Jedro

Ob tako posplošenih trditvah tožeče stranke manjkajo trditve, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh presojalo ali gre za dokaze in razloge, zaradi katerih se pozneje dokazi ne bi mogli izvesti ali bi bila njihova izvedba težja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožeče stranke z dne 9.7.2014 za zavarovanje dokazov zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da predlog v delu, ki se nanaša na pridobitev podatkov morebitnih bančnih računov na ime tožeče stranke ni utemeljen zato, ker bi te podatke lahko tožeča stranka pridobila sama. Glede podatkov o morebitnih bančnih računih tožene stranke pa se je sodišče oprlo na hrvaški Zakon o spriječavanju pranja novca in financiranja terorizma.(1) Tožeča stranka predlaga pridobitev dokumentacije od 1.1.2007 dalje. Vsi podatki bi morali biti shranjeni vsaj do 1.1.2017. 2. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predpostavka za izvedbo dokazov v postopku zavarovanja dokazov so dejstva, ki jih mora predlagatelj navesti (266. člen ZPP). Dejstva, ki jih je tožeča stranka v predlogu navedla, so opisana v nadaljevanju.

5. Tožeča stranka toženi stranki očita, da kot poslovodja tožeče stranke poslov ni opravljala v dobro družbe, niti vestno in ne pošteno ter da na njegovi strani obstojijo vsi potrebni elementi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti v skladu z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).(2) Tožena stranka je bila poslovodja tožeče stranke do 21.8.2012 in je zastopala tožečo stranko samostojno in neomejeno. Drugi poslovodja tožeče stranke je L. K. Tožena stranka je opravljala in vršila posle administrativnega poslovanja tožeče stranke in sicer podpisovanje listin in dokumentacijo za tožečo stranko, razpolaganje s poslovnimi računi in njenimi denarnimi sredstvi (prvi odstavek II. točke tožbe). Drugi poslovodja, to je L. K., pa se je ukvarjala s strokovnim delom pri tožeči stranki (drugi odstavek II. točke tožbe). Tožena stranka je bila družbenik tožeče stranke do 27.3.2014 s poslovnim deležem v višini 50 %.(3)

6. Tožeča stranka očita toženi stranki, da je poslovala s poslovnimi partnerji (poimensko naštetimi v III. točki tožbenih trditev). Po zaključku poslovodenja tožene stranke pri tožeči stranki, ji tožena stranka ni izročila dokumentacije. Zato tožeča stranka nima podatkov o prilivih oziroma plačilih navedenim poslovnim partnerjem tožeče stranke. Zato je proti toženi stranki vložila tudi tožbo na predajo poslov in izročitev dokumentacije povezane s poslovnimi partnerji tožeče stranke.(4) Od leta 2007 do 2008 so prenehali prihajati prilivi in prihodki iz naslova poslovanja z navedenimi poslovnimi partnerji. Tožeča stranka je tudi ugotovila, da so po letih 2007 oziroma 2008 pričeli prilivi prihajati na račun tožene stranke pri banki X. Te prilive je tožena stranka uporabljala zgolj in izključno za svoj račun in svojo korist. Obstoji velika verjetnost predrugačenja in izginotja podatkov, na kar gre več kot utemeljeno sklepati zaradi dosedanjih dejanj tožene stranke v zvezi z dokumentacijo in podatki tožeče stranke.

7. Zato tožeča stranka s predlogom za zavarovanje dokazov predlaga, naj sodišče pridobi bančni izpis prilivov in odlivov z navedbo osebe in računa s strani katere je priliv prišel oziroma je bil izveden odliv ter o stanju na računu tožene stranke pri banki X(5) oziroma pridobi enake podatke o računih tožene in tožeče stranke pri vseh 26-tih bankah, ki poslujejo v Republiki Hrvaški za obdobje od 1.1.2007 do 9.7.2014. Obstoji namreč nevarnost, da izvedba teh dokazov kasneje ne bo mogoča ali znatno otežena. Ko bo tožeča stranka pridobila podatke o stanju na navedenih računih bo preoblikovala tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine proti toženi stranki. Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov in vedenja tožeče stranke pa slednja ocenjuje, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda najmanj v višini 220.000,00 EUR.

8. Sodišče druge stopnje delno pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, kjer je sodišče prve stopnje obrazložilo, da predlog v delu, v kolikor se nanaša na pridobitev podatkov o morebitnih bančnih računih na ime tožeče stranke ni utemeljen zato, ker bi te podatke lahko tožeča stranka pridobila sama, saj se nanašajo prav nanjo. Z ostalimi razlogi v izpodbijanem sklepu, ki temeljijo na 78. členu ZSFNPT, se sodišče druge stopnje ne strinja. Tudi za dokazovanje obstoja objektivne nevarnosti kasnejšega onemogočanja izvedbe dokazov morajo biti podane konkretnejše trditve kot jih je zatrjevala tožeča stranka.

9. Tožeča stranka le na splošno zatrjuje, kako je potekalo poslovanje tožeče stranke in temelji na zelo posplošenih trditvah o tem, da obstoji možnost, da je tožena stranka na račune pri bankah v Republiki Hrvaški prejemala prilive iz naslova poslovanja tožeče stranke z njenimi poslovnimi partnerji. Tožeča stranka le na ravni trditev, brez predlaganih (listinskih) dokazov zatrjuje, da se je že leta 2007 oziroma 2008 znatno zmanjšalo ali prenehalo poslovanje tožeče stranke z navedenimi poslovnimi partnerji. Od kod to ve, ne pojasni. Tožeča stranka je imela dve poslovodji, poleg tožene stranke še L. K. Kako je bilo razdeljeno njuno delo, v postopku zavarovanja dokazov, ni pravno odločilnega pomena. V okviru svoje skrbnosti kot poslovodje družbe bi morala biti tudi L. K. seznanjena s poslovanjem družbe. Nenazadnje je bila enako kot tožena stranka tudi njena družbenica.(6) Tožeča stranka kot družba, katera je poslovala s poslovnimi partnerji, navedenimi v III. točki tožbenih trditev, je (bi) morala razpolagati z navedenimi podatki (vsaj za potrebe izdelave vsakoletnih bilanc).(7)

10. Zgolj na podlagi domnev in premajhne skrbnosti druge poslovodje tožeče stranke, da je morda tožena stranka prejemala prilive iz naslova poslovanja tožeče stranke z njenimi poslovnimi partnerji na svoj račun, pa sodišče druge stopnje ne ocenjuje kot utemeljen predlog tožeče stranke po opravi poizvedb in iskanju trditev za tožečo stranko v okviru postopka za zavarovanje dokazov. Tožeča stranka bi morala namreč konkretneje navesti dejstva, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke po prvem odstavku 263. člena ZGD-1. Kakšne bi morale biti konkretne trditve tožeče stranke pa presega pooblastila sodišča druge stopnje v tem pritožbenem postopku. Na tožeči stranki je namreč trditveno breme o vseh elementih odškodninske odgovornosti z izjemo trditev tožene stranke, ki mora zatrjevati in tudi dokazati, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje obveznosti.

Tožeča stranka hkrati zatrjuje, da ne razpolaga z nobenimi podatki in dokumentacijo, naredi pa oceno, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda najmanj v višini 220.000,00 EUR. Ob tem pa ne navede nobenih dejstev o tem, na podlagi katerih je lahko opredelila tudi najmanjši znesek višine škode. Ob tako posplošenih trditvah tožeče stranke manjkajo trditve, na podlagi katerih bi lahko sodišče sploh presojalo ali gre za dokaze, in razloge zaradi katerih se pozneje dokazi ne bi mogli izvesti ali bi bila njihova izvedba težja (266. člen ZPP).

11. Sodišče druge stopnje je zato kot pravno neodločilne štelo pritožbene trditve o tem, koliko časa se hranijo podatki o računih komitentov in transakcijah na teh računih po določbah v Republiki Hrvaški veljavnih Zakona o plačilnem prometu in (ali) Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma. Ključni razlog za zavrnitev pritožbe je namreč v stališču sodišča druge stopnje, da v okviru postopka za zavarovanje dokazov, tožeča stranka ne more pridobivati listin o dejstvih, ki bi jih nato zatrjevala v tem postopku. Če bi sodišče dopustilo izvajanje zavarovanja dokazov na način, kot je to želela tožeča stranka, bi obšlo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Sodišče pa informativnega dokaza tudi v postopku za zavarovanje dokazov, ne sme izvajati.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP), ugotavlja, da niso podane kršitve postopka na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) 78. člen Zakona o spriječavanju pranja novca in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZSPNFT) določa, da morajo banke hraniti podatke o stranki in listinsko dokumentacijo 10 let. (2) Prvi in drugi odstavek 263. člena ZGD-1 določata: Član organa vodenja in nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

(3) Družbenica tožeče stranke s 50% poslovnim deležem je bila (in je še sedaj) tudi L. K. (4) Zadeva se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opravilno številko V Pg 5668/2012. (5) Tožeča stranka je navedla dve številki deviznega računa in enega računa, ki jih ima tožena stranka odprte pri banki X. (6) Primerjaj 505. člen ZGD-1, Odločanje družbenikov.

(7) Sodišče druge stopnje le pripominja, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi predaje poslov in izročitve dokumentacije pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opravilno številko V Pg 5668/2012 z dne 27.5.2014 že pravnomočno zaključen 27.8.2014 z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke (B4). Ob vložitvi predloga za zavarovanje dokazov 10.7.2014 je sicer s še ne pravnomočno odločitvijo bila tožeča stranka že seznanjena, zatrjevala pa je, da zadeva še ni zaključena (zadnji odstavek III. točke tožbenih trditev, l.št.3).