Jedro

V postopku prisilne poravnave pa je drugače. Postopek praviloma poteka hitreje kot stečajni postopek, njegov namen pa tudi ni urediti vseh razmerij dolžnika z upniki, temveč omogočiti čim prejšnje likvidno poslovanje.

Ko torej upravitelj pripravlja poročilo o izidu glasovanja, mora že tudi vedeti, za kakšno terjatev gre in kakšen je količnik za glasovanje in ponderirani znesek posamezne terjatve. Zato v tej fazi postopka tudi ni več mesto in čas za ugotavljanje narave terjatve, pri čemer je pomembno tudi, ali je upnik sploh smel konvertirati terjatev (to je odvisno od načrta finančnega prestrukturiranja). Zato mora sodišče že v fazi preizkusa terjatev v postopku prisilne poravnave ugotoviti tudi naravo terjatev, upravitelj pa je pri pripravi poročila vezan na pravnomočen sklep o preizkusu terjatev s pripadajočim končnim seznamom preizkušenih terjatev.

Vsa v sklepu navedena dejanja družbenika predstavljajo kapitalsko posojilo, saj gre za dejanja po prvem in tretjem odstavku 498. člena ZGD-1, kadar družbenik z dolžnikom sklene posojilno pogodbo, kadar družbenik poplača terjatve dolžnika in s tem sam postane upnik dolžnika, prav tako pa kadar podaljša ročnost kreditov.

Čim pa se je tako dejanje opravilo v času finančne krize (insolventnosti), se šteje, da je že ob opravi dejanj predstavljalo premoženje družbe, saj se tako šteje po drugem stavku prvega odstavka 498. člena ZGD-1 za primer postopka prisilne poravnave. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bil tak postopek predlagan že v času, ko je takratni družbenik te terjatve že odstopil novima upnikoma.

Izrek

I.Pritožbi banke A., d. d., L., se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na terjatve družbe B., d. o. o., T., v celoti, na terjatve družbe C., d. o. o., L., pa v višini 531.338,35 EUR, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Pritožba banke A., d. d., L., v preostalem delu in pritožba družbe C., d. o. o., L., v celoti, se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 25. 4. 2025 (PD 388), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2.Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili upnici banka A., d. d., L. (v nadaljevanju: prva pritožnica) in C., d. o. o., T. (v nadaljevanju: druga pritožnica).

3.Prva pritožnica izpodbija sklep v delu, kjer je sodišče prve stopnje sklenilo, da so verjetno izkazane terjatve pod zap. št. 41 končnega seznama upnice B., d. o. o., v znesku 4.051.185,80 EUR, da so verjetno izkazane prerekane terjatve pod zap. št. 45 končnega seznama upnika C., d. o. o., v znesku 531.338,35 EUR in da niso verjetno izkazane prerekane terjatve pod zap. št. 45 končnega seznama upnika C., d. o. o., v znesku 9.999.179,19 EUR, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ter predlaga, da višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Druga pritožnica se pritožuje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da njene terjatve v višini 9.999.179,19 EUR niso verjetno izkazane, in sicer iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, podrejeno pa bistvenih kršitev določb ZPP, in predlaga, naj višje sodišče ta del izpodbijanega sklepa spremeni, podrejeno pa ga razveljavi.

5.Druga pritožnica in B., d. o. o., sta odgovorili na pritožbo prve pritožnice z enako vlogo (gre v bistvu za isto vlogo, ki je bila vložena dvakrat zaradi elektronskega spisa; v nadaljevanju: prvi odgovor na pritožbo), dolžnik je odgovoril na pritožbo druge pritožnice (v nadaljevanju: drugi odgovor na pritožbo), dolžnik je nadalje odgovoril na pritožbo prve pritožnice (v nadaljevanju: tretji odgovor na pritožbo), prva pritožnica pa je odgovorila na pritožbo druge pritožnice (v nadaljevanju: četrti odgovor na pritožbo).

6.Pritožba prve pritožnice je delno utemeljena, pritožba druge pritožnice pa ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je glede terjatev B., d. o. o., navedlo, da so te kljub ugovoru banke A., d. d., verjetno izkazane, ker zakon ne določa, da glasovalnih pravic ne bi imele podrejene terjatve; nasprotno: ker se podrejene terjatve obvezno prisilno prestrukturirajo, tako da prenehajo (drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP), imajo tudi upniki podrejenih terjatev pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave (drugi odstavek 200. člena ZFPPIPP). Zato je prijavljene terjatve štelo za verjetno izkazane.

8.Glede terjatev C., d. o. o., v znesku 531.338,35 EUR in posledično tudi glede zneska 9.999.179,19 EUR je sodišče prve stopnje navedlo, da so bile prijavljene terjatve pridobljene na podlagi pogodbe o prodaji in odstopu terjatev z dne 9. 5. 2024 od družbe D., d. o. o., ki je terjatve do dolžnika pridobila na različnih podlagah in je od 24. 11. 2022 družbenik dolžnika, pri čemer ugovora o prerekanju terjatev (poleg banke A., d. d., je ugovor vložil tudi upnik E., d. o. o.) kot razlog ugovora navajata značaj kapitalskega posojila. Glede ugovora o podrejenosti terjatev se o verjetnosti teh terjatev sklicuje na razloge glede B., d. o. o.

9.Glede očitkov o kapitalskem posojilu se sodišče prve stopnje sklicuje na prvi odstavek 498. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 v povezavi s tretjim odstavkom tega člena, ki pa določa, da določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila; mednje pa sodna praksa uvršča tudi družbenikovo angažiranje lastnih sredstev za poplačilo obveznosti družbe, na podlagi katerega na družbenika preide terjatev do družbe, kot tudi odlog plačila terjatve nasproti družbi, saj ima oboje ekonomski učinek posojila. Odločilen je trenutek, ko je bilo družbi posojilo dano. Cesija tovrstne terjatve na tretjo osebo, torej na C., d. o. o., njene pravne narave ne spremeni, torej prenos terjatve na novega upnika ne spremeni narave kapitalskega posojila. Kot ključno je prepoznalo vprašanje, ali je D., d. o. o., pravne posle izvedel v času, ko bi moral kot družbenik dolžnika dolžniku zagotoviti lasten kapital. Našteva posojilne pogodbe in prevzem izpolnitev več terjatev različnih upnikov dolžnika v času od 6. 2. 2023 do 19. 7. 2023. Pri posojilnih pogodbah se je podaljila ročnost kredita. Ti dogodki, torej odložitev ročnosti plačila ali poplačilo terjatev s strani družbenika D., d. o. o., in posledično prehod terjatev na plačnika, kasneje pa odstop C., d. o. o., so se zgodili v času, ko je bil D., d. o. o., že družbenik dolžnika in je bila zanj že vzpostavljena dolžnost, da dolžniku zagotovi lasten kapital. Nadalje se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil dolžnik v času izvedbe poslov v obdobju gospodarske ali finančne krize, kar je podrobno obrazložilo, višje sodišče pa tega ne povzema, saj pritožba druge pritožnice teh razlogov ne izpodbija. Zaključilo je, da je bil dolžnik v obdobju finančne krize (kapitalsko neustrezen in tako insolventen) že v letu 2022, v letu 2023 pa se je finančni položaj le še slabšal. Očitani posli so bili izvedeni od februarja do julija 2023, dolžnik pa je bil v tem času že kapitalsko neustrezen in tudi insolventen, zato bi moral kot družbenik dolžnika dolžniku zagotoviti lasten kapital. Zato se njegova dejanja štejejo za kapitalsko posojilo, odstop terjatve na C., d. o. o., pa ne more spremeniti narave kapitalskega posojila. C., d. o. o., je terjatve prijavila v skupnem znesku 10.530.517,54 EUR. Iz razloga obstoja kapitalskega posojila so bile prerekane v skupnem znesku 9.999.179,19 EUR in v tem delu je ugovor utemeljen. Te terjatve torej s stopnjo verjetnosti ne obstajajo. Obstajajo pa v znesku 531.338,35 EUR, ki predstavlja razliko do 10.530.517,54 EUR.

Glede ugovora, da terjatve B., d. o. o., in C., d. o. o., predstavljajo podrejene terjatve

10.Obe upnici sta svoje terjatve prijavili kot navadne terjatve, upravitelj jih je v celoti priznal, prerekala pa jih je prva pritožnica, in sicer z navedbo, da so vse terjatve podrejene terjatve.

11.Iz 60. člena ZFPPIPP sicer ne izhaja, da bi prijava upnika morala vsebovati navedbo, ali gre za navadno ali podrejeno terjatev. Tudi iz 61. člena ZFPPIPP, ki ureja izjavo upravitelja o prijavljenih terjatvah in osnovni seznam preizkušenih terjatev, ne izhaja, da bi se moral upravitelj izjaviti o tem, ali neko terjatev priznava kot podrejeno ali kot navadno terjatev. Glede stečajnih postopkov je sodna praksa sicer enotna v stališču, da se o naravi terjatve (torej ali gre za navadno ali prednostno terjatev) odloča v fazi razdelitve, ne pa že v fazi preizkusa terjatev.

12.Višje sodišče ocenjuje, da gre za pomembno razliko med stečajnim postopkom (nad pravno osebo) in postopkom prisilne poravnave. Stečajni postopek namreč pomeni generalno izvršbo nad dolžnikom, v kateri je treba urediti vsa razmerja, ki jih je imel stečajni dolžnik s svojimi upniki (če se seveda upniki želijo udeležiti poplačila v postopku razdelitve), na koncu postopka pa se stečajni dolžnik izbriše iz sodnega registra. V postopku prisilne poravnave je drugače. Namen je prestrukturirati dolžnika, tako da se bo izkopal iz položaja insolventnosti in bo uspešno posloval naprej, ni pa treba urediti vseh razmerij med dolžnikom in njegovimi upniki, temveč le med dolžnikom in tistimi upniki, ki se odločijo v tem postopku sodelovati, odločitev pa zavezuje tudi druge upnike iste vrste terjatev, kot so se prestrukturirale.

13.V stečajnem postopku je tako treba najprej ugotoviti, katere terjatve bodo udeležene pri poplačilu; če so terjatve prerekane, se nato ugotavljajo v pravdnem ali drugem matičnem postopku, unovči se vse premoženje stečajnega dolžnika, nato pa se opravi še razdelitev zneskov, pridobljenih z unovčenjem stečajne mase, druge terjatve pa prenehajo obstajati v razmerju do stečajnega dolžnika (glej četrti odstavek 296. člena ZFPPIPP, peti odstavek 298. člena ZFPPIPP za ločitvene pravice, 299. člen ZFPPIPP za izločitvene pravice). Ko je vse to opravljeno, se stečajni postopek konča (376. člen ZFPPIPP), po pravnomočnosti tega sklepa pa se stečajnega dolžnika izbriše iz sodnega registra (377. člen ZFPPIPP). Ugotavljanju narave terjatve (razen tega, ali gre za zavarovano ali nezavarovano terjatev) je namenjen postopek razdelitve, ki tudi določa vrstni red poplačila terjatev (359. in 370. člen ZFPPIPP). Postopek razdelitve je že na sodišču prve stopnje zastavljen dvofazno: najprej upravitelj pripravi načrt razdelitve (363. člen ter osmi in deveti odstavek 371. člena ZFPPIPP), zoper katerega lahko upniki ugovarjajo (364. člen ZFPPIPP), nato pa sodišče prve stopnje odloči s sklepom o razdelitvi razdelitvene mase (365. člen ZFPPIPP), v katerem odloči tudi o ugovorih o vrstnem redu poplačila, na katerega vpliva tudi narava terjatve. Zato je logično, da se narava terjatve ugotavlja šele v postopku razdelitve, ko so praviloma končani tudi postopki, na katere je v sklepu o preizkusu terjatev sodišče napotilo upnika ali upravitelja; če ti še niso končani, se opravi rezervacija sredstev za poplačilo upnikov (primerjaj drugi odstavek 362. člena in tretji odstavek 371. člena ZFPPIPP).

14.V postopku prisilne poravnave pa je drugače. Postopek praviloma poteka hitreje kot stečajni postopek, njegov namen pa tudi ni urediti vseh razmerij dolžnika z upniki, temveč omogočiti čim prejšnje likvidno poslovanje. V tem postopku se nič ne razdeli, upravitelj pa mora o izidu glasovanja pripraviti poročilo (206. člen ZFPPIPP). Poročilo o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave mora upravitelj pripraviti na podlagi podatkov o priznanih in verjetno izkazanih terjatvah, ki so vključene v končni seznam preizkušenih terjatev (četrti odstavek 206. člena ZFPPIPP). To poročilo mora vsebovati tudi količnik za glasovanje posameznega upnika, ponderirani znesek terjatve, znesek osnove za izračun glasovalnih pravic in vsoto ponderiranih zneskov terjatev upnikov, ki so glasovali za sprejetje prisilne poravnave (peti odstavek 206. člena ZFPPIPP). Upoštevati mora tudi konvertiranje terjatev v stvarne vložke v skladu s pododdelkom 4.4.4 ZFPPIPP, kar prav tako vpliva na količnike za glasovanje (primerjaj drugi in tretji odstavek 201. člena ZFPPIPP). To poročilo mora upravitelj pripraviti v zakonsko določenem roku (tretji odstavek 206. člena in 207. člen ZFPPIPP), sodišče mu pri tem ne daje navodil, niti ne v smeri narave priznanih in verjetno izkazanih terjatev, prav tako tudi upniki lahko ugovore uveljavljajo šele s pritožbo proti sklepu o potrditvi prisilne poravnave (209. člen ZFPPIPP).

15.Zaradi različnosti teh postopkov višje sodišče ocenjuje, da sodna praksa, ki se nanaša na stečajne postopke, za postopke prisilne poravnave ni uporabljiva, relevantne sodne prakse za postopke prisilne poravnave pa ni našlo (razen odločbe Ustavnega sodišča RS Up-893/16, U-I-194/16, z dne 20. 4. 2017, ki pa sicer ne odgovarja na vprašanje o podrejenih terjatvah). V bazi sodne prakse je našlo le tri starejše odločbe – sklepe VSL Cst 161/2011 z dne 13. 7. 2011, Cst 234/2011 z dne 7. 9. 2011 in Cst 353/2011 z dne 5. 1. 2012, iz katerih izhaja, da se v postopku prisilne poravnave ne preizkušajo prednostne terjatve, saj nanje prisilna poravnava ne vpliva, kar pa hkrati pomeni tudi, da je treba že v fazi preizkusa terjatev ugotoviti, ali gre morda za prednostne terjatve in jih zato upravitelj ne preizkuša in zato tudi niso del sklepa o preizkusu terjatev (medtem ko v stečajnem postopku sodišče to ugotavlja v fazi razdelitve razdelitvene mase, kot je bilo razloženo).

16.Ko torej upravitelj pripravlja poročilo o izidu glasovanja, mora že tudi vedeti, za kakšno terjatev gre in kakšen je količnik za glasovanje in ponderirani znesek posamezne terjatve. Zato v tej fazi postopka tudi ni več mesto in čas za ugotavljanje narave terjatve, pri čemer je pomembno tudi, ali je upnik sploh smel konvertirati terjatev (to je odvisno od načrta finančnega prestrukturiranja). Zato mora sodišče že v fazi preizkusa terjatev v postopku prisilne poravnave ugotoviti tudi naravo terjatev, upravitelj pa je pri pripravi poročila vezan na pravnomočen sklep o preizkusu terjatev s pripadajočim končnim seznamom preizkušenih terjatev (tako tudi prej navedena odločba Ustavnega sodišča).

17.Zato višje sodišče pritrjuje pritožbi prve pritožnice, da mora sodišče to ugotoviti že v sklepu o preizkusu terjatev in so nasprotne navedbe v prvem in tretjem odgovoru na pritožbo neutemeljene. O ugovoru prve pritožnice glede podrejenosti terjatev mora torej sodišče prve stopnje vsebinsko odločiti. Višje sodišče o tem ne more samo odločiti, saj bi s tem poseglo v ustavno pravico do pritožbe, ki je tu pomembnejša od hitrosti postopka, saj glasovalne pravice pomembno vplivajo na sprejetje ali nesprejetje prisilne poravnave, prav tako tudi na prenehanje morebitnih podrejenih terjatev (drugi odstavek 214. člena ZFPPIPP), kadar seveda ni predvidena možnost konverzije podrejenih terjatev; sodišče prve stopnje pa je zaradi svojega stališča povsem zavrnilo ta ugovor, ne da bi ga kakorkoli vsebinsko presojalo. Zato je višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Glede ugovora, da terjatve C., d. o. o., predstavljajo kapitalsko posojilo in zato niso verjetno izkazane

18.V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila (tretji odstavek 498. člena ZGD-1). Ne šteje se za posojilo družbi namesto lastnega kapitala, če tretji ni izkoristil pravice zahtevati zavarovanje ali pravice odpovedi pogodbe in vračila danega posojila (četrti odstavek 498. člena ZFPPIPP).

19.V ugovoru o prerekanju terjatev je prva pritožnica v točki 2.1 in v točki 2.18 ugovora navedla, da terjatve te upnice v višini 7.146.887,47 EUR predstavljajo kapitalsko posojilo v smislu 498. člena ZGD-1. Upnica E., d. o. o., je iz razloga kapitalskega posojila prerekala terjatve te družbe v znesku 9.999.179,19 EUR. Višje sodišče ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu v opombi 6, kjer sodišče prve stopnje pojasnjuje ta znesek, pisna pomota, saj je ta upnik kot zadnjo od ugovarjanih terjatev navedel terjatev v znesku 333.268,86 EUR, v opombi pa jo je sodišče prve stopnje navedlo v znesku 338.268,86 EUR. Glede na to, da je ta upnik skupni znesek terjatev, ki predstavljajo kapitalsko posojilo, navedel v višini 9.999.179,19 EUR, kolikor pravilno tudi znaša seštevek vseh v ugovoru navedenih terjatev, sodišče prve stopnje pa je temu znesku sledilo, ta pisna pomota ne vpliva na pravilnost sklepa. Je pa s tem neutemeljena pritožbena navedba prve pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo seštevek terjatev, ki predstavljajo kapitalsko posojilo, ki naj bi znašalo 10.004.179,19 EUR. Res sicer seštevek zneskov iz navedene opombe znaša toliko, vendar pa prijavljena terjatev ni bila ugovarjana v taki višini, temveč le v višini, kot jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijanem sklepu.

20.Obstoja finančne krize v času, ko je družba D., d. o. o., terjatve prevzela oziroma izvedla dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo kot kapitalsko posojilo v smislu 498. člena ZGD-1, druga pritožba ne izpodbija, zato se višje sodišče s tem ni ukvarjalo, saj pritožbeno ni sporno.

21.Druga pritožba prav tako ne izpodbija dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na 3. strani izpodbijanega sklepa (in se zaključijo na začetku 4. strani sklepa) glede tega, da je D., d. o. o., ko je bil že družbenik dolžnika, sklenil posojilne pogodbe, podaljšal ročnost kreditov oziroma po poplačilu dolžnikovih terjatev le-te na podlagi subrogacije pridobil sam. Navaja pa, da ta dejanja ne pomenijo dejanj, ki predstavljajo kapitalsko posojilo v smislu 498. člena ZGD-1.

22.Za obravnavano zadevo ne pride v poštev uporaba četrtega odstavka 498. člena ZGD-1, na katerega se sklicuje ta pritožba, saj se navedena določba nanaša na dejanja tretjih oseb, ne pa družbenika ali dolžnika. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vsa v sklepu navedena dejanja družbenika predstavljajo kapitalsko posojilo, saj gre za dejanja po prvem in tretjem odstavku 498. člena ZGD-1, kadar družbenik z dolžnikom sklene posojilno pogodbo, kadar družbenik poplača terjatve dolžnika in s tem sam postane upnik dolžnika, prav tako pa kadar podaljša ročnost kreditov. Gre torej za dejanja, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila v smislu tretjega odstavka 498. člena ZGD-1. Pri tem ni pomembno, da so bile posojilne pogodbe z bankami sklenjene že pred nastankom finančne krize oziroma insolventnosti, temveč je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je navedena dejanja opravil družbenik (D., d. o. o.) v času, ko je že bil družbenik, dolžnik pa je že bil v finančni krizi in bi mu torej družbenik moral zagotoviti lastni kapital. Čim pa se je tako dejanje opravilo v času finančne krize (insolventnosti), se šteje, da je že ob opravi dejanj predstavljalo premoženje družbe, saj se tako šteje po drugem stavku prvega odstavka 498. člena ZGD-1 za primer postopka prisilne poravnave. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je bil tak postopek predlagan že v času, ko je takratni družbenik te terjatve že odstopil novima upnikoma.

Glede navedb o obstoju povezanosti družb po 527. členu Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1

23.Prva pritožnica ima prav, da se sodišče prve stopnje o tem v izpodbijanem sklepu ni izreklo, vendar pa to niti ni bilo potrebno. To je vprašanje, ki je pomembno le za ugotovitev, ali ima upnik sicer priznane ali verjetno izkazane prerekane terjatve pravico do glasovanja o sprejetju prisilne poravnave, kar mora upravitelj sicer upoštevati v poročilu o glasovanju, pa temu upniku že povezanost z dolžnikom glasovanje onemogoča. Ob tem pa v ugovoru prve pritožnice o prerekanju terjatev ta razlog sploh ni naveden, kar pomeni, da se sodišče o čem takem niti ni moglo izreči, kaj šele, da bi bilo to dolžno storiti.

24.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna glede odločitve o ugovoru glede kapitalskih posojil in povezanosti družb, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------

1