Jedro

Predmet zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka z začasno odredbo po 12. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ne more biti zazidano stavbno zemljišče, ker to ne more biti predmet denacionalizacije.

Izrek

I. Postopka v zadevah št. U 1224/95 in št. U 1334/95 se združita. II. Tožbi se zavrneta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 22.9.1994, s katero je bil zavrnjen njihov predlog za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz predloženih listin in ugotovitev izvršenega ogleda izhaja, da se zemljišče, ki je predmet zahtevka za vrnitev v naravi, nahaja sredi industrijskega kompleksa zavezanca, pretežno na novi parceli št. 798/1 in predstavlja v naravi v pretežni meri asfaltirane površine, ki so popolnoma komunalno urejene ter kot parkirišča, razkladalna rampa in uvoz do servisnega objekta služijo zavezancu za opravljanje njegove dejavnosti, delno pa je zemljišče pozidano s poslovnimi objekti in je ograjeno. Iz navedenih dejstev je mogoče utemeljeno sklepati, da so za vrnitev spornega zemljišča v naravi podane ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena in po 2. odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in torej ni verjetno izkazana možnost vrnitve v naravi. Ker torej ni verjetno izkazano, da je podjetje zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ni izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka navaja, da mora biti možnost vrnitve v naravi verjetno izkazana tudi za izdajo sklepa o prepovedi razpolaganja po določbi 68. člena ZDen. Tožena stranka še navaja, da bi moral prvostopni organ o predlogu odločiti s sklepom in ne z odločbo, vendar pa ta nepravilnost ne more vplivati na odločitev v stvari.

Tožnici v tožbi navajata, da je podlaga za odločitev v tem primeru določba 1. odstavka 68. člena ZDen. Iz navedene določbe, po kateri se zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka prepove razpolaganje z nepremičninami, ne izhaja, da mora biti verjetno izkazana pravna in dejanska podlaga za vrnitev stvari v naravi. Tudi ne glede na to, je zahteva za denacionalizacijo z vrnitvijo nepremičnine v naravi najmanj verjetno izkazana. Za vrnitev zemljišča v naravi so, kot izhaja iz predloženih listin, izpolnjeni vsi pogoji, tako glede državljanstva, pravnega temelja in identifikacije zemljišč. Oblika denacionalizacije, to je vrnitev v naravi, je morda na videz vprašljiva, nikakor pa ne drži, da ne bi bila verjetno izkazana. Ugotovitve ogleda zemljišča, v nasprotju s tem kar zatrjuje tožena stranka, kažejo na to, da je vrnitev v naravi možna. Da bi bilo parkirišče v celoti namenjeno opravljanju dejavnosti zavezanca oziroma nujni pogoj za tehnološki proces, ob ogledu zemljišča ni bilo mogoče ugotoviti, saj takrat na parkirišču ni bilo niti reprodukcijskega materiala, niti proizvodov. Tudi če bi zavezanec za opravljanje dejavnosti res potreboval celotno površino parkirišč, ima glede na določbo 22. člena ZDen možnost sporno parkirišče še naprej uporabljati. Tožnici menita, da je tudi sicer navedeno zemljišče, glede na to da se nahaja v bližini mestne vpadnice in središča mesta, neprimerno za skladiščenje. Glede objektov na tem zemljišču tožnici menita, da so vsi objekti "provizoriji", ograja pa niti ne stoji na zemljišču, ki je predmet zahtevka, ampak le razmejuje to zemljišče od javne površine. Sporno zemljišče torej ni zazidano zemljišče in je zato sklicevanje tožene stranke na določbo 32. člena ZDen neutemeljeno.

Tožbo zoper izpodbijano odločbo je vložila tudi B.C., ki prav tako meni, da je pravna in dejanska podlaga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka verjetno izkazana. Ne drži ugotovitev tožene stranke, da gre za zemljišče sredi industrijskega kompleksa. Dejansko gre za opuščena parkirišča, ki jih zavezanec ne uporablja in ne potrebuje, na kar kaže tudi dejstvo, da je za navedeno zemljišče že izdelan predlog zazidalnega načrta. Tožnice predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbi vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožbi nista utemeljeni.

Ker je po prvi navedeni tožbi med drugim sporna tudi pravna podlaga za odločanje, sodišče najprej ugotavlja, da je v obravnavanem primeru, ko je bil predlog tožnic za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka vložen po uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), pravna podlaga za odločanje ZLPP in ne ZDen. ZLPP je namreč kot kasnejši zakon v poglavju zavarovanje pravic prejšnjih lastnikov in njihovih dedičev (9. - 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Tožena stranka se zato nanj utemeljeno sklicuje. Po določbi 12. člena ZLPP se lahko z začasno odredbo podjetju prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja le, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Prav to, ali je v obravnavanem primeru dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana, pa je med strankama sporno. To vprašanje je tudi po presoji sodišča odvisno od tega, ali je predmet denacionalizacijskega zahtevka premoženje, ki je po določbah ZDen lahko predmet vrnitve v naravi. V obravnavanem primeru, ko tožena stranka ugotavlja, da je zemljišče, ki je predmet tega upravnega spora, pretežno asfaltirano in v celoti komunalno urejeno ter služi kot parkirišče, razkladalna rampa in uvoz do servisnega objekta in da se na zemljišču nahajajo objekti zavezanca in tem ugotovitvam tožnice ne nasprotujejo in glede na podatke v predloženih upravnih spisih, sodišče nima podlage za dvom o tem, da je predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče. Glede na to je brezpredmeten tožbeni ugovor, da zavezanec parkirišča v celoti ne uporablja za svojo dejavnost, češ da ob ogledu na zemljišču ni bilo reprodukcijskega materiala niti proizvodov, objekti na tem zemljišču pa so "provizoriji", kot tudi tožbeni ugovor, da gre za opuščeno parkirišče. Ne glede na to, ali obstoji ovira za vrnitev iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki jo ugotavlja tožena stranka, je že samo dejstvo, da gre za zazidano stavbno zemljišče zadostna podlaga za sklepanje tožene stranke, da to zemljišče ne more biti predmet vrnitve in torej tudi ne predmet zavarovanja z začasno odredbo. ZDen namreč v 2. odstavku 32. člena določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen v primeru, da je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca, ali v primeru iz 3. odstavka tega člena. Da gre za tak primer pa iz podatkov spisov ne izhaja in tudi tožnice tega ne zatrjujejo.

Ker glede na navedeno tožena stranka utemeljeno sklepa, da dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu ni verjetno izkazana, sta tožbi neutemeljeni. Zato je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).