena namembnost iz upravne stavbe v centralni objekt. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba v primeru, ko veljavni zazidalni načrt predvideva celovito obnovo, šteti, da je prenova v teku, čeprav poteka v fazah in se prenovitvena dela na konkretni stavbi še niso začela. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da je izpolnjen pogoj, ko lahko lastnik po 1. odstavku 129. člena Stanovanjskega zakona odkloni prodajo stanovanja. Če prejšnji imetnik stanovanjske pravice v dveh letih po uveljavitvi zakona zahteva nakup stanovanja, pa mu mora lastnik po 2. odstavku 129. člena omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka l54. člena, l. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi revizijske stroške, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljene na podlagi 1.odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).