Jedro

Kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 je v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Republika Kosovo zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno tudi to, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Republiki Kosovo za odločitev niso pravno pomembne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 22. 11. 2017. Tožnik je državljan Republike Kosovo in svojo istovetnost izkazuje z osebno izkaznico Republike Kosovo, št. ..., izdano z dne ... 2014. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je tožnik navedel, da je musliman, albanske narodnosti, živeč v kraju A. S tožnikom je bil 19. 12. 2017 opravljen osebni razgovor ob prisotnosti svetovalca za begunce, na katerem je povedal, da je bival na Kosovu v kraju A., ki se nahaja blizu Kosovske Mitrovice od 10 leta do odhoda iz države. Preživljal se je priložnostno z deli v gradbeništvu in gostinstvu, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine. Državo je zapustil 15. 11. 2017 in odšel v Republiko Slovenijo. Mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo je prestopil ilegalno. Ko so ga izsledili policisti, je takoj zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnikova družina ima v vasi B. kmetijo, živino in hišo. V kraju A. pa imajo hišo, nimajo pa zemlje in živine. V vasi B. tožnik sedaj ne more več živeti, ker bi bilo življenje tam zanj nevarno. Leta 2015 so Srbi zasegli njihove njive ob vasi B., ljudje pa so zaradi svoje varnosti vas zapustili in se odselili. Ko je poleti 2015 tožnikov oče hotel pokositi zemljišče, tega ni mogel storiti, ker so mu Srbi grozili. Ponoči pa so tudi streljali. Srbi so od daleč streljali tudi na tožnika vedno, ko so ga srečali, kar se je zgodilo vsaj desetkrat, ko je bil v vasi B. Zaradi navedenih okoliščin je tožnik to vas zapustil leta 2015 in nato živel v kraju A., kjer se počuti varnega, vendar tu nima službe. Delal je kot natakar v Kosovski Mitrovici. Ves čas ima podzavesten strah pred Srbi. Meni, da je v izvorni državi ogrožen v vasi B. Na Kosovo se ne more vrniti, saj bi živel v strahu in bi se vrnil v situacijo, iz katere je pobegnil. 2. Tožena stranka kot podlago za svojo odločitev navaja peto alinejo prvega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. Navaja tudi določbe 20. člena, 23. člena, 31. člena in 52. člena ZMZ-1. Po mnenju toženke je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V postopku je svojo identiteto izkazal z osebno izkaznico, iz katere nesporno izhaja, da je državljan Republike Kosovo, tako toženka ni imela razlogov za dvom. Tožnik do dneva izdaje izpodbijane odločbe ni predložil dokazov, za predložitev katerih mu je bil na osebnem razgovoru na predlog njegove pooblaščenke podaljšan rok za predložitev do 3. 1. 2018. Tožnik tudi ni posredoval nobenih pojasnil, zakaj v podaljšanem roku ni predložil dokazov v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. V nadaljevanju tožena stranka navaja osebne okoliščine tožnika. Tožnik je sam v postopku navedel, da je v kraju svojega bivanja A. varen in ni ogrožen s strani Srbov, ki ga sicer ogrožajo v vasi B. Res pa je, da tam ne more zaslužiti dovolj denarja in se preživeti zaradi slabih možnosti za zaposlitev, kar pa ni relevantno za odločitev v zadevi. Tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v skrajšanem postopku zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik v tožbi navaja določbe 23. člena, 52. člena in 61. člena ZMZ-1. Že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je izjavil, da tožniku in njegovi družini Srbi ne pustijo normalno živeti, kar je razvidno iz zapisnika o podaji prošnje. Tožnik je z družino pred odhodom iz države živel v kraju A. v zahodnem delu Kosovske Mitrovice, ki spada v severni del Kosova, kjer so vse od konca vojne s Srbijo pogosti medetnični spopadi in nasilje. V osebnem razgovoru je tožnik navajal, da se v svoji izvorni državi čuti preganjanega s strani srbskega prebivalstva zaradi svoje narodnosti. Konflikti med srbskim in albanskim delom prebivalstva Kosova segajo daleč v zgodovino. Še posebej intenzivni so v severnem delu Kosova, kamor spada tudi Kosovska Mitrovica, A. in vas B. Navedeno izhaja tudi iz poročila Human Rights Watch, katere spletno stran navaja. Sklicuje se tudi na raziskavo ECMI European Center for Minority Issues Kosovo ter navaja, spletno stran. Tožnik zatrjuje, da se v svoji izvorni državi ne počuti varnega, saj bi bil ob morebitnem stiku s Srbi izpostavljen neposredni nevarnosti za življenje. Svoj strah utemeljuje s posameznimi konkretnimi dogodki, ki jih je doživel. Tako so Srbi leta 2015 na njihovi zemlji na območju vasi B. postavili telekomunikacijsko opremo, brez njihove privolitve. Na tem območju so tudi velikokrat streljali na prebivalce albanske narodnosti. Navedeno je tožnik navajal že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Po letu 2015, ko so Srbi zasedli ozemlje vasi B., se tožnik in njegova družina niso mogli se več vrniti na svoje posestvo, kjer so imeli hišo, njive in živino. Tožnik meni, da bi bili ob morebitni vrnitvi napaden s strani Srbov. Navaja dogodek poleti leta 2015, ko so Srbi kričali na očeta, ki se je vrnil v vas B. in tam skušal pokositi travnik. Tožnik je tudi navedel, da so Srbi nanj streljali vsaj 10x, osebno pa jih ni poznal, vendar meni, da bi se vsak normalen človek bal. Streljanje Srbov na albanske prebivalce v vasi B. je bilo nekaj običajnega. Zaradi tega je vas zapustilo skoraj celotno albansko prebivalstvo. Teh dogodkov sicer ni prijavil policiji, ker se je bal Srbov, pa tudi sicer policija ne bi ukrepala.

4. Tožnik meni, da so razlogi, zaradi katerih se boji vrniti v izvorno državo takšni, da bi morala toženka izpeljati celotni postopek za mednarodno zaščito, ter preveriti, ali je podana podlaga, po kateri je tožnik upravičen do enega izmed statusov znotraj okvira mednarodne zaščite. Težave, ki jih je imel tožnik in njegova družina temeljijo na narodnosti in verski nestrpnosti, ki je med prebivalstvom Kosova stalno prisotna. Državni varnostni organi posameznim žrtvam v Kosovu ne nudijo zaščite in varnosti, ki je potrebna, da bi posameznik užival življenje brez strahu. V danem primeru gre za posebno situacijo. Na osebno situacijo vpliva splošna situacija, ki vlada na Kosovu in jo tožnik v tožbi podrobneje navede. Srbi so v vasi, kjer je tožnik živel z družino preden so se morali preseliti, zasedli zemljo in redno streljali na prebivalce albanske narodnosti. Ne glede na prisotnost domačih in mednarodnih varnostnih sil, medetnično nasilje ni stvar preteklosti. Ljudje se še vedno srečujejo z nevarnostjo, živijo v strahu in izgubljajo imetje. Tožnik meni, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Da tožnik prihaja iz države, ki jo Vlada RS določa kot varno izvorno državo ne vpliva na dejstvo, da je tožnikov strah pred preganjanjem utemeljen. Ali gre za utemeljen strah, pa je ocena možna le na podlagi podrobne proučitve osebnih okoliščin tožnika. Slednji je že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in tudi na osebnem razgovoru večkrat navajal, da se v izvorni državi čuti preganjanega na podlagi svoje narodnosti in verske pripadnosti. Toženka pa v postopku ni ocenjevala tožnikovih navedb in jih ni primerjala z informacijami o izvorni državi, ki so ji na voljo. Četudi je splošen vtis varnostne situacije v izvorni državi takšen, da je država uvrščena na seznam varnih držav, pa to samo po sebi ne izključuje možnosti, da so posamezniki v tej državi še vedno izpostavljeni resni nevarnosti za življenje. Kolikor bi toženka pravilno ocenila dejansko stanje, bi lahko ob podrobnejši presoji tožnikove situacije ugotovila, da je njegov strah pred resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo v Republiko Kosovo, utemeljen. Ker pa je toženka izpeljala zgolj skrajšani ugotovitveni postopek, posameznih tožnikovih navedb ni presojala. Tožnik meni, da so njegove navedbe takšne, da je na njihovi podlagi moč utemeljiti potrebo in upravičenost do mednarodne zaščite. Toženka je napačno zaključila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z možnostjo resne škode. Tožnik je ves čas postopka izkazoval, da je bil v izvorni državi resno ogrožen in da ni bil deležen zaščite, ob kateri bi se takšni nevarnosti izognil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 22. 11. 2017 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 7. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 (mednarodna zaščita) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogoja za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 31. člena tega zakona.

8. Določba 52. člena ZMZ-1 taksativno našteva pogoje, po katerih se že na podlagi zakona šteje, da je prošnja prosilca očitno neutemeljena in da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito (zakonska domneva). Na podlagi 52. člena ZMZ-1 (očitno neutemeljena prošnja) se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno če: je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja); prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja); je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (3. alineja); je verjetno da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva (4. alineja); so prosilčeve navedbe očitno nedosledne, protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, zaradi česar je njegova prošnja očitno neprepričljiva glede trditve, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (5. alineja); je prosilec podal prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil izvršitev odločbe na podlagi katere bi bil odstranjen (6. alineja); je prosilec nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije ali protipravno podaljšal svoje bivanje in se brez pravega razloga ni javil oblastem ali ni podal prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času glede na okoliščine njegovega vstopa (7. alineja); prosilec noče izpolniti obveznosti v zvezi z oddajo prstnih odtisov v skladu z Uredbo 603/2013/EU (8. alineja); obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da lahko prosilec pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost, ali če je izgnan zaradi tehtnih razlogov javne varnosti ali javnega reda po nacionalnem pravu (9. alineja).

9. Določba druge alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim tako daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. V danem primeru pa je bil predhodno navedeni pogoj tudi po presoji sodišča izpolnjen, tožnik pa v tožbi niti ne navaja oziroma ne zatrjuje, da bi izvorna država Kosovo zanj osebno ne bi bila varna izvorna država.

10. Republika Kosovo je z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih držav z dne 17. 2. 2017 nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Na podlagi 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, pri čemer uporabi koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po citiranih določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: - če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu v peto alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1). Med strankama v obravnavani zadevi niti ni sporno, da je tožnik državljan Republike Kosovo, kar izkazuje z osebno izkaznico Republike Kosovo, št. ..., izdano z dne ... 2014. Prav tako ni sporno, da je je mejo Republike Slovenije 18. 11. 2017 prestopil nezakonito in 22. 11. 2017 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

11. Sodišče se strinja z navajanjem tožnika, da je ocena ali je tožnikov strah utemeljen, možna le na podlagi podrobne proučitve osebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je tožena stranka v predmetnem postopku osebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik sicer zatrjuje, da je ogrožen s strani Srbov, vendar navaja, da je ogrožen v vasi B., v kateri pa ne živi. Tožnik je od svojega 10 leta dalje vse do odhoda iz države živel z družino v hiši v kraju A., ki se nahaja v zahodnem delu Kosovske Mitrovice in tudi po lastnih navedbah v tem kraju nima težav s Srbi in je zanj tam varno. Tožnik se v izvorni državi v kraju A. počuti varnega, vendar pa težko najde zaposlitev in se preživlja s priložnostnimi deli v gostinstvu in gradbeništvu ter ima tako težave s pridobivanjem sredstev za preživljanje. Navedeno izhaja tako iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 11. 2017, kot tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 12. 2017. Iz uradnega zaznamka Policijske postaje Rogaška Slatina 3A698 z dne 18. 11. 2017 pa izhaja tožnikova izjava, da na Kosovem ni ogrožen, vendar jim država ne nudi služb in dobrega življenja. Tožnik pa v postopku tudi v naknadnem roku ni predložil dokumentov oz. dokazov, ki bi utemeljevali njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi k tožbi ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevale njegove navedbe o ogroženosti v izvorni državi. Po presoji sodišča tako tožnik ni izkazal nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin Republika Kosova zanj ni varna izvorna država.

12. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Republika Kosovo zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno tudi to, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je po presoji sodišča pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, saj prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1). Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Republiki Kosovo za odločitev niso pravno pomembne.

13. Po presoji sodišča so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da kolikor bi toženka pravilno ocenila dejansko stanje, bi lahko ob podrobnejši presoji tožnikove situacije ugotovila, da je njegov strah pred resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo v Republiko Kosovo, utemeljen. Ker pa je izpeljala zgolj skrajšani postopek, posameznih tožnikovih navedb ni presojala. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Res je, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar pa je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse relevantne navedbe je dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je v obravnavani zadevi pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017).

14. Po povedanem je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.