Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker gre pri kaznivem dejanju po 241. členu KZ-1 za t. i. pravi delictum proprium, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno druge koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, in sicer je s kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba) in s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1 aktivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je tisti, ki podkupuje). Kaznivo dejanje po 242. členu KZ-1 je oblikovano enako kot kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 in v prvem odstavku zajema dajanje, obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi za opravo nezakonitega dela in v drugem odstavku za opravo zakonitega dela.
KZ-1 vsebuje avtonomno razlago pojma gospodarske dejavnosti in zajema tudi tiste dejavnosti, ki ne spadajo med tržne dejavnosti oziroma med tipične gospodarske dejavnosti. Ker pojem gospodarske dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1 ni opredeljen enopomensko in je predmet razlage glede na elemente vsebovane v tem členu, mora biti gospodarska dejavnost konkretizirana v opisu kaznivega dejanja. Pri dejavnosti, ki ne spada med tržne dejavnosti in jo kot gospodarsko dejavnost opredeljuje le kazenski zakonik, je tako potrebno v opisu dejanja konkretizirati elemente, zaradi katerih je to dejavnost v kazenskopravnem smislu šteti za gospodarsko dejavnost, in sicer da se dejavnost opravlja poklicno ali organizirano in za dogovorjeno ali predpisano plačilo. Šele s konkretizacijo navedenih elementov je mogoče opredeliti določeno dejavnost kot (ne)gospodarsko in s tem določiti storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in podkupljeno osebo po 242. členu KZ-1 ter posledično določiti domet obtožbe.
Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtožene A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., družbo A., d. o. o. in družbo B., d. o. o., po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožb, in sicer A. A. za pet kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točka I/1, 2, 3, 6 in 8 izreka), tri kazniva dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točka I/4, 5, 12 izreka), dve kaznivi dejanji nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 (točka I/7 in 9 izreka), kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1 (točka I/10 izreka) in kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 v zvezi s 38. členom KZ-1 (točka I/11 izreka); B. B. (točka II. izreka), E. E. (točka III. izreka), F. F. (točka IV. izreka), G. G. (točka V. izreka), H. H. (točka VII. izreka) za kazniva dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1; C. C. za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 (točka VI/1 izreka) in za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka VI/2 izreka); D. D. za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točka IX. izreka); I. I. za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točka X. Izreka); družbo A., d. o. o. (točka XI. izreka) za kaznivo dejanje nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 v zvezi s 33. členom KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD); ter družbo B., d. o. o. (točka XII. izreka) za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega dajanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 v zvezi s 33. in 38. členom KZ-1 v zvezi s 1. točko 4. člena in 9. točko 25. člena ZOPOKD. J. J. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 20.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov obremenjujejo proračun.
2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje „in odločitev“ pred popolnoma spremenjen senat. 3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženih A. A., F. F., G. G., C. C., družbe A., d. o. o., družbe B., d. o. o. in K. K. ter pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Državna tožilka se ne strinja z odločitvijo in zatrjuje, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da zdravstvena dejavnost ne predstavlja gospodarske dejavnosti. Pri tem se sklicuje na 2. točko desetega odstavka 99. člena KZ-1 ter sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015 ter na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (novela KZ-1B). Izpostavlja, da je Univerzitetni klinični center (UKC) javni zavod, ki kot temeljno dejavnost opravlja bolnišnično zdravstveno dejavnost. Bolnišnice se kot javni zavodi financirajo za opravljanje bolnišnične dejavnosti na podlagi 31. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) iz sredstev ustanovitelja v skladu z aktom o ustanovitvi, s plačili za storitve po pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), po pogodbi z ministrstvom, pristojnim za zdravje, za naloge, ki se na podlagi zakona financirajo iz republiškega računa, in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, aktom o ustanovitvi in statutom zavoda. Pogodbe, ki jih bolnišnice kot izvajalci zdravstvenih storitev sklenejo z ZZZS na podlagi Splošnih in področnih dogovorov za posamezno pogodbeno leto, med drugim določajo obseg posameznih programov kot tudi ceno zdravstvenih storitev, ki jih bolnišnicam plača ZZZS, pri čemer so ceniki zdravstvenih storitev za vsako bolnišnico posebej objavljeni na spletnih straneh ZZZS. Glede na navedeno in izpostavljeno sodno prakso državna tožilka navaja, da sodišče prve stopnje zmotno enači gospodarsko dejavnost v kazenskopravnem smislu s tržno dejavnostjo, ki je opredeljena v 1. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1, in izpostavlja, da je potrebno zdravstveno dejavnosti šteti za gospodarsko dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1. Zdravstvena dejavnost se v UKC opravlja organizirano, saj je UKC ustanovila Republika Slovenija z Odlokom o preoblikovanju javnega zdravstvenega zavoda Klinični center v javni zdravstveni zavod Univerzitetni klinični center in ima v skladu z navedenim Odlokom status javnega zdravstvenega zavoda, statut, organe upravljanja in organizacijske enote. Zdravstvena dejavnost se opravlja za dogovorjeno oziroma za predpisano plačilo. V skladu z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja plačilo namesto pacienta oziroma osebe, ki je obvezno zavarovana, v primerih zdravstvenih storitev, ki jih krije obvezno zavarovanje, izvede Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V primerih storitev, ki jih krije dopolnilno zdravstveno zavarovanje, storitve UKC plača druga zdravstvena zavarovalnica. Osebe, ki zdravstvenega zavarovanja nimajo urejenega, stroške zdravstvenih storitev UKC krijejo same. Zdravniki v skladu z določili Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) kot javni uslužbenci prejemajo plačo na podlagi 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Torej zdravstvene storitve, ki se v okviru UKC opravljajo organizirano in za dogovorjeno oziroma predpisano plačilo, pomenijo gospodarsko dejavnost po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1. V zvezi s kaznivima dejanjema opisanima pod točkama I/10 in 11 izreka izpodbijane sodbe državna tožilka vztraja na stališču, da sta opisa kaznivih dejanj sklepčna. Dodatno navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov glede opisa kaznivega dejanja pod točko I/11 izreka izpodbijane sodbe ob sprejemu priznanja krivde obtoženega J. J. Pri dejanju pod točko I/10 izreka izpodbijane sodbe je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožilstva za zaslišanje prič L. L. in M. M. Z zaslišanjem L. L. bi bilo mogoče natančneje opredeliti uradno dejanje, za posredovanje pri katerem je A. A. zahteval nagrado.
6. Iz vsebine pritožbe državne tožilke je tako mogoče razbrati, da izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje, da zdravstvena dejavnost ni gospodarska dejavnost in da sta opisa kaznivih dejanj pod točkama I/10 in 11 izreka izpodbijane sodbe sklepčna. Ne izpodbija pa odločitve sodišča prve stopnje in razlogov zanjo, da obtoženi A. A. glede na svoj delovni položaj in pooblastila, ki jih je imel v UKC, ni opravljal gospodarske dejavnosti (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s točkama XI. in XII. izreka izpodbijane sodbe, to je v zvezi z očitki zoper družbi A., d. o. o., in B., d. o. o. Državna tožilka torej izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu zoper obtoženega A. A. le v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 (točka I/9 izreka izpodbijane sodbe), kaznivega dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1 (točka I/10 izreka izpodbijane sodbe) in pomoči pri kaznivem dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 (točka I/11 izreka izpodbijane sodbe) ter v delu zoper obtožena D. D. in I. I. v zvezi z očitkom storitev kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 (točki IX in X izreka izpodbijane sodbe).
7. V zvezi s kaznivima dejanjema nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1, ki se očitata obtoženima K. K. in I. I. (točki IX in X izreka izpodbijane sodbe), in kaznivim dejanjem nedovoljenega dajanja daril po 242. členu KZ-1, ki se očita obtoženemu A. A. (točka I/9 izreka izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis očitanih kaznivih dejanj nerazumljiv. ZKP v 269. členu določa, kaj vse mora vsebovati obtožnica, pri čemer je njen najpomembnejši del ravno opis dejanja, s katerim je določena dejanska in pravna podlaga obtožbe. Po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP mora obtožnica obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Opis mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje1. Opis kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu mora omogočati presojo, ali ravnanje, ki se mu očita, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja, in mora obrambi sporočati, kaj je predmet obtožbe2. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja (ki predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt) konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe3. 8. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 lahko stori kdor, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela (prvi odstavek 241. člena KZ-1) ali opravo zakonitega dela (drugi odstavek 241. člena KZ-1). Ker gre pri tem kaznivem dejanju za t. i. pravi delictum proprium4, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretiziran status storilca tako, da je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost. Nadalje mora biti konkretizirano njegovo izvršitveno ravnanje (zahtevanje oziroma sprejem nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi ali obljube oziroma ponudbe take koristi) ter delo, za opravo katerega je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo koristi ali obljubo oziroma ponudbo take koristi (zakonito ali nezakonito delo). V kolikor je storilec zahteval ali sprejel nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi za opravo nezakonitega dela, mora biti v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tudi, da je storilec s tem zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo.
9. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1. S kaznivim dejanjem po 241. členu KZ-1 je inkriminirano pasivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je podkupljena oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost) in s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1 aktivno podkupovanje (storilec kaznivega dejanja je tisti, ki podkupuje osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost). Kaznivo dejanje po 242. členu KZ-1 je oblikovano enako kot kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 in v prvem odstavku zajema dajanje, obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali kakšne druge koristi za opravo nezakonitega dela5 in v drugem odstavku za opravo zakonitega dela.
10. V obtožbenem očitku tožilstvo obtoženima K. K. in I. I. očita sprejem obljube nedovoljene koristi (obtoženi K. K.) oziroma sprejem ponudbe nedovoljene nagrade (obtoženi I. I.) za opravo zdravstvenih storitev N. N., E. E., F. F., P. P. (obtoženi K. K.) in O. O. (obtoženi I. I.) mimo uradnega čakalnega seznama. Torej za opravljanje zdravstvenih storitev v nasprotju s 14. členom Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), ki določa, da izvajalec zdravstvene dejavnosti v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe pacienta uvrsti na čakalni seznam za zdravstveno storitev, pri čemer upošteva stopnjo nujnosti, kadar ne gre za nujno medicinsko pomoč, nujno zobozdravstveno pomoč ali nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene in zobozdravstvene storitve in zdravstvene storitve ni mogoče opraviti takoj.
11. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na obtožbeni opis dejanj (oprava zdravstvenih storitev mimo uradnega čakalnega seznama) in določbo 14. člena ZPacP, bistvo očitka v tem, da sta zdravnika opravljala zdravstvene storitve pri pacientih, ki po kriteriju stopnje nujnosti, niso bili upravičeni do pregleda pred drugimi pacienti uvrščenimi na uradni čakalni seznam. To pa pomeni opravljanje nezakonitega dela. Državna tožilka je obtoženima K. K. in I. I. očitani kaznivi dejanji pravno opredelila po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Sodišče na pravno opredelitev kaznivega dejanja sicer ni vezano, a v konkretnem primeru v opisu kaznivih dejanj ni konkretiziran nadaljnji zakonski znak, ki se zahteva pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 241. člena KZ-1, in sicer da sta storilca _zanemarila koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročila škodo_6. Ker obtožbeni očitek opisa navedenega zakonskega znaka ne vsebuje, je pomanjkljiv in v nasprotju z določbo 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP.
12. Za obtoženima K. K. in I. I. očitek jemanja podkupnine za opravljanje zakonitega dela (drugi v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, kot je pravna opredelitev v obtožnem aktu), bi državna tožilka morala v opisu kaznivega dejanja konkretizirati okoliščine, ki bi zdravnikoma dovoljevale opravljanje zdravstvenih storitev mimo uradnega čakalnega seznama glede na stopnjo nujnosti zdravstvene storitve (14. člen ZPacP). V takem primeru bi moralo iz opisa dejanja izhajati, da sta zdravnika zahtevala oziroma sprejela podkupnino za opravo zdravstvene storitve, ki bi jo v skladu z zakonom (14. člen ZPacP) morala opraviti. Šele ob takem opisu dejanja bi bilo ravnanje zdravnikov mogoče pravno opredeliti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. 13. Ker je kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 povezano s kaznivim dejanjem po 242. členu KZ-1, velja enaka ugotovitev pritožbenega sodišča tudi za očitek zoper obtoženega A. A. vsebovan v točki I/9 izreka izpodbijane sodbe, s katerim mu je tožilstvo očitalo storitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1. 14. Državna tožilka v opisu kaznivih dejanj ni opisala, da sta obtožena K. K. in I. I. s svojim ravnanjem zanemarila koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročila škodo, kar bi utemeljevalo pravno opredelitev dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1, niti ni v opisu konkretizirala okoliščin, iz katerih bi bilo razbrati, da sta zdravnika v skladu s 14. členom ZPacP glede na stopnjo nujnosti upravičeno opravila zdravstvene storitve mimo uradnega čakalnega seznama, kar bi omogočalo pravno opredelitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Navedeno je izostalo tudi pri opisu kaznivega dejanja očitanega obtoženemu A. A. v točki I/9 izreka izpodbijane sodbe. Prav zaradi tega je obtožbeni očitek nerazumljiv oziroma pomanjkljiv in v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP.
15. Nenazadnje pa opis kaznivih dejanj ni v skladu z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP tudi zato, ker zakonski znak „gospodarska dejavnost“, ki ga vsebujeta kaznivi dejanji po 241. in 242. členu KZ-1, ni konkretiziran7. 16. Po stališču pritožbenega sodišča zgolj navedba v opisu kaznivega dejanja, da je zdravstvena dejavnost gospodarska dejavnost, ne zadošča, saj izven kazenskega prava zdravstvena dejavnost sodi med negospodarske javne službe8 in ima lahko značaj gospodarske dejavnosti le po merilih iz 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1. Torej bi iz opisov kaznivih dejanj moralo izhajati, da se zdravstvena dejavnost opravlja organizirano ali poklicno in za predpisano ali dogovorjeno plačilo. Ker je tak opis izostal, tudi iz tega razloga niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivih dejanj po 241. in 242. členu KZ-1. 17. Pojem gospodarske dejavnosti oziroma domet tega pojma iz določb 241. in 242. člena KZ-1, ni razviden, zato je za razlago navedenega pojma potrebno uporabiti pojasnilo iz določbe 99. člena KZ-1, ki v desetem odstavku opredeljuje gospodarsko dejavnost glede na lastnosti subjekta (organizacije) in v enajstem odstavku glede na položaj storilca znotraj te organizacije. Opredelitvi iz desetega in enajstega odstavka 99. člena KZ-1 je potrebno razumeti kot smiselno celoto9. 18. KZ-1 v desetem odstavku 99. člena KZ-1 določa, da za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu (1. točka) in vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano (2. točka). KZ-1 torej vsebuje avtonomno razlago pojma gospodarske dejavnosti in zajema tudi tiste dejavnosti, ki ne spadajo med tržne dejavnosti oziroma med tipične gospodarske dejavnosti10. Ker pojem gospodarske dejavnosti po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-1 ni opredeljen enopomensko in je predmet razlage glede na elemente vsebovane v tem členu, mora biti gospodarska dejavnost konkretizirana v opisu kaznivega dejanja11. Pri dejavnosti, ki ne spada med tržne dejavnosti in jo kot gospodarsko dejavnost opredeljuje le kazenski zakonik, je tako potrebno v opisu dejanja konkretizirati elemente, zaradi katerih je to dejavnost v kazenskopravnem smislu šteti za gospodarsko dejavnost, in sicer da se dejavnost opravlja poklicno ali organizirano in za dogovorjeno ali predpisano plačilo. Šele s konkretizacijo navedenih elementov je mogoče opredeliti določeno dejavnost kot (ne)gospodarsko in s tem določiti storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in podkupljeno osebo po 242. členu KZ-1 ter posledično določiti domet obtožbe.
19. V obravnavanem primeru opisi kaznivih dejanj niso opredeljeni na naveden način, saj državna tožilka v opisu dejanj ni konkretizirala zakonskega znaka gospodarske dejavnosti. V opisu dejanj, ki se očitajo A. A. je gospodarska dejavnost opredeljena le z zapisom, da je A. A. storil kaznivo dejanje „pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer kot delavec UKC, ki opravlja zdravstveno dejavnost...“ (opisi dejanj pod točkami I/1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 12); na enak način je opisan položaj A. A. in gospodarska dejavnost tudi v točkah II, III, IV, V, VI/1, VII12. Opravljanje gospodarske dejavnosti pri zdravnikih K. K. in I. I. (točki IX in X izreka izpodbijane sodbe) je opisano na način, da sta obtoženca „pri opravljanju gospodarske dejavnosti, in sicer kot zdravnik UKC, Interna klinika, Klinični oddelek za gastroenterologijo (za D. D.) oziroma Klinični oddelek za travmatologijo (za I. I.), ki opravlja zdravstveno dejavnost...“. Na enak način je opisano tudi kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 242. člena KZ-1 očitano A. A. pod točko I/9 izreka izpodbijane sodbe, in sicer da je „osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost ponudil nedovoljeno korist zanjo in za druge osebe, in sicer je dne 7. 6. 2016 I. I., zdravniku UKC, Kirurška klinika, Klinični oddelek za travmatologijo, ki opravlja zdravstvene storitve...“.
20. Državna tožilka v opisu kaznivih dejanj torej ni navedla elementov potrebnih za konkretizacijo zakonskega znaka gospodarske dejavnosti, zaradi česar je opis kaznivih dejanj nezadosten in v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP.
21. Ker je opis kaznivih dejanj po 241. in 242. členu KZ-1 nerazumljiv oziroma pomanjkljiv in ker v opisu ni konkretizirana gospodarska dejavnost, pritožnica s pritožbo ne more uspeti, kljub temu da se pritožbeno sodišče pridružuje njenim stališčem, da je zdravstveno dejavnost mogoče šteti kot gospodarsko dejavnost po 2. točki desetega odstavka 99. člena KZ-113. 22. V nadaljevanju pritožbe pritožnica zatrjuje, da je kaznivo dejanje v točki I/10 izreka izpodbijane sodbe, s katerim se obtoženemu A. A. očita storitev kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1, v zadostni meri konkretizirano, da pa bi bilo mogoče uradno dejanje, za posredovanje pri katerem je A. A. zahteval nagrado, natančneje opredeliti, če bi sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožilstva za zaslišanje prič L. L. in M. M. 23. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v opisu kaznivega dejanja nista konkretizirana zakonska znaka „domnevni vpliv“ in „uradno dejanje“. Oba zakonska znaka sodita med objektivne zakonske znake in bi morala biti opisana s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Iz tega razloga je pritrditi sodišču prve stopnje, da zgolj ponavljanje abstraktnega zakonskega znaka v konkretnem opisu kaznivega dejanja ne zadostuje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, na kakšen način bi morala biti zakonska znaka opisana, da bi bila konkretizirana, argumentom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica razlogom izpodbijane sodbe niti ne nasprotuje in le navaja, da bi zakonski znak „uradno dejanje“ lahko konkretneje opredelila po zaslišanju L. L. in M. M., katerih zaslišanje je sodišče zavrnilo in je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Stališče tožilke je napačno in v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP. Po določbi 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP mora obtožnica obsegati opis dejanja, ki ga je potrebno kar najbolj natančno označiti, saj se z njem določi dejanska in pravna podlaga obtožbe. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje, saj predstavlja podlago in okvir za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je predmet glavne obravnave14. V kolikor iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oziroma zakonski znaki niso v zadostni meri konkretizirani, ni vzpostavljena podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja. Dejansko stanje se namreč z izvajanjem dokazov ugotavlja le glede tistih očitkov, ki izhajajo iz obtožnega akta, in pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem prič, kot to v pritožbi predlaga državna tožilka. Glede na navedeno pritožnica tudi v tem delu s pritožbo ne more uspeti.
24. Nadalje pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v zvezi z zaključki o nekonkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja v točki I/11 izreka izpodbijane sodbe. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja le odnos med A. A. in J. J., ni pa opisan nadaljnji odnos med A. A. in dr. R. R. ter dr. S. S. V konkretnem primeru je tožilstvo kaznivo dejanje opisalo na način, da je storilec kaznivega dejanja, to je J. J., A. A. dal nagrado z namenom, da jo izroči dr. R. R. in dr. S. S. V nadaljevanju pa iz opisa ni razvidno, ali je A. A. prejeto nagrado zdravnikoma izročil ali ne. Glede na tak opis kaznivega dejanja je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da opis kaznivega dejanja ne dosega standarda iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP. Pritožnica je tako odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala, vendar ni navedla razlogov, s katerimi bi utemeljevala svoje stališče o napačni odločitvi sodišča prve stopnje, temveč je le vztrajala, da je opis kaznivega dejanja kot izhaja iz obtožnega akta dovolj konkretiziran in v zvezi s tem poudarila, da sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov glede opisa kaznivega dejanja, ko je sprejelo priznanje krivde obtoženega J. J. Ker pritožnica ni navedla konkretnih razlogov za grajanje odločitve sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče do njenih navedb določneje niti ni moglo opredeliti. Izpostavlja pa, da očitek pritožnice o sprejemu priznanja krivde obtoženega J. J. ne more biti upošteven argument pri presoji določnosti očitkov zoper obtoženega A. A. in je zatorej pritožbeno zavzemanje pritožnice tudi v tem delu neutemeljeno.
25. Ker razlogi, ki jih v pritožbi navaja pritožnica, niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
1 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600, in Ustavno sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-289/1995 z dne 4. 12. 1997. 2 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008. 3 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008. 4 Storilec je lahko le oseba s posebnimi lastnostmi, pravicami ali položajem. Označba storilca je konstitutiven znak kaznivega dejanja. Glej Dr. Ljubo Bavcon in drugi v Kazensko pravo splošni del, četrta izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 201. 5 KZ-1 v prvem odstavku 242. člena določa, da kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do šestih let in denarno kaznijo. 6 Navedeno so izpostavili v odgovorih na pritožbo tudi zagovorniki obtoženih C. C., družbe A., d. o. o. in družbe B., d. o. o. 7 Na navedeno deloma opozarjajo v odgovoru na pritožbo tudi zagovorniki obtoženega K. K. 8 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018. 9 Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1128 in 1131. 10 Tako tudi Liljana Selinšek v delu Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 72, in v članku Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B (1. del) v Pravni praksi št. 35 (13. 9. 2012), str. I-VIII, ter Hinko Jenull v Kazenskem zakoniku (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 108-118. 11 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006, I Ips 208/98 z dne 7. 3. 2002, I Ips 84/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 15/2011 z dne 8. 9. 2011. 12 Pri tem je potrebno upoštevati, da državna tožilka izpodbija le odločitev sodišča prve stopnje, da zdravstvena dejavnost ni gospodarska dejavnost (deseti odstavek 99. člena KZ-1), ne izpodbija pa odločitve sodišča prve stopnje, da A. A. glede na svoj položaj znotraj UKC ni opravljal gospodarske dejavnosti (enajsti odstavek 99. člena KZ-1). 13 Tako tudi Liljana Selinšek v članku Kazniva dejanja zoper gospodarstvo po noveli KZ-1B (1. del) v Pravni praksi št. 35 (13. 9. 2012), str. I-VIII, in Hinko Jenull v Kazenskem zakoniku (KZ-1) z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 108-118. 14 Tako Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600, in Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-289/1995 z dne 4. 12. 1997.