Jedro

Začasna odredba ne sme presegati okvira pravic, ki jih stranka ima v pogodbenem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki prepove, da prekine pogodbo št. 117-94-008/97 z dne 31.12.1997 za čas do pravnomočne rešitve tega sodnega spora.

Tožeča stranka vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče pristojno za odločanje, ker gre po vsebini za spor o prenehanju komisijske pogodbe. Ne drži nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je koncesijska pogodba iz leta 1997 prenehala. Iz konkludentnih ravnanj tožene stranke, ki mu je dopustila opravljati dejavnost tudi po uveljavitvi novega pravilnika, tj. po 18.6.1999, sledi, da je pogodba v času prekinitve veljala. Pritožnik nadalje opozarja na odpovedni rok. Meni še, da prenehanje pogodbe iz krivdnih razlogov ne more temeljiti na 6. čl. pravilnika, ki je prenehal veljati 18.6.1999. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je prenehanje koncesije možno ob pogojih iz 18. in 19. čl. novega pravilnika. Dne 13.10.1999 je tožeča stranka vložila še dopolnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniku je potrebno najprej pojasniti, da dopolnitve pritožbe z dne 13.10.1999 v pritožbenem postopku ni bilo moč upoštevati, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom predlaga, 1) naj sodišče presodi, da je nična odklonitev tožene stranke, da podaljša koncesijsko pogodbo s št. 117-04008/97 (priloga A 3; v nadaljevanju koncesijska pogodba), ter, 2) naj sodišče ugotovi, da je koncesijska pogodba še veljavna in zavezujoča za pravdni stranki.

Uveljavitev teh "terjatev" naj bi zavarovala predlagana začasna odredba (prim. 1. odst. 272. čl. ZIZ).

Koncesijska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, v 11. čl. ureja primera, ko koncendent lahko brez predhodnega obvestila odvzame koncesijo. Po vsebini gre za pravico do odstopa od pogodbe zaradi "krivdnih" razlogov na strani koncesionarja. V 10. čl. te pogodbe pa je predvidena možnost odstopa od pogodbe z odpovednim rokom treh mesecev. Predlagana začasna odredba tako presega okvir pravic, ki jih ima oz. jih je imela tožeča stranka po tej pogodbi. Že zato toženi stranki z začasno odredbo ni moč prepovedati, da do pravnomočne odločitve v tem gospodarskem sporu "prekine" koncesijsko pogodbo. Podlage za uveljavljano prepoved pa ji prav zato ne daje niti očitano ravnanje tožene stranke. Drugačno stališče bi pomenilo, da je v postopku zavarovanja moč doseči širše varstvo, kot ga predlagatelj ima oz. ga je imel v pogodbenem razmerju. To po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, saj predlagano pravno varstvo ne sme presegati namena zavarovanja, tj. v konkretnem primeru, kot bi smiselno sledilo iz tožbenih trditev, varovanja obstoječega pogodbenega razmerja (prim. 1. odst. 273. čl. ZIZ).

Sicer pa v zvezi s sporno koncesijsko pogodbo tožeča stranka sploh ne uveljavlja terjatve oz. ne trdi, da bo neko terjatev, ki je v času vložitve predloga še ne bi imela, šele pridobila (prim. 1. odst. 272. čl. ZIZ, ki predvideva izdajo začasne odredbe za zavarovanje sedanje ali bodoče nedenarne "terjatve"). Pojem terjatve je namreč potrebno razumeti, kot je definiran v 1. tč. 16. čl. ZIZ, tj. kot pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve ali opustitve.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče je zato, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 15. čl. ZIZ), odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.