Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej ni naveden razlog, ki bi utemeljeval zaposlovanje za določen čas. Taka pogodba o zaposlitvi je nezakonita, če tožena stranka niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne dokaže, da je v času sklepanja pogodbe obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 25. 8. 2008, temveč je bilo med pravdnima strankama sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in tožnici delovno razmerje pri toženi stranki traja še naprej brez prekinitve (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto „učiteljica dodatne strokovne pomoči - posebne potrebe“ s polnim delovnim časom za nedoločen čas in ji od 25. 8. 2008 dalje obračuna bruto plače ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske (razvidne iz izreka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 713,29 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka po 1. in 3. tč. 1. odst. 388 čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka poudarja, da je stališče prvostopnega sodišča, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito sklenjena za določen čas samo zato, ker v (pisni) pogodbi o zaposlitvi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Takšno stališče nima pravne podlage v ZDR, niti mu ne pritrjuje sodna praksa. ZDR v 29. čl., ko določa sestavine pogodbe o zaposlitvi, tudi pri obveznosti navedbe, da se pogodba o delovnem razmerju sklepa za določen čas, ne zahteva, da se navede v sami pisni pogodbi tudi razlog za takšno delovno razmerje. Iz jezikovne razlage določb ZDR tega ni zaznati. Enako tega tudi ni mogoče razbrati iz 2. odst. 10. čl. ZDR, po katerem je sankcionirana opustitev pisne oblike pogodbe oz. nedoločenost časa trajanja pogodbe za določen čas. Po določbi 11. čl. ZDR se subsidiarno glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Tako 2. odst. 56. čl. OZ dopušča, da so veljavni tudi dogovori o stranskih točkah, o katerih pogodba ne govori, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Tožena stranka je v dokaznem postopku dokazala, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal in da je tožnico z razlogom ob sklenitvi pisne pogodbe tudi seznanila, kar je potrdil tudi A.K., zaslišan kot priča. Nadalje je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o zahtevku, čeprav bi ga moralo zavreči zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev – modifikacijo tožbe. Sodišče je s tem kršilo 274. čl. ZPP v zvezi s 3. odst. 204. čl. ZDR, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V skladu z 3. odst. 204. čl. ZDR bi tožnica morala sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja zahtevati v roku 30 dni od datuma prenehanja, to je najkasneje do 24.9.2008. Tožnica je sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zahtevala šele s pripravljalno vlogo z dne 8. 10. 2008, z modifikacijo prvotnega tožbenega zahtevka v tem delovnem sporu. Tako modificiran tožbeni zahtevek bi moralo sodišče zavreči zaradi zamude prekluzivnega roka. Njen prvotni tožbeni zahtevek namreč ni vseboval zahteve za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ne gre za dva istovetna zahtevka in bi ju moralo zato sodišče ločeno obravnavati.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku preuranjena.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem delovnem sporu izhaja, da je tožnica pri toženi stranki dne 25. 2. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer do 25. 8. 2008, za delovno mesto „učiteljica dodatne strokovne pomoči – posebne potrebe“. Tožena stranka razloga za sklenitev pogodbe za določen čas v pogodbi ni navedla, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in je torej prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V posledici navedene ugotovitve je tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki ga je le ta dne 9. 10. 2008 modificirala, v celoti ugodilo.

Pogodba o zaposlitvi se po 1. odstavku 10. člena ZDR načeloma sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Prav z namenom, da se prepreči zloraba sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas je tudi Direktiva 1999/70/ES o okvirnem sporazumu o delu za določen čas z dne 28. 6. 1999 določila, da je sklepanje takšnih pogodb o zaposlitvi dopustno le, če je utemeljeno na stvarnih in objektivnih razlogih. V skladu z navedeno direktivo se preprečevanje zlorab dela za določen čas zagotavlja z nacionalno zakonodajo, ki upoštevaje potrebe posameznih dejavnosti ali kategorij delavcev določi posebne omejitve dopustnosti tovrstnega zaposlovanja. Opisano pravilo je v slovenskem pravu konkretizirano s 1. odstavkom 52. člena ZDR, ki taksativno določa razloge, v katerih je dopustno in zakonito skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, za zaposlene v javnih vrtcih in javnih šolah pa dodatne razloge določa še 109. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnji). V citiranih členih ZDR in ZOFVI vsebovane razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je potrebno interpretirati restriktivno, saj je le takšna razlaga skladna z namenom delovnega prava, ki je v zaščiti delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Obenem le takšna razlaga služi ciljem, ki jih zasleduje Direktiva 1999/70/ES z dne 28. 6. 1999. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej ni pisno naveden razlog, ki bi utemeljeval zaposlovanje za določen čas. Takšna pogodba je nezakonita, če tožena stranka niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ne dokaže, da je v času sklepanja takšne pogodbe, obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Da delodajalec lahko tudi v dokaznem postopku dokaže, da je v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal zakonit razlog izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča RS (npr. VIII Ips 471/2006 z dne 2. 10. 2007). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre enačiti pričakovanega upada obsega dela z začasno povečanim obsegom dela. Medtem ko je slednji razlog, ki ga 52. čl. ZDR taksativno našteva med zakonitimi razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pričakovan upad obsega dela (razen v primeru iz 7. odst. 109. čl. ZOFVI, kjer je pričakovan upad obsega dela točno definiran) ni zakonit razlog za sklenitev takšne pogodbe (glej sodba VS RS VIII Ips 355/2006 z dne 27. 2. 2007), saj bi v primeru pričakovanega upada dela vsi delodajalci sklepali le pogodbe o zaposlitvi za določen čas in jih podaljševali toliko časa, dokler bi delavce potrebovali. Takšnim situacijam institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni namenjen, saj imajo delodajalci ob ugotovitvi, da delavca ne potrebujejo več, možnost redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pogodbo o zaposlitvi za določen čas se lahko sicer na podlagi 7. odst. 109. čl. ZOPFVI, poleg primerov v ZDR, sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov. V takšnem primeru mora delodajalec v dokaznem postopku dokazati, da je upad števila vpisanih učencev (in ne predviden upad števila ur!) upravičeno predvidel že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz., da je že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas upravičeno predvidel spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov.

Iz prijave prostega delovnega mesta na Zavodu za zaposlovanje RS (priloga B3) ni razvidno, da bi tožena stranka navedla, iz katerega razloga bo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v dokaznem postopku pa je tožena stranka dokazovala, da je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokazni postopek v zvezi z dejanskim razlogom, ki naj bi bil povod za to, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v razlogih sodbe pa se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do tega, ali je tožena stranka v sodnem postopku tudi uspela dokazati obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč je tožbenemu zahtevku preuranjeno ugodilo zgolj iz razloga, ker zakoniti razlog v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni bil tudi pisno naveden.

Ker gre za bistveno dejansko ugotovitev, od katere je odvisen izid tega postopka, sodišče prve stopnje pa se do navedenega ni opredelilo, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku se bo tako moralo sodišče prve stopnje opredeliti do tega, ali je tožena stranka v že izvedenem dokaznem postopku uspela dokazati zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz. po potrebi dokazni postopek dopolniti v smeri ugotavljanja predpostavk, ki morajo biti podane za uspešno uveljavljanje predmetnega tožbenega zahtevka.

Pri tem pa pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le pojasnjuje, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica tožbo lahko ustrezno modificirala do konca glavne obravnave. Tožnica je imela namreč tožbo v zvezi z veljavnostjo in zakonitostjo pogodbe o zaposlitvi zoper toženo stranko vloženo že pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, zato je lahko tožbo spremenila do konca glavne obravnave, kot to določa 184. čl. ZPP. Tožnica zahtevka, kot ga je kasneje modificirala, pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, v konkretnem primeru sploh ne bi mogla postaviti.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).