Jedro

Kdaj je procesni udeleženec, v predmetnem primeru priča A. A., te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo sprejemljive razloge.

Začetek osebnega stečaja priče (oklic z dne 15. 3. 2017) na pravilnost in zakonitost sklepa s katerim sodišče ugotavlja krivdno odgovornost priče za nastale stroške kazenskega postopka nima vpliva. Šele v postopku izterjave teh stroškov po predmetnem sklepu se bo lahko postavilo vprašanje dovoljenosti oziroma nedovoljenosti izvršbe v smislu 224., 131., 132., 313. ter 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Priča je dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sklep o stroških postopka.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi določb 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priči A. A. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške vročanja sodnih pisanj v skupnem znesku 125,92 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa.

2. Zoper sklep se je priča po pooblaščencih pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi oziroma ga spremeni tako, da stroške postopka naloži v plačilo obtožencu podrejeno pa, da odloči, da ti bremenijo proračun.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje pod točko 2 pritožbeno izpodbijanega sklepa, je v prvem odstavku 94. člena ZKP uzakonjeno pravilo, da morajo procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi. Kdaj je procesni udeleženec, v predmetnem primeru priča A. A., te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo sprejemljive razloge. Pod točkama 1, 3 in 4 obrazložitve je zadostno utemeljilo razloge, ki tudi po prepričanju sodišča druge stopnje izkazujejo, da je bilo v predmetnih primerih vročanje sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu upravičeno.

5. Po prvem odstavku 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Vročajo se lahko tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Če ni v posebnih določbah predpisano drugače, ZKP prepušča sodišču, da v vsakem konkretnem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebe hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja pisanj bo izbralo (tako mag. Štefan Horvat v 5. točki komentarja k 117. členu ZKP, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana).

6. Iz spisovnega gradiva gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje, glede na neuspešne poskuse vročanja sodnih pisanj priči po pošti (vabila na zaslišanje 17. 9. 2015, 5. 11. 2015 in glavno obravnavo 3. 7. 2017), ko so se pošiljke vračale z oznako „ni dvignil“, postopalo v skladu z načeli procesne ekonomičnosti ter hitrega in zanesljivega vročanja, ko je odredilo, da se sodna pisanja oziroma vabila priči vroča po pooblaščenem vročevalcu izvršitelju D. D. iz K. Tudi slednji je imel težave z vročitvijo sodnih pisanj priči. Tako iz njegovega poročila z dne 4. 11. 2015 (list. št. 69) izhaja, da priči na domačem naslovu pisanja ni mogel vročiti, saj se ni odzivala na obvestila, ko pa je s pričo vzpostavil telefonski kontakt, pa je priča povedala, da je na danem naslovu ne bo našel ter ni hotela pojasniti, kje bi ji bilo možno pisanje vročiti. Tudi iz poročila vročevalca z dne 4. 12. 2015 (list. št. 80) je razvidno, da je bilo vročanje priči tako na domačem naslovu v C. C. (pričin naslov je med drugim razviden tudi iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 2. 12. 2014 na list. št. 20) kakor tudi na naslovu družbe B. B. neuspešno, po telefonu pa priča vročevalcu ni hotela povedati, kje se nahaja. Povzeti podatki iz kazenskega spisa tako potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da so bili razlogi za neuspešno vročanje vabil priči po pošti izključno na pričini strani oziroma da gre nastanek stroškov za vročanje sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu pripisati krivdi priče. 7. Zato je sklep prvega sodišča, da je priča predmetne stroške vročanja povzročila po svoji krivdi in da jih zato mora povrniti v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, pravilen in zakonit. Začetek osebnega stečaja priče (oklic z dne 15. 3. 2017) na pravilnost in zakonitost sklepa s katerim sodišče ugotavlja krivdno odgovornost priče za nastale stroške kazenskega postopka nima vpliva. Šele v postopku izterjave teh stroškov po predmetnem sklepu se bo lahko postavilo vprašanje dovoljenosti oziroma nedovoljenosti izvršbe v smislu 224., 131., 132., 313. ter 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni niti zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo priče A. A. po pooblaščencih zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Priča s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo o stroških kazenskega postopka po tarifni št. 7404 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.