Jedro

Delodajalec mora pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati, da obstoji ekonomski, tehnološki, strukturni in podobni razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Delodajalcu ni potrebno obrazložiti potrebnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo ali način dela tudi tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo da zunanjim izvajalcem. Dejstvo, da je tožena stranka le pretežni del nalog tožnice (zahtevnejše naloge) prenesla na regionalni nivo in da so določene naloge tožnice še obstajale in v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, niso bile razporejene drugim delavcem, ne vpliva na samo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva, da je tožena stranka, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaposlila na novo sistemizirano delovno mesto drugega delavca. Delodajalec je namreč dolžan ugotavljati, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je možno dokvalificirati, le do podaje same odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2011 nezakonita in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 12. 8. 2011 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji obračunati plačo v višini 1.500,00 EUR bruto mesečno, plačati obvezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji izplačati preostale neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je izvedla prestrukturiranje poslovanja in kadrovsko reorganizacijo in je vodenje razvoja poslovanja prenesla pri toženi stranki na regionalno raven, tožničino delovno mesto pa ukinilo. Sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo ali je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Po izvedbi dokazov je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je zaključilo, da je prenehala potreba po opravljanju del in nalog, ki jih je pri toženi stranki opravljala tožnica v času trajanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje napačno zaključilo, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice in je s tem podan razlog za redno odpoved. Priča A.A., ki je bil v času podaje odpovedi tožnice direktor tožne stranke je izpovedal, so pri toženi stranki potrebovali osebo, ki bi bila prisotna v trgovini, nadzirala prodajalce in dajala navodila prodajalcem ter pripravljala lokalna poročila, skrbela za denar, istočasno pa bi ta oseba bila tudi prodajalec. Za tožnico je priča A.A. izpovedal, da tožnica ni imela izkušenj glede prodaje izdelkov, kar naj bi B.B. imel, nato pa je prišel sam s seboj v nasprotje, ko je povedal, da je tožnica tudi prodajala tekom zaposlitve pri toženi stranki. Priča je tudi izpovedala, da je B.B. opravljal dela, ki se nanašajo na sledenje dela podrejenih, kar pa pomeni, da je B.B. opravljal dela, ki jih je opravljala tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki in da je reorganizacija zgolj navidezna. Tožnica opozarja na bistveno specifiko obravnavanega primera, tudi če so se določene naloge, ki jih je opravljala tožnica prenesle na regionalno raven v Zagreb, se pa preostale naloge niso prenesle na ostale zaposlene, temveč jih je na novo začel opravljati B.B.. Kljub temu, da je B.B. sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje, je iz primerjave del in nalog tožnice in B.B. očitno, da sta imela pretežni del nalog identičen. Zato je sodišče najmanj preuranjeno zaključilo, da naloge, ki jih ima v opisu del in nalog B.B. in jih ima tudi tožnica, B.B. ne opravlja, temveč tudi, da so te naloge opisane v njegovi pogodbi kot del tipskih del in nalog. Glede na to, da se je trženje centraliziralo je povsem logično, da so potrebni predlogi in povratne informacije tudi iz prodajaln v posamezni državi. Vse navedeno pa je delala tožnica že prej, torej naloge tožnice še vedno opravljajo. Tudi naloge priprava poslovnih analiz in poročil se še vedno opravljajo, ker B.B. v Zagreb pošilja podatke o prodaji, kar je prej počela tožnica. Tožnica vztraja, da ne glede na to, da je tožena stranka del nalog prenesla na regionalno raven, to nikakor ne pomeni, da je prenehala potreba po delu tožnice v tolikšnem obsegu, da njena zaposlitev ne bi bila več možna. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je očitno, da je obseg preostalih del tako obsežen oziroma takšne narave, da jih ostali zaposleni in študentje niso mogli opravljati, zato so tudi zaposlili novo osebo. Kljub temu, da je tožena stranka manjši delodajalec in ne obstaja obveza, da preveri ali mogoče tožnico zaposli pod spremenjenimi pogoji, tožnica meni, da je redna odpoved nezakonita, ker potreba po njenem delu še obstoji.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da naj bi B.B. opravljal dela, ki jih je prej opravljala tožnica in da je bila reorganizacija zgolj navidezna. Priča A.A. je v svoji izpovedi jasno povedal, katera dela so bila prenesena na regionalno raven, zakaj so bila prenesena in da te naloge opravlja C.C. v Zagrebu. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da nekaj nalog, ki jih je prej opravljala sama, v zvezi z njenim delom, sedaj opravlja B.B., saj je za presojo obstoja odpovednega razloga pomembno le, da je pri delodajalcu prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pa skuša prikazati, da bi morala tožena stranka delo pod spremenjenimi pogoji, torej z manj obsežnimi obveznostmi in pristojnostmi najprej ponuditi tožnici, namesto da je za to delo zaposlila B.B.. Tožena stranka predlaga, da se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožben razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je izvedla prestrukturiranje poslovanja in posledično kadrovsko reorganizacijo ter vodenje razvoja poslovanja prenesla na regionalno raven kar vsekakor pomeni razlog, ki ga predvideva ZDR v prvem odstavku 88. člena. Tožena stranka je tekom postopka dokazala, da je izvedla kadrovsko reorganizacijo in ukinila naloge razvoja maloprodajnega poslovanja v trgovini, v posledici česar je prenehala potreba po delu tožnice. Kot je prepričljivo izpovedal A.A., so se lastniki D. odločili, da določene naloge tožene stranke prenesejo na regionalni nivo in tako so naloge tožnice vodenje poslovanja trgovine, upravljanje z zalogami, upravljanje s kreditnimi pogoji kupcev in postavljanje cen, prenesli v Zagreb in jih sedaj opravlja C.C., ki je odgovorna pri toženi stranki za vodenje poslovanja pri toženi stranki, upravljanje z zalogami in politiko cen. Sodišče prve stopnje je s primerjavo delovnih mest „vodja poslovalnice, vodja prodaje in vodja razvojnega poslovanja“, zaključilo da gre za različna delovna mesta z različnimi delovnimi nalogami in glede na ugotovitev sodišča, da je tožena stranka delovne naloge vodenje poslovanja trgovine, upravljanje z zalogami, upravljanje s kreditnimi pogoji kupcev in postavljanje cen prenesla v Zagreb, kjer jih sedaj opravlja C.C., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za spremembo organizacije dela, ki je bila izvedena tako, da so bile naloge določenega delovnega mesta prenesene na druge zaposlene, kar vsekakor pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnice.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da ne glede na to, da je bil del nalog prenesen na regionalno raven, to nikakor ne pomeni, da je prenehala potreba po delu tožnice v tolikšnem obsegu, da njena zaposlitev ne bi bila več možna. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da delodajalec lahko sprejme odločitev, da določenega delovnega mesta več ne potrebuje (ga ukine) oziroma naloge dodeli drugim zaposlenim. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2011, VIII Ips 246/2007 z dne 8. 4. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec le dokazati, da obstoji ekonomski, tehnološki, strukturni in podobni razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Ni pa potrebno delodajalcu opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo ali način dela tudi tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo da zunanjim izvajalcem. Dejstvo, da je tožena stranka le pretežni del nalog tožnice (zahtevnejše naloge) prenesla na regionalni nivo in da so določene naloge tožnice še obstajale in v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, niso bile razporejene drugim delavcem, ne vpliva na samo zakonitost odpovedi. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva, da je tožena stranka, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaposlila na novo sistemizirano delovno mesto (sistemizirano dne 1. 8. 2011) delavca B.B.. Neutemeljena je trditev tožnice, da bi moral delodajalec možnost za ohranitev zaposlitve preverjati še kasneje, ko je odpoved že podana. Revizijsko sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2011 in VIII Ips 227/2011 z dne 19. 6. 2012 že zavzelo stališče, da dolžnost delodajalca ugotavljati, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je možno dokvalificirati, le do podaje same odpovedi, kasneje pa obstaja le kot možnost, brez sankcije nezakonitosti odpovedi. Ob takšnem stališču niso pomembne pritožbene navedbe, da je tožnica izpolnjevala pogoje za zaposlitev na delovnem mestu „vodja prodaje“. Dejstvo, da je tožena stranka le pretežni del nalog tožnice prenesla na regionalni nivo in da so določene naloge tožnice še obstajale v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in niso bile razporejene drugim delavcem, ne vpliva na samo zakonitost odpovedi. Sicer pa tožnica že sama v pritožbi ugotavlja, da tožena stranka kot manjši delodajalec ni dolžna preveriti ali je možno delavca zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji po tretjem odstavku 88. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.