Jedro

Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z dnem 15. 5. 2015 prenehalo na podlagi sporazuma, še ne pomeni, da (zaradi zlorabe in dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki) ne bi mogel uveljavljati zahtevkov zoper drugo toženko za čas do prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri njej, vendar bi slednje, ker temeljijo na trditvah o obstoju dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki, moral uveljavljati pravočasno, torej v tridesetih dneh od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženki.

Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ni mogoče obiti zakonskega roka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od 7. 5. 2020 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije" in za osnovno urno postavko 11 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi drugo toženke; da je za čas od 7. 5. 2020 dalje drugo toženka tožnika dolžna prijaviti v vsa obvezna zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ; - da je drugo toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo; - da mu je dolžna za čas od 22. 5. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije", vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač v višini 2.200,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakokratnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: v točki I/1 izreka sodbe za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), ki so bile sklenjene med tožnikom in peto toženko (za obdobje od 22. 2. 2008 do 16. 5. 2010), med tožnikom in četrto toženko (za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2014 in od 1. 3. 2015 do 15. 5. 2015 dalje), med tožnikom in tretjo toženko (za obdobje od 16. 12. 2014 do 28. 2. 2015) in med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 22. 5. 2019 dalje); v točki I/2 izreka sodbe za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 22. 2. 2008 dalje za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto LTD, od 1. 1. 2009 za delovno mesto KV LTD viličarist, in od 1. 1. 2010 za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije", in za osnovno urno postavko 11 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi drugo toženke; v točki I/3 in I/4 izreka sodbe za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 22. 2. 2008 za delovno mesto LTD, od 1. 1. 2009 za delovno mesto KV LTD viličarist in od 1. 1. 2010 dalje za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije", vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v vsa zavarovanja od 22. 2. 2008 dalje, vpis delovne dobe v matično evidenco ter za poziv tožnika v delovno razmerje s strani drugo toženke po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije"; ter za povračilo stroškov postopka (točka I/5 izreka sodbe). V delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s strani drugo toženke za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije", za polni delovni čas, je tožbo zavrglo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo in sklep v I. in II. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (Pdp 1088/2018, III U 10/2017). Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da med drugo in tretjo toženko (ter drugo in četrto toženko ter drugo in peto toženko) ni bilo elementov podjema, vendar je zavzelo zmotno stališče, da delovnega razmerja tožniku pri drugo toženki ni mogoče priznati za čas, ko je bil zaposlen pri teh (IPS) podjetjih. Delo je opravljal na enak način kot luški delavci, ključni elementi delovnega razmerja so bili izraženi med tožnikom in drugo toženko. Dejstvo, da mu drugo toženka ni izplačevala plače, ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela niso organizirala IPS podjetja, njihova vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev drugemu uporabniku. Delovno razmerje pri IPS podjetjih je bilo le navidezno oziroma nično, dejansko je obstajalo pri drugo toženki. Slednja je tožnika zaposlovala na črno, zato bi mu morala priznati vse pravice za vtoževano obdobje. Zaradi zavrnitve zahtevka so mu bile kršene ustavne pravice. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb, ki prikrivajo pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, je prepoznano tudi v strokovni literaturi (dr. Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, št. 6 - 7, 2015). Takšne podjemne pogodbe so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo (namen je bil v izigravanju tretje osebe). IPS podjetja (1., 3., 4. in 5 toženka) za agencijsko dejavnost niso bila registrirana in je ne bi smela opravljati. Šlo je za nezakonit poslovni model. Pogodbe o zaposlitvi, ki so jih sklenila, so nične; ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in nedopustne podlage, ampak tudi kot oderuške pogodbe ter zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, pa tudi druge ustavne pravice. Treba je izhajati iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugo toženki. Podana je bila trajna in ne zgolj začasna potreba po njegovem delu pri drugo toženki. Dejansko je bil delavec drugo toženke, zaradi česar mu je ta dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Iz sedmega odstavka 5. člena ZPDZC-1 v zvezi s 169. členom OZ izhaja, da njegove terjatve niso zastarale. Kadar je potrebna sodna ugotovitev ničnosti, se dajatveni zahtevek rodi šele s sprejeto sodno odločitvijo o ničnosti (VSRS II Ips 226/2014). Zastaranje tako nastopi kasneje, sodišče bi moralo ugovor zastaranja zavrniti, saj tožnik, kot preprost fizični delavec ni imel informacij, ki bi izkazovale ničnost pogodb o sodelovanju med toženkami. Petletni zastaralni rok je tako pričel teči šele od trenutka zavedanja tožnika o okoliščinah, ki so mu omogočile, da je vložil zahtevek. Šele z ugotovitvijo sodišča, da obstoji dejansko delovno razmerje med tožnikom in drugo toženko, lahko začne teči zastaranje zahtevkov, ki temeljijo na obstoju dejanskega delovnega razmerja. Tudi od 22. 5. 2015 dalje je tožnika na delo k drugo toženki neprekinjeno napotovala prvo toženka, pri čemer je bil tožnik od 23. 12. 2019 neprekinjeno v bolniškem staležu. Pogodba o zaposlitvi s prvo toženko ni mogla pričeti veljati, saj je tožnik že pred sklenitvijo pogodbe s prvo toženko pravzaprav neprekinjeno opravljal delo na DM "upravljalec luške mehanizacije" pri drugo toženki, ki je bila njegov dejanski delodajalec od dne 22. 2. 2008 dalje. Zaposlitev tožnika preko prvo toženke je prav tako protipravna. Med tožnikom in prvo toženko sklenjena pogodba o zaposlitvi je nična, saj je bila dejanski delodajalec drugo toženka. Če ima uporabnik trajno odprto delovno mesto, ne gre za zakonito začasno napotovanje preko agencije. Tožnik si želi še naprej delati pri drugo toženki in se ne strinja z odločitvijo po 118. členu ZDR-1. 3. Drugo toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba. Zaradi delno zmotne materialnopravne presoje pa je zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo v celoti.

6. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 22. 2. 2008 dalje pri drugo toženki. Ugotovilo je, da je bil tožnik med 22. 2. 2008 in 9. 9. 2009 ter med 22. 10. 2009 in 16. 5. 2010 zaposlen pri petemu tožencu, ki je tedaj posloval kot samostojni podjetnik. V obdobju od 10. 9. 2009 do 21. 10. 2009 tožnik ni imel zaposlitve. Tudi med 16. 5. 2010 in 31. 5. 2010 tožnik ni bil zaposlen, s 1. 6. 2010 pa se je zaposlil pri četrti toženki, ki je tedaj poslovala kot samostojna podjetnica in pri kateri je bil zaposlen do 15. 12. 2014. Z dnem 16. 12. 2014 se je tožnik zaposlil pri tretji toženki kot LTD strojnik, kjer je bil zaposlen do 28. 2. 2015, ko mu je delovno razmerje prenehalo po sporazumu strank z dne 28. 2. 2015 (A/3). Z dnem 1. 3. 2015 se je ponovno zaposlil pri četrti toženki kot LTD – strojnik, ter bil pri njej zaposlen do 15. 5. 2015, ko mu je delovno razmerje prenehalo po sporazumu strank z dne 14. 5. 2015 (B/10). Nato je bil 6 dni (16. 5. 2015 do 21. 5. 2015) brez zaposlitve. Z dnem 22. 5. 2015 se je zaposlil pri prvo toženki kot viličarist, traktorist, vlačilec in LTD, kjer je bil zaposlen do 6. 5. 2020. Od 23. 12. 2019 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri prvo toženki (6. 5. 2020), je bil tožnik v bolniškem staležu. V vmesnem času, dne 23. 1. 2020, je na drugo toženko naslovil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja po 200. členu ZDR-1, s katero je zahteval priznanje delovnega razmerja pri njej od 22. 2. 2008 dalje, izročitev pogodbe o zaposlitvi ter plačilo vseh plač. Na zahtevek drugo toženka ni odgovorila. Tožbo je vložil 24. 2. 2020. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko dne 6. 5. 2020, tožnik med 7. 5. 2020 in 7. 6. 2020 ni bil zaposlen, nato pa se je 8. 6. 2020 zaposlil drugje, pri podjetjih, ki z drugo toženko nimajo nobene povezave, in kjer je bil zaposlen tudi v času sojenja.

8. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s prvo, tretjo, četrto in peto toženko, so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale; tožnik je bil pri njih v (formalnem) delovnem razmerju in na tej podlagi vključen v vsa obvezna socialna zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), sklenjenih med njim in prvo, tretjo, četrto in peto toženko. Iz istih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto "upravljalec luške mehanizacije", za prijavo v vsa zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas od 22. 5. 2015 do 6. 5. 2020. V sodni praksi je bilo namreč sprejeto stališče, da delavcu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani drugo toženke. Takšen zahtevek lahko delavec po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnikov primer ni tak.

9. Čeprav so IPS podjetja (formalni delodajalci tožnika) z drugo toženko sklepala pogodbe o opravljanju storitev oziroma podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso opravljala luško prekladalnih storitev, dogovorjenih s podjemnimi pogodbami, ampak so delavce (tudi tožnika) napotovale na delo k drugo toženki. Ta je v določenem obdobju sklenitev pogodb o opravljanju storitev celo pogojevala s tem, da pravna oseba ne opravlja dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (izločitveni kriterij).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.) poudarilo omejitev avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določeno v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajočo vezanost na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. Ugotovilo je, da je bil s strani udeleženih pravnih oseb (drugo toženke in nekaterih drugih družb) vzpostavljen specifični poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (drugo toženki), temveč delovno razmerje.1

11. Glede tretjo, četrto in peto toženko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso imele dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (167. člen Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) oziroma niso bile vpisane v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (druga odstavka 163. in 166. člena ZUTD), zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smele ukvarjati, drugo toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Navedene ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da so bila pogodbena razmerja tožnika s tretjo, četrto in peto toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila ves čas drugo toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot je bilo že obrazloženo, ne pomeni, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil s temi podjetji, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca teh podjetij za čas, ko so ga le-ta vključila v socialna zavarovanja na podlagi (formalnega) delovnega razmerja.

12. Drugo toženka bi bila zaradi opisane kršitve pravic morda lahko odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec tretje, četrte in pete toženke, v kolikor bi tožnik tožbo vložil pravočasno (kot bo še obrazloženo). Odgovornost drugo toženke (v primeru ugotovljene zlorabe) v takšni situaciji namreč ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

13. Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ta rok velja tudi za vse zahtevke, ki temeljijo na prikritem delovnem razmerju.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da gre v obravnavani zadevi za neprekinjeno dejansko delovno razmerje pri drugi toženki od 22. 2. 2008 dalje. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bilo delovno razmerje tožnika v obdobju od 22. 2. 2008 do 6. 5. 2020 večkrat prekinjeno. Tožnik je bil tako brez zaposlitve (in v tem času ni delal na območju drugo toženke in po njenih navodilih) v času od 10. 9. 2009 do 21. 10. 2009 in od 16. 5. 2010 do 31. 5. 2010. Nadalje je ugotovilo, da mu je delovno razmerje s tretjo toženko sporazumno prenehalo z dnem 28. 2. 2015, s 1. 3. 2015 se je zaposlil pri četrto toženki, pri kateri pa mu je delovno razmerje prenehalo dne 15. 5. 2015 (prav tako sporazumno). Od 15. 5. 2015 do 21. 5. 2015 je bil tožnik ponovno brez zaposlitve, nato pa se je dne 22. 5. 2015 zaposlil pri prvo toženki. Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje z dnem 15. 5. 2015 prenehalo na podlagi sporazuma sicer še ne pomeni, da (zaradi zlorabe in dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki) ne bi mogel uveljavljati zahtevkov zoper drugo toženko za čas do prenehanja dejanskega delovnega razmerja pri njej, vendar bi slednje, ker temeljijo na trditvah o obstoju dejanskega delovnega razmerja pri drugo toženki, moral uveljavljati pravočasno, torej v tridesetih dneh od dneva dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri drugo toženki. Tožniku je dejansko delovno razmerje pri drugo toženki oziroma formalno delovno razmerje pri posameznem IPS podjetju v prvem obdobju najprej prenehalo dne 9. 9. 2009,2 nato 16. 5. 20103 in nadalje 15. 5. 2015.4 Vse to so dnevi, od katerih je torej za obdobja pred tem pričel teči materialni prekluzivni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik je tožbo vložil dne 24. 2. 2020, kar je po poteku 30-dnevnega roka, kot ga določa citirana določba ZDR-1. V tem delu je (za celotno obdobje pred 22. 5. 2015, ko se je zaposlil pri prvo toženki in ponovno začel opravljati delo na območju drugo toženke in po njenih navodilih) sodno varstvo glede obstoja delovnega razmerja (pri drugem delodajalcu) in s tem povezanih pravic pri drugo toženki zamudil, saj ga po (vsakokratnem) koncu razmerja z njo kot dejanskim delodajalcem ni uveljavljal v tridesetih dneh.5

15. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Prijava v ustrezne evidence, obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja in izplačilo plače so namreč lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki še ni ugotovljeno, delavec tako ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Gre za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 284/2015, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010 in druge), ki je upoštevna tudi v konkretnem primeru. Tudi v takšni situaciji, ko tožnikov zahtevek temelji na zatrjevanju obstoja dejanskega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tega zakonskega roka ni mogoče obiti. Delavci, ki delajo po fiktivnih civilnopravnih pogodbah in niti nimajo vzpostavljenega formalnega delovnega razmerja (na kar se nanašajo citirane odločbe VSRS) namreč glede uveljavljanja sodnega varstva in s tem povezanih pravic ne morejo biti v slabšem položaju od delavcev, ki imajo že vzpostavljeno formalno delovno razmerje pri enem delodajalcu, dejansko delovno razmerje pa obstaja pri drugem delodajalcu. V obeh primerih je v srži namreč njihov položaj enak oziroma povsem primerljiv, saj gre v obeh primerih za prikrito delovno razmerje oziroma za prikrito delovno razmerje pri drugem delodajalcu ter zlorabo pravic s strani dejanskega delodajalca z namenom zmanjševanja pravic in pravnega varstva delavcev.

16. Tožba tožnika v delu zahtevka, kjer zahteva ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje) v času od 22. 2. 2008 do 21. 5. 2015 dejansko obstaja med njim in drugo toženko ter s tem povezanih pravic, je prepozna. Sodišče prve stopnje bi jo v tem delu zato moralo zavreči (tretji odstavek 200. člena ZDR-1 v povezavi z 274. členom ZPP). Ker pa se pravni položaj tožnika z zavrženjem tožbe v tem delu ne bi v ničemer izboljšal, temveč bi ostal povsem enak (tožnik tožbe z istim zahtevkom zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka ne more več vložiti oziroma do sodnega varstva v zvezi s takšno morebitno ponovno tožbo ni več upravičen), pritožbeno sodišče v ta del odločitve sodišča prve stopnje ni posegalo. Ker je tožba za ta del zahtevka prepozna, tudi niso relevantne pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja tožbenega zahtevka pred 24. 2. 2015. 17. Glede prvo toženke, s katero je bil tožnik v (formalnem) delovnem razmerju od 22. 5. 2015 do 6. 5. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila z odločbo št. ... vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku, zato je zaključilo, da je od registracije dalje zakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi z delavci, ki jih je napotovala k uporabnikom (torej tudi k drugo toženki). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče najmanj preuranjeno zaključilo, da pogodbena razmerja tožnika s prvo toženko niso bila zlorabljena preko omenjenega nezakonitega poslovnega modela. Tožnik se je zaposlil pri prvi toženki z dnem 22. 5. 2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na številko odločbe o vpisu v register, vendar je v ponovljenem sojenju dolžno ugotoviti, kdaj točno je bil ta sploh opravljen. Šele od tedaj dalje je prvo toženka sploh lahko zakonito opravljala agencijsko dejavnost (drugi odstavek 168. člena ZUTD). Za čas pred tem veljajo za razmerje med prvo toženko, tožnikom in drugo toženko v vsakem primeru enaka pravna stališča, kot so bila sicer obrazložena za vsa razmerja med IPS podjetji, tožnikom in drugo toženko, pri katerih je prišlo do zlorabe (vključno z odgovornostjo druge toženke za prejemke iz delovnega razmerja).

18. Tudi sicer obstoj pravilno registrirane in vpisane dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v okoliščinah tega spora ne more biti ovira za ugotovitev zlorabe (zgoraj omenjenega poslovnega modela) na škodo tožnika. Sodišče EU je namreč v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo,6 da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo prek agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca, zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno".7 Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem sojenju dolžno presoditi, ali je delo tožnika v času, za katerega bo ugotovilo, da je imela prvo toženka pravilno registrirano dejavnost posredovanja dela, predstavljalo stalen položaj tožnika (v smislu zgornjih stališč) in s tem zlorabo tožnikovega dela preko agencije s strani drugo toženke. V okviru te presoje naj upošteva že ugotovljeno dejstvo, da iz pogodb o zaposlitvi, ki jih je prva toženka sklenila s tožnikom, ne izhaja, da bi bile sestavljene na podlagi določb 59. do 63. člena ZDR-1 in 163. člena ZUTD; prva toženka je imela z drugo toženko sklenjene podjemne pogodbe za luško prekladalne storitve; skupno obdobje tožnikovih zaporednih napotitev k drugo toženki s strani prvo toženke; istovrstnost dela, ki ga tožnik v celotnem vtoževanem obdobju opravljal za drugo toženko. V primeru zaključka, da so bila pogodbena razmerja tožnika s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena, za tožnika in drugo toženko nastopijo pravne posledice takšne zlorabe, kot so obrazložene zgoraj, pri čemer je za ta spor ključna zlasti odgovornost drugo toženke kot dejanske delodajalke za prejemke iz delovnega razmerja in (morebitna) obveznost poziva tožnika na delo. Sodišče naj v ponovljenem postopku razišče tudi druge relevantne okoliščine, kot je način prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 6. 5. 2020. V primeru, da je tožniku delovno razmerje z dnem 6. 5. 2020 dejansko prenehalo sporazumno, kot je to zatrjevala prvo toženka v odgovoru na tožbo, to dejstvo zagotovo vpliva na presojo glede utemeljenosti ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri drugo toženki po tem datumu, poziva nazaj na delo ter ostalih, s tem povezanih pravic. Za presojo je relevantna tudi zaposlitev tožnika z dnem 8. 6. 2020, ki nima povezave z drugo toženko.

19. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo vseh dejstev, ki so bistvena za presojo o zlorabi za čas zaposlitve tožnika od vključno 22. 5. 2015 dalje (niti ni obravnavalo predloga drugo toženke za sodno razvezo) in posledično za odločitev o tožbenem zahtevku glede prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja (plače, potni stroški, malice, regresi, trinajste plače) in reintegracijo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu I. točke izreka tako, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

20. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

1 Tudi v obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku celotno vtoževano obdobje dajala navodila in ga nadzirala drugo toženka, delo je opravljal v območju, ki je bilo v njenem upravljanju, delovni proces je organizirala drugo toženka, ki je naročala potrebno delovno silo tudi pri prvi, tretji, četrti in peti toženki itd. 2 Obstoječe formalno delovno razmerje pri petem tožencu. 3 Obstoječe formalno delovno razmerje pri petem tožencu. 4 Obstoječe formalno delovno razmerje pri četrto toženki. 5 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 5/2022 (točka 13 obrazložitve), VIII Ips 12/2022 (točka 27 obrazložitve). 6 Prim. 60., 69. in 71. točko obrazložitve. 7 Prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1.