Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Od višine deleža na skupnem premoženju (ne le na stanovanjski hiši, za katero je bilo najeto posojilo), je odločilen obseg obveznosti povrnitve po razvezi plačanih obrokov posojila, kar tožnica uveljavlja s predmetno tožbo.
Za presojo deleža na skupnem premoženju ni pravno odločilna okoliščina, da kredit ob razdoru skupnosti ni bil v celoti odplačan, niti koliko je bilo odplačanega v času izvenzakonske skupnosti in koliko po njej, kot tudi ne, kdo ga je odplačeval.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. točke 206. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) prekinilo postopek do pravnomočne odločitve o zahtevku v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 728/2009. Zoper sklep sta se pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Ne gre za predhodno vprašanje, ki bi ga bilo treba rešiti v drugem pravdnem postopku in zato ni podlage za prekinitev predmetnega postopka. Po določbi 3. odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima pravico terjati od toženca dolg, ki bremeni oba in kar je plačala več, kot znaša njen del dolga. Trdi, da vsakega izmed njiju bremeni polovica dolga in da tudi po odločitvi v pravdni zadevi, zaradi katere je sodišče postopek prekinilo, ne bo nič drugače. Drži sicer, da v pravdni zadevi I P 728/2009 vtožuje višji dvotretinski delež na hiši, toženec pa zatrjuje, da v skupno premoženje sodi tudi stanovanje v L., ki ga zaseda njena mati, kar pa ne pomeni, da toženec ne bi dolgoval polovice dolga. Višji delež na stanovanjski hiši uveljavlja zaradi bistveno višjih osebnih dohodkov, ki jih je prejemala v času gradnje. Ko bo sodišče ugotavljalo prispevek pravdnih strank k gradnji hiše, bo ugotovilo, da je bila hiša zgrajena delno s stanovanjskim kreditom, torej s sredstvi, ki jih nista prispevala niti ona niti toženec, ampak banka. Če se primeroma oceni delež, ki je vložen v stanovanjsko hišo in ki predstavlja sredstva banke v višini 1/3, preostanek 2/3 predstavlja prispevek posamezne stranke tako v denarju kot delu. V vsakem primeru pri primeroma navedenem 1/3 vložku v stanovanjsko hišo ne gre za spremenljivko, ki je odvisna od vložka v denarju ali delu pravdnih strank. Posledica tega vložka je odplačilo kredita, ki bremeni obe stranki po enakih deležih. Sodišče v pravdi I P 728/2009 ne bo moglo odločiti drugače, kot da ta, primeroma navedeni 1/3 delež, enakovredno razdeli med obe pravdni stranki in ni treba čakati do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 55/2004, na katerega se sklicuje sodišče, gre za drugačen neprimerljiv primer.
Pritožba ni utemeljena.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja določitev deležev na skupnem premoženju predhodno vprašanje. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je od višine deleža na skupnem premoženju (ne le na stanovanjski hiši, za katero je bilo najeto posojilo), odločilen obseg obveznosti povrnitve po razvezi plačanih obrokov posojila, kar tožnica uveljavlja s predmetno tožbo. Zakonec ima na podlagi 3. odstavka 56. člena ZZZDR pravico zahtevati sorazmerno povrnitev plačanega dolga, pri čemer je višina njegove obveznosti odvisna od deleža na skupnem premoženju. Delež na skupnem premoženju velja tako za aktivo kot pasivo skupnega premoženja. Ob dejstvu, ki ga tožnica priznava, da v pravdi I P 728/2009 vtožuje višji delež na skupnem premoženju, je od določitve deleža na njem odvisna odločitev o višini deleža dolga, ki ga mora povrniti toženec, kar tožnica vtožuje v tej pravdi. Nepomembno je, na kakšni podlagi tožnica v pravdi I P 728/2009 uveljavlja višji delež (trditev v pritožbi, da višji delež uveljavlja zaradi bistveno višjih osebnih dohodkov). Nerazumljivo je, na kaj meri s pritožbeno trditvijo, da stanovanjski kredit predstavlja sredstva banke in da, če bi se primeroma ugotovilo, da ta sredstva predstavljajo delež 1/3, bi ga sodišče lahko razdelilo le po enakih delih med oba, spričo česar tudi odplačilo kredita bremeni obe stranki po enakih deležih. Kredit vložen v skupna sredstva je treba obravnavati kot prispevek obeh zakoncev in ni podlage za pritožbeno prikazovanje, da gre za sredstva banke. Pravno zmotno je pritožničino stališče, da bosta morali stranki v vsakem primeru dolg do banke poravnati v enakih delih in da določitev deležev na skupnem premoženju zato ne predstavlja predhodnega vprašanja.
Dolg iz naslova kredita bremeni oba izvenzakonska partnerja solidarno (2. odstavek 56. člena ZZZDR), tisti, ki je plačal več, kot znaša njegov dolg (trditev tožnice, da je po razpadu skupnosti sama odplačevala kredit), pa lahko na podlagi 3. odstavka 56. člena ZZZDR zahteva sorazmerno (odvisno od določitve deleža na celotnem skupnem premoženju) povrnitev dolga. Za presojo deleža na skupnem premoženju ni pravno odločilna okoliščina, da kredit ob razdoru skupnosti ni bil v celoti odplačan, niti koliko je bilo odplačanega v času izvenzakonske skupnosti in koliko po njej, kot tudi ne, kdo ga je odplačeval. Stališče, da delež na skupnem premoženju velja tako za aktivo kot pasivo skupnega premoženja, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 55/2004, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Okoliščine, da so bili v tej zadevi deleži na skupnem premoženju že pravnomočno določeni (v predmetni zadevi pa je sodišče prve stopnje zaradi odločitve o deležih postopek prekinilo) in da so bili tudi prispevki partnerjev drugačni, na zavzeto stališče nima vpliva. Ne gre torej za neprimerljiv primer, kot prikazuje pritožnica.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 13. člen ZPP in ker je sklenilo, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je imelo podlago za prekinitev postopka (1. točka 206. člena ZPP).
Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).