Jedro

Po 1. odstavku 57. člena ZSZ se do uveljavitve predpisov iz 42. člena ZSZ, vendar najkasneje 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to je najkasneje do 25.1.1999, komunalni prispevek odmerja po prej veljavnih predpisih. Ker je bil Odlok, na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, izdan na podlagi prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih in ker je ob izdaji prvostopne odločbe dne 15.3.1999 do uveljavitve ZSZ preteklo več kot 18 mesecev, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za uporabo navedenega Odloka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.4.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Urada Občinske uprave Občine L. z dne 15.3.1999. S citirano odločbo je bilo tožniku kot investitorju gradnje prizidka k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 557 k.o. L. določena višina sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča v znesku 276.081,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je prvostopni organ sporne stroške za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča odmeril na podlagi 2. odstavka 2. člena Odloka o plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zemljišča na območju Občine L. (Uradni list RS, št. 3/97, v nadaljevanju Odlok), ki določa, da je dolžan sorazmerni del strokov za opremljanje stavbnega zemljišča plačati investitor, ki namerava prizidati ali nadzidati obstoječi objekt na območju urejanja stavbnih zemljišč, če je za to potrebno gradbeno dovoljenje. Ker gre v obravnavani zadevi nedvomno za tak prizidek, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odmeril sporni prispevek. Navedena določba Odloka pa tudi ni v nasprotju z 2. alineo 1. odstavka 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), saj ta določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor, ki namerava prizidati ali nadzidati obstoječi objekt, če je za to treba povečati priključke na javno infrastrukturo oziroma njene zmogljivosti. S prizidavo oziroma nadzidavo, ki je takšnega obsega, da je zanjo potrebo gradbeno dovoljenje, se povečuje tudi kapaciteta objekta, s tem pa tudi obremenitve javne infrastrukture, to pa v končni posledici pomeni potrebo za povečevanjem zmogljivosti javne infrastrukture. Navedena določba 2. odstavka 2. člena Odloka torej konkretizira določbo 2. alinee 1. odstavka 43. člena ZSZ, zato ni podlage za uporabo inštituta exceptio illegalis.

Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je po 39. členu ZSZ gradnja dovoljena samo na opremljenih stavbnih zemljiščih. Določba 2. odstavka 2. člena Odloka je v nasprotju z 2. alineo 1. odstavka 43. člena ZSZ, saj ta določa, da je investitor zavezan za plačilo prispevka samo v primeru, kadar je za to potrebno povečati priključke na javno infrastrukturo oziroma njene zmogljivosti. Odlok pa v nasprotju z ZSZ določa, da je k plačilu zavezan vsak investitor, ki namerava prizidati ali nadzidati obstoječi objekt na območju urejanja stavbnih zemljišč in je za to potrebno gradbeno dovoljenje. Ne določa pa, da je treba ugotoviti, ali v posameznem primeru pride do povečanja priključkov na javno infrastrukturo oziroma do povečanja njene zmogljivosti. Med strankama ni sporno, da v konkretnem primeru ni prišlo do povečanja obremenitve javne infrastrukture. Prizidek, ki ga je zgradil tožnik, le zboljšuje bivalne pogoje njegove družine. Z gradnjo prizidka se ni povečalo število oseb, prav tako pa tudi ne priključna moč električne energije niti kapaciteta vodovodne napeljave. Zmoten je sklep sodišča prve stopnje, da gradnja, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje, nujno pomeni tudi povečanje obremenitve javne infrastrukture. Takšen sklep je brez dejanske podlage oziroma v nasprotju s podatki v spisu, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). Sodišče bi v obravnavani zadevi moralo uporabiti inštitut "exceptio illegalis", saj je bil tožniku sporni prispevek odmerjen in naložen v plačilo v nasprotju z 2. alineo 1. odstavka 43.člena ZSZ. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podana pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka v smislu 1. odstavka 42. člena ZSZ za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 557 k.o. L., katere investitor je tožnik.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 2. odstavka 2. člena Odloka. Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za uporabo navedenega Odloka. Prehodna določba 1. odstavka 57. člena ZSZ namreč določa, da se do uveljavitve predpisov iz 42. člena ZSZ, vendar najkasneje 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to je najkasneje do 25.1.1999, komunalni prispevek odmerja po prej veljavnih predpisih. Ker je bil Odlok, na katerega se je pri svoji odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, izdan na podlagi prej veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) in ker je ob izdaji prvostopne odločbe dne 15.3.1999 od uveljavitve ZSZ preteklo več kot 18 mesecev, po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo navedenega Odloka, zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po določbi 2. alinee 1. odstavka 43. člena ZSZ je namreč zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi investitor, ki namerava prizidati ali nadzidati obstoječi objekt, ali spremeniti namembnost obstoječega objekta oziroma rekonstruirati obstoječi objekt, če je za to treba povečati priključke na javno infrastrukturo oziroma njene zmogljivosti. Sodišče prve stopnje niti pred njim tožena stranka pa prav zato, ker sta se pri svoji odločitvi oprla na Odlok, ki ga ne bi smela uporabiti, nista ugotavljala, ali je v konkretnem primeru zaradi gradnje prizidka treba povečati priključke na javno infrastrukturo oziroma njene zmogljivosti v smislu navedene določbe ZSZ. Tožeča stranka zato nima prav, ko pravi, da je nesporno, da v danem primeru do takšnega povečanja ni prišlo. Prav pa ima, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo dejanske podlage za stališče, da že okoliščina, da je za gradnjo prizidka v konkretnem primeru potrebno gradbeno dovoljenje, pomeni tudi da je prišlo do povečanja obremenitve javne infrastrukture.

Ker je bilo torej v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti.