Jedro

Pritožba je bila vložena drugič in je bila glede vsebine in pritožbenih navedb v bistvenem enaka pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2013. Ob vložitvi prve pritožbe je tožena stranka upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki po takratni ureditvi ni bila v skladu z Ustavo RS, zaradi kršitve načela zakonitosti, pravne varnosti in kršitve enakosti pred zakonom in priznala vse priglašene stroške tožeče stranke. Glede na vložitev nove pritožbe z bistveno enako vsebino, po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0, pri čemer tudi v novi pritožbi uporaba tujih pravnih virov ni bila potrebna, prav tako tudi ne posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oziroma pravno specialistično znanje ali tuj jezik, ki bi utemeljeval uporabo višjega količnika nagrade.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zahtevku tožnika za vračilo stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-1 z dne 20. 6. 2013 ugodi in se priznajo stroški postopka v višini 177,17 EUR, zahtevku za vračilo stroškov postopka s pritožbo zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014, pa se delno ugodi in se priznajo stroški postopka v višini 440,42 EUR, v presežku se zahteva zavrne. Tožeči stranki se tako na osebni transakcijski račun, odprt pri Sberbanki, vrnejo stroški v skupnem znesku 617,59 EUR.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi na odločbo št. DT 42270-556/2013-1 z dne 20. 6. 2013 priglasil stroške, in sicer nagrado (po tar. št. 2200 in s količnikom 2,0) v znesku 136,00 EUR, materialne stroške (po tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR ter 22% DDV. V pritožbi na odločbo št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014 pa nagrado (po tar. št. 2200 in s količnikom 2,0) v znesku 682,00 EUR, materialne stroške (po tar. št. 6002) v znesku 20,00 EUR ter 22% DDV.

3. Ob sklicevanju na 79. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem gredo stroški postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, 27. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se stroški pooblaščenca, ki je odvetnik, odmerijo po odvetniški tarifi ter ob upoštevanju odvetniške tarife, je davčni organ, v postopku pritožbe na odločbo št. DT 42270-556/2013-1 z dne 20. 6. 2013, tožeči stranki priznal: nagrado za zastopanje v znesku 136,00 EUR (po tar. št. 2200 in s količnikom 2,0), materialne stroške v znesku 20,00 EUR (po tar. št. 6002) ter 22% DDV, kar znese skupaj 190,32 EUR. Ker je bil tožniku s sklepom davčnega organa št. DT 42270-556/2013-13 z dne 15. 5. 2014, glede na uspeh pritožbenega zahtevka, že vrnjen sorazmerni del stroškov postopka v višini 13,15 EUR, se je priznala razlika stroškov v višini 177,17 EUR. V postopku pritožbe na odločbo št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2015 pa je tožeči stranki priznal: nagrado za zastopanje v znesku 341,00 EUR (po tar. št. 2200 in s količnikom 1,0), materialne stroške v znesku 20,00 EUR ter 22% DDV, kar znese skupaj 440,42 EUR. Pri tem davčni organ pojasnjuje, da je količnik 1,0 pri nagradi za zastopanje upošteval glede na zahtevnost pritožbe zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-11. Pooblaščenec zavezanca za sestavo pritožbe ni uporabil nobenega novega dejstva, temveč je le opisal gradbeno in zemljiško stanje nepremičnin in povzel pritožbene zahtevke. Ni bila potrebna uporaba tujih pravnih virov, ne posebno strokovno znanje, pravno specialistično znanje ali znanje tujega jezika, zato konkretna zadeva predstavlja povprečni primer.

4. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da so bili stroški postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-11 priznani zakonito, vendar so bili v delu, ki se nanaša na obrazložitev uporabe količnika 1,0 napačno utemeljeni, zato je s svojo obrazložitvijo nadomestil obrazložitev prvostopnega davčnega organa glede uporabe količnika 1,0. V 13. členu Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) je določeno, da se pri nagradah v razponu, nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. Uporaba tujih pravnih virov v postopku pritožbe ni bila potrebna, saj se je presojala zakonitost odločbe po slovenski zakonodaji, prav tako tudi ne uporaba tujega jezika. Iz same pritožbe ne izhaja, da bi pooblaščenec pri njeni sestavi uporabil posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij. Opravljena storitev odvetnika ne pomeni najbolj enostavne zadeve, ne more pa se uvrstiti niti med povprečno zahtevne zadeve, zato je bil količnik 1,0 pravilno uporabljen.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo v 2. točki prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa ne strinja. Kot tožbene razloge navaja nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje in hkrati napačno uporabo materialnih predpisov v delu, ki se nanaša na količnik odvetniške nagrade. V tožbi najprej opiše potek postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v katerem so nasta(ja)li sporni stroški postopka. Postopek zoper tožečo stranko je tožena stranka začela po uradni dolžnosti. V ponovljenem postopku je bila za tožečo stranko izdana neugodna odločba, zato se je tožeča stranka pritožila, drugostopni davčni organ pa njenih navedb ni upošteval in je pritožbo v celoti zavrnil. Tožeča stranka je sprožila upravni spor, ki se je končal za njo ugodno, tako da je bila izpodbijana odločba odpravljena. Ker je tožeča stranka v celoti uspela v postopku, je upravičena do povračila stroškov, vključno s stroški za pritožbo zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014. Skladna z ZOdvT je tudi uporaba količnika 2,0, ki primerno odraža zahtevnost zahteve, a je stroške za pritožbo organ priznal le delno, z upoštevanjem količnika 1,0, saj ta zadeva naj ne bi bila niti povprečno zahtevna. Tožeča stranka pa nasprotno meni, da je zadeva nadpovprečno zahtevna. O tem govori že dejstvo, da je bilo potrebno v zadevi sprožiti upravni spor in da je bila izpodbijana odločba odpravljena s sodbo Upravnega sodišča. Poleg tega je bilo potrebno presojati ustavnost zakonske ureditve, kar po naravi same stvari pomeni, da gre za nadpovprečno zahtevno zadevo. V 13. členu ZOdvT je določeno, da se v povprečnem primeru določi srednja vrednost nagrade v razponu, srednja vrednost količnika je 1,5. Ker so bile v zadevi izdane tri odločbe na prvi stopnji, gre za primer, ki presega povprečno zahtevnost. V kolikor pa bi se izkazalo, da je konkretni primer lažji od povprečnega, pa bi moral to pritožbeni organ obrazložiti in natančno opisati kaj predstavlja povprečen primer in zakaj naj bi bil konkretni davčni postopek lažji od povprečnega.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da se glede na začetek postopka z izdajo odločbe opr. št. DT 42270-556/2013-1 z dne 16. 4. 2013, pri odmeri stroškov davčnega postopka uporablja ZOdvT in kot sestavni del zakona Tarifa. Tudi ni spora, da glede na opombo 2 v drugem delu Tarife, zastopanje v upravnem postopku spada med izvensodne storitve, kjer je v tarifni številki 2200 določeno, da se nagrada za posel določi s količnikom od 0,5 do 2,5 in se upoštevaje 13. člen ZOdvT pri nagradah v razponu, nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, z upoštevanjem vseh okoliščin. Med strankama obstoji spor o uporabi 13. člena ZOdvT in sicer glede določitve količnika nagrade. Tožnik se namreč ne strinja z odločitvijo tožene stranke v 2. točki prvega odstavka izpodbijanega sklepa, torej z delom, v katerem je bilo zahtevku tožeče stranke za vračilo stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014 delno ugodeno in so se priznali stroški v višini 440,42 EUR, v presežku pa je bila zahteva zavrnjena. Namesto zahtevanega količnika 2,0 je bil pri točkovanju po tar. št. 2200 uporabljen količnik 1,0. 9. S 13. členom ZOdvT je toženi stranki dano pooblastilo za odločanje po prostem („pravičnem“) preudarku pri odločitvi, kateri količnik bo uporabila pri nagradah, ki so določene v razponu in pri tem našteva okoliščine, ki utegnejo vplivati na zahtevnost storitve. Ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oziroma pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke, se nagrada določi po pravičnem preudarku.

10. Za pravilno uporabo te določbe je pomembno, da upravni organ preudarek, ki mu ga daje zakon, uporabi v okviru danega pooblastila, in da je ta preudarek ustrezno obrazložen in pravičen, kar je po mnenju sodišča upravni organ tudi storil. 11. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še pojasnjuje, da se v povprečnem primeru določi srednja vrednosti nagrade v razponu, vendar se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je ob upoštevanju tako dejanske kot materialnopravne podlage v zvezi s pritožbo zoper sklep št. DT 42270-556/2013-11 z dne 7. 5. 2014, šlo za primer, ki ni povprečno zahteven. Ob tem dodaja, da je bila pritožba vložena drugič in je bila glede vsebine in pritožbenih navedb v bistvenem enaka pritožbi zoper sklep št. DT 42270-556/2013-1 z dne 20. 6. 2013. Ob vložitvi prve pritožbe je tožena stranka upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki po takratni ureditvi ni bila v skladu z Ustavo RS, zaradi kršitve načela zakonitosti, pravne varnosti in kršitve enakosti pred zakonom in priznala vse priglašene stroške tožeče stranke. Glede na vložitev nove pritožbe z bistveno enako vsebino, po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0, pri čemer tudi v novi pritožbi uporaba tujih pravnih virov ni bila potrebna, prav tako tudi ne posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oziroma pravno specialistično znanje ali tuj jezik, ki bi utemeljeval uporabo višjega količnika nagrade. S tem, ko se je upravni organ skliceval na odsotnost vseh teh okoliščin, je po mnenju sodišča navedel jasne, prepričljive in glede na vrednost zadeve tudi dovolj izčrpne razloge za svojo odločitev.

12. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.