Jedro

Kadar je bil postopek prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, sodišče po uradni dolžnosti odloči o nadaljevanju postopka, ko postane odločitev o predhodnem vprašanju pravnomočna.

Dejstvo, da gre za delno sodbo, ni ovira za nadaljevanje prekinjenega postopka. Delna sodba je namreč po svoji pravni naravi samostojna končna sodba o delu zahtevku ali o enem izmed zahtevkov in njena procesna usoda ni odvisna od poznejše sodbe o preostalih zahtevkih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek, ki je bil v tej pravdi prekinjen s sklepom z dne 24.1.2007, nadaljuje z dnem 4.2.2010. Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili toženci po svojem pooblaščencu in posebej še sami. Sklicujejo se na vse zakonske pritožbene razloge. Njihov pooblaščenec predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, sami pa predlagajo mirovanje postopka oziroma njegovo prekinitev do zaključka revizijskega postopka.

Prva pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi tožničine vloge z dne 4.3.2010, ki jo je sicer vročilo tožencem, ni pa počakalo na njihov odgovor. Izpodbijani sklep nima obrazložitve oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj je bilo razlog za nadaljevanje postopka. Res je bil zahtevek tožencev za ugotovitev solastnine v pravdi I P 3880/2006 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pravnomočno zavrnjen, vendar so toženci vložili revizijo. Ker dokaznega postopka ni bilo, materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno, toženci utemeljeno pričakujejo, da bodo s svojo revizijo uspeli in dokazali solastninsko pravico na sporni nepremičnini. Nadaljevanje postopka je do odločitve o reviziji zato nesmiselno in nesmotrno. Sicer pa postopek I P 3880/2006 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani še ni pravnomočno zaključen, saj je bila izdana zgolj delna sodba in sodišče o podrednem zahtevku še ni odločilo. Sodišče prve stopnje torej sklepa o nadaljevanju postopka ne bi smelo izdati.

Tudi sami toženci se v svoji pritožbi sklicujejo na iste razloge kot njihov pooblaščenec. Poudarjajo, da so nasprotovali predlogu za nadaljevanje postopka, medtem ko se tožnica zoper sklep o prekinitvi postopka ni pritožila. Opisujejo dejansko ozadje spora. Opozarjajo na svoja vlaganja v sporno nepremičnino in dejstvo, da bodo v primeru izselitve soočeni z nerešenim stanovanjskim vprašanjem.

Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Sklicuje se na nevzdržne razmere v hiši in tožencem očita zavlačevanje postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je o nadaljevanju postopka odločilo v skladu z 2. odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08). Neresna je pritožbena trditev, da izpodbijani sklep nima obrazložitve. Sodišče je namreč svojo odločitev ne samo obrazložilo, ampak je zanjo navedlo tudi ustrezne in celovite dejanske in pravne razloge, ki omogočajo pritožbeni preizkus sklepa.

Kadar je bil postopek prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, sodišče po uradni dolžnosti odloči o nadaljevanju postopka, ko postane odločitev o predhodnem vprašanju pravnomočna. Neupravičen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Temu načelu je bilo zadoščeno, ko je sodišče tožence seznanilo s tožničinim predlogom. Njegovo obravnavanje pa ni bilo potrebno, ker je o nadaljevanju postopka odločilo po uradni dolžnosti. Sodišče zato tudi ni bilo dolžno čakati na odgovor tožencev na tožničin predlog.

Brez pomena je sklicevanje tožencev na revizijo, ki so jo vložili zoper odločitev o predhodnem vprašanju. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, sodba o tem, da toženci na sporni nepremičnini nimajo solastninske pravice, ki bi lahko vplivala na zahtevano izselitev tožencev, pa je že pravnomočna. Sodišče prve stopnje je bilo torej prekinjeni postopek dolžno nadaljevati, ne glede na izid revizije, ki se ga nadejajo toženci.

Dejstvo, da gre za delno sodbo, ni ovira za nadaljevanje postopka. Delna sodba je namreč po svoji pravni naravi samostojna končna sodba o delu zahtevku ali o enem izmed zahtevkov (314. člen ZPP) in njena procesna usoda ni odvisna od poznejše sodbe o preostalih zahtevkih. Ni torej bistveno, če pravda P 3880/2006-I še ni končana. Sicer pa je iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 24.1.2007 jasno razvidno, da je bil postopek v tej zadevi prekinjen zgolj „zaradi ugotovitve solastnine“ tožencev. O tem primarnem zahtevku tožencev je že bilo pravnomočno odločeno, medtem ko odločitev o podrejenem zahtevku za povrnitev vlaganj ni prejudicialna za to pravdo.

Nerelevantne so tudi pritožbene trditve o ozadju spora med pravdnima strankama in nerešenem stanovanjskem vprašanju tožencev. Ker te na odločitev o nadaljevanju postopka ne morejo vplivati, nanje ni treba odgovarjati.

Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.