Jedro

Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. „Pravne posledice začetka stečajnega postopka“ in v pododdelek 5.3.1. „Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka“ je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka.

- Na podlagi takšne jezikovne in tudi namenske razlage pa je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika in ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru ugodilo ugovoru prve in druge toženke (v nadaljevanju tožene stranke) in začasno odredbo z dne 5. 2. 2016 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je odredilo izbris prepovedi odtujitve in obremenitve v registru motornih vozil v lasti prve toženke M.V. V III. ter IV. točki izreka je odredilo izbris prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin in motornih vozil v lasti druge toženke. V V., VI. in VII. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških strank.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka v skladu s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka podala povsem pavšalen ugovor zastaranja. Tožena stranka je sklepala pravne posle v nasprotju s prvim odstavkom 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), prav tako pa je kršila tudi določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče prve stopnje je nadalje listine označene pod C8 do C13 pridobilo po uradni dolžnosti in mimo predloga strank in tožeči stranki niso bile vročene. Tako je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in to na podlagi dokazov, ki jih nobena stranka ni predlagala, ampak jih je sodišče pridobilo samo in jih nato niti ni izvedlo tekom postopka, ampak se je nanje sklicevalo v obrazložitvi sklepa, zato takšen sklep predstavlja sklep presenečenja. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji ugovora zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 249. člena ZFPPIPP, ko je zaključilo, da se nanaša zgolj na terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka in zato v predmetni zadevi ni uporaben. Samo dejanje tožene stranke pa je bilo storjeno s kaznivim dejanjem, kar tožena stranka ni prerekala. Tožeča stranka je tako postavila konkretne trditve o tem, katero kaznivo dejanje je bilo storjeno in predlagala, da sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri državnem tožilstvu. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla za katero kaznivo dejanje gre, protispisna. Sodišče prve stopnje pa se tako do ugovora zastaranja ob upoštevanju dejstva, da gre za kaznivo dejanje ni izjasnilo, s čemer je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako se ni opredelilo do obstoja terjatve na podlagi določbe 263. člena ZGD-1, saj je tožeča stranka verjetnost terjatve utemeljevala tudi na tej podlagi. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke v celoti zavrne, oz. pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo prva toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep, saj je terjatev tožeče stranke zastarala zaradi poteka tako objektivnega kot subjektivnega zastaralnega roka.

- Druga toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je njena terjatev verjetno izkazana. Stečajna upraviteljica je bila z začetkom stečaja nad tožečo stranko dne 27. 2. 2012 seznanjena s celotno dokumentacijo in spornimi posli, pa do predmetne tožbe zoper drugo toženko ni uveljavljala nobenega zahtevka. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 336. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Namen procesnih pravil o navajanju dejstev in predlaganju dokazov (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da se ve, kaj je predmet obravnave ter da se ob takšnem vedenju stranka lahko opredeljeno branijo pred trditveno podlago nasprotne stranke.

7. Nima prav pritožba, da je sodišče s vpogledom v stečajni spis storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na končni seznam preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko se le-ta sklicuje že v tožbi, zato je sodišče prve stopnje upravičeno v predmetno listino tudi vpogledalo in jo dokazno ocenilo. Glede vpogleda v Izredno poročilo za stečajnega dolžnika z dne 10. 7. 2012 (C11 in C12) pa je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve pojasnilo, da je v njej zajeto poročilo družbe A. katerega je v spis predložila tožeča stranka. Tako je sodišče prve stopnje ocenjevalo zgolj sklep o preizkusu terjatev z dne 12. 11. 2012, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za predmetni postopek ni relevantno, zato se sodišče druge stopnje do očitanih kršitev v zvezi z dokazno oceno predmetne listine, ni opredeljevalo. Glede preostalih listin, ki jih je sodišče prve stopnje samo pribavilo, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da slednje samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi bila podana le, če bi se na podlagi takšnega dokaza ugotavljalo kakšno pravnorelevantno dejstvo, ki ga nobena stranka ni zatrjevala, česar pa tožeča stranka ne zatrjuje.

- K zmotni uporabi materialnega prava

8. Nosilni razlog, s katerim je sodišče prve stopnje obrazložilo in pojasnilo ugoditev ugovoru zoper sklep o zavarovanju je, da terjatev ni verjetno izkazana, ker je zastarala, s tem pa tudi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da v predmetnem gospodarskem sporu določba 249. člena ZFPPIPP, o zadržanju zastaranja ni upoštevna, saj je namen predmetne določbe, da se upravitelj seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev pri čemer je zadržanje zastaranja pomembno zlasti, če bi se zastaralni rok iztekel v času neposredno po začetku stečaja. Zaključilo je, da 249. člen ZFPPIPP predpostavlja obstoj terjatve stečajnega dolžnika do svojega dolžnika že pred začetkom stečajnega postopka. Nadalje je s vpogledom v listine iz stečajnega spisa St 654/2011, in sicer končni seznam preizkušenih terjatev in sklep o preizkusu terjatev z dne 12. 11. 2012 ugotovilo, da je sklep z dne 12. 11. 2012 postal pravnomočen dne 12. 11. 2012 in je triletni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe pričel teči dne 13. 11. 2012, se iztekel dne 13. 11. 2015, zastaranje pa je nastopilo dne 14. 11. 2015. 9. Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje materialnopravno zmotno. Odškodninska odgovornost poslovodstva (tožene stranke) v tej zadevi temelji na 42. členu ZFPPIPP v skladu s katerim je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če je poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka kršilo svoje obveznosti iz 34. do 39. člena ZFPPIPP, ki nastanejo v primeru, če družba postane insolventna. Gre za posebno odškodninsko odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov, dodatna predpostavka odškodninske odgovornosti pa je začetek stečajnega postopka, ki temelji na materialnopravni predpostavki, da je tožnik postal insolventen (14. in 50. člen ZFPPIPP). Tako sta kršitev obveznosti poslovodstva in začetek stečajnega postopka neločljivo povezana, saj najkasneje ob začetku stečajnega postopka upniki lahko pričakujejo, da njihove terjatve zaradi insolventnosti družbe ne bodo v celoti poplačane, s tem pa obstaja verjetnost, da ne bodo poplačane zaradi kršitev obveznosti poslovodstva. Upravitelj oz. upnik, ki uveljavlja odškodninski zahtevek v skladu s 44. členom ZFPPIPP ga uveljavlja v korist stečajnega dolžnika. Gre za uveljavljanje neposlovne odškodninske odgovornosti, saj poslovodstvo z upniki ni v nobenem poslovnem odnosu. Predpostavke odškodninske odgovornosti poslovodstva pa so urejena v oddelku 2.2.3 ZFPPIPP.

10. Zastaranje prične teči v tistem trenutku, ko se je vedelo za povzročitelja škoda in ko se je škoda „ustalila“ oz. ko je ovrednotenje škode mogoče. V primeru odškodninske odgovornosti poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP ugotavljanje višine škode, kot jo poznamo v odškodninskem pravu, praviloma ne bo mogoča, vsaj ne dokler ni pripravljeno otvoritveno poročilo upravitelja oz. še ni bila opravljena niti prva razdelitev splošne razdelitvene mase (tožeča stranka je v odgovoru na ugovor podala trditev, sklicujoč se na podatke iz spisa St 654/2011 o prodaji oz. unovčevanja premoženja v drugi polovici leta 2013, s čemer se je obseg škode pričel nakazovati), zato zadošča ugotovitev višine škode kot se kaže ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (sodba VS RS III Ips 29/2012 z dne 25. 3. 2014). Sodišče odloča o višini škode na podlagi ocene o tem, kolikšnega dela terjatev upnikov ne bo mogoče plačati iz razdelitvene mase. Ali bo razdelitvena masa zadoščala za celotno plačilo terjatev upnikov pa bo znano šele s končno delitvijo.

11. Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. „Pravne posledice začetka stečajnega postopka“ in v pododdelek 5.3.1. „Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka“ je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Namen zadržanja zastaranja je stečajnemu upravitelju omogočiti, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev. Če zastaranje terjatve na dan začetka stečaja še ni začelo teči zaradi zadržanja, začne teči z iztekom enoletnega roka (prvi odstavek 361. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, Ljubljana 2008, stran 187).

12. Na podlagi takšne jezikovne in tudi namenske razlage pa je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika in ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika.

13. Glede na obrazloženo, ob pravilni uporabi 249. člena ZFPPIPP v zvezi z zahtevkom po 42. členu ZFPPIPP kot po 263. členu ZGD-1 tako terjatev tožeče stranke še ni mogla zastarati. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je tožeča stranka podala v tožbi in v predlogu za zavarovanje, v katerem se sklicuje na svoje navedbe iz tožbe, ustrezne trditve glede uveljavljanja zahtevka po 263. členu ZGD-1, ki v šestem odstavku določa, da odškodninski zahtevki zastarajo v petih letih od nastanka škode, slednje presoje nastanka škode pa v povezavi s členom 249. členom ZFPPIPP sodišče prve stopnje ni opravilo. Protispisna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla s kakšnim kaznivim dejanjem naj bi škoda nastala. Tožeča stranka je namreč za vsako od obravnavanih pravnih poslov navedla, za katero kaznivo dejanje gre in sicer kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, prav tako je navedla, da je v zvezi s predmetnimi posli na državno tožilstvo dne 16. 7. 2015 naznanila sum storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb glede obstoja kaznivega dejanja in uporabe 352. člena OZ ni opredelilo.

14. Sodišče druge stopnje glede na pritožbeni očitek kršitve določb postopka še dodaja: - Eno od temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, ki se po eni strani izraža skozi dolžnost sodišča, da vsaki od strank da možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (načelo obojestranskega zaslišanja - prvi odstavek 5. člena ZPP), po drugi strani pa se kaže v tem, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena ZPP), kar pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva

, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva

dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), in sicer takrat, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Načelo kontradiktornosti se bolj ali manj odraža v vseh institutih pravdnega postopka, posebej pa v določbah o dokazovanju. Končno ZPP kršitev načela kontradiktornosti določa tudi kot absolutno bistveno kršitev postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje, zato, da se bo izognilo temu očitku realiziralo svoje pooblastilo glede zbiranja procesnega gradiva, kot aktivnega spodbujevalca v okviru določb 285. in 286. člena ZPP in ne bo samo ugotavljalo dejstev in samo zbiralo dokaznega gradivo. Tako postopanje je v nasprotju z razpravnim načelom (7. člen ZPP), ki zbiranje

procesnega gradiva

nalaga strankam, s tem pa se bo izognilo očitku, da je odločba za stranko presenečenje.

15. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje o ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo odločalo upoštevaje 270. člen ZIZ, pri tem pa bo pravilno upoštevalo dejstvo, da terjatev tožeče stranke ni zastarala oz. bo opravilo presoje še po določbah 263. člena ZGD-1, oz. 352. člena OZ.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).