Up 32/94

16/6-1994

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A.A., ki jo zastopa odvetnik ..., na seji senata dne 16/6-1994

s k l e n i l o

1.Ustavna pritožba zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. II P 1105/93 z dne 26/1-1994 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 409/94 z dne 12/4-1994 se sprejme v obravnavo

2.Izvršitev pravnomočnega sklepa opr. št. II P 1105/93 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, z dne 26/1-1994 se do odločitve o ustavni pritožbi zadrži.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnica izpodbija oba sklepa, zatrjujoč, da ji je z njima kršena pravica do zasebnosti in pravica do nedotakljivosti ter načelo o varstvu družine. Predlaga, naj Ustavno sodišče odpravi oba sklepa in samo odloči njej v prid, ali pa vrne zadevo v ponovno odločanje; podrejeno daje še pobudo za presojo ustavnosti 73. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 8/80, v nadaljevanju: ZTLR).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je pritožnica motila tožnika v mirni in dejanski posesti nemotenega vstopa in bivanja v stanovanjski hiši ... ter vseh osebnih in drugih predmetov, ki se v hiši in v tožnikovi sobi nahajajo, s tem ko je 20/11- 1993 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih v to hišo in na vratih dnevne sobe; nalaga ji vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo prejšnjih ključavnic ali izročitvijo novih ključev, v prihodnje pa ji prepoveduje vsako ravnanje, ki bi tožnika motilo v mirni in dejanski souporabi prostorov v stanovanjski hiši in vstopa vanjo ter v vse prostore v hiši.

Dejanskega posestnega stanja ("mirne in dejanske posesti uporabe") na tožnikovi strani pa sodišče ne ugotavlja, temveč ob nespornem dejstvu, da je do smrti 16/11-1993 pritožničin mož in tožnikov oče bil posestnik omenjene hiše - v njej je prebival s pritožnico - ugotavlja, da je na podlagi 73. člena ZTRL pozapustnikovi smrti tudi tožnik skupaj s toženko soposestnik hiše in vseh zapustnikovih stvari v tej hiši.

Sodišče druge stopnje je s pritožbo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ustavno sodišče bo preučilo, ali ni s takima sodnima sklepoma neupravičeno bistveno prizadeto tožičino posestno stanje, kar daje obrazložitev izpodbijanega prvostopnega sklepa slutiti, in ali ni zaradi tega kršena pritožničina pravica do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja (35. in 36. člen Ustave), zaradi česar bi bilo treba pritožbi ugoditi in ukrepati po določbah 59. in 1. odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94).

Pritožnica navaja, da že poteka postopek za izvršitev izpodbijanega sklepa pri Temeljnjem sodišču v Ljubljani pod opr. št. In 201/94 in je bil za opravo dejanj že določen datum 14/6- 1994. Predlaga, da Ustavno sodišče do svoje odločitve zadrži izvršitev sodne odločbe. Določba 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču predvideva tak ukrep Ustavnega sodišča, če bi z izvršitvijo posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, lahko nastale težko popravljive posledice. V zvezi z ustavno pritožbo, torej zaradi zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prihajajo v poštev predvsem škodljive posledice v nematerialni, torej v duševni sferi. Če bi se pokazalo, da je z izpodbijanima sklepoma kršena pritožničina pravica do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja, bi take posledice lahko nastale tudi že v času do odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi. Navedbe v tej pritožbi o pritožničinem dejanskem posestnem stanju govore za verjetnost takih posledic. Navedbe tožnika pa dovoljujejo sklepanje, da bodo morebitne škodljive posledice, ki bi zaradi začasnega zadržanja izvršitve sklepa nastale njemu, vsaj bistveno manjše.

Zato je senat Ustavnega sodišča predlogu ugodil ter izvršitev izpodbijanega sklepa zadržal.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 54. in 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču v senatu v sestavi: mag. Janez Snoj kot predsednik in člana dr. Janez Šinkovec in Franc Testen.

Predsednik senata mag. Janez Snoj

Up 32/94

13/4-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A.A. na seji 13/4-1995

o d l o č i l o

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 409/94 z dne 12/4- 1994 in sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. IIP 1105/93 z dne 26/1-1994 se razveljavita in se zadeva vrne pristojnemu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvostopni izpodbijani sklep ugotavlja, da je toženka (zdaj - pritožnica) motila tožnika B.B.v mirni in dejanski posesti uporabe stanovanjske hiše in predmetov, ki se v njej nahajajo. Motitveno dejanje je po ugotovitvah tega sklepa v tem, da je toženka 20/11- 1993 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih hiše in na vratih dnevne sobe. Toženki nalaga sklep vrnitev v prejšnje stanje, v prihodnje pa ji prepoveduje vsako dejanje ali ravnanje, ki bi tožnika motilo v mirni in dejanski souporabi vseh prostorov v hiši.

2.Sodišče opira svoj sklep na nesporna dejstva, da je tožnica v stanovanjski hiši na ... prebivala skupaj z možem, tožnikovim očetom, ki je 15/11-1993 umrl; da je toženka 20/11-1993 zamenjala ključavnici in ni pripravljena tožniku omogočiti, da bi brez njene navzočnosti prihajal v stanovanje; v vsem ostalem pa na dejstvo, da je tožnik dedič po pokojnem očetu. Po 73. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju: ZTLR) je po razlagi sodišča postal tožnik od očetove smrti tudi posestnik vseh stvari, ki so bile do očetove smrti v očetovi posesti, in je tako skupaj s toženko soposestnik hiše in vseh zapustnikovih stvari v tej hiši.

3.Pritožbeno sodišče je tak sklep potrdilo: ni razloga, da bi sodišče dediču nudilo manj posestne zaščite, kot bi je bil deležen zapustnik; tožnik je z očetovo smrtjo postal s toženko soposestnik stanovanjske hiše. Ker je toženka že v pritožbi opozarjala, da prvostopni sklep krši njeni ustavni pravici do nedotakljivosti zasebnosti in stanovanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v posestnomotenjski pravdi ni mogoče razpravljati in odločati o ustavnih pravicah, ne da bi se bilo treba ukvarjati tudi z vprašanjem pravice, to pa da je v posestnomotenjski pravdi zaradi določbe prvega odstavka 78.člena ZTLR nedopustno.

4.Oba sklepa izpodbija pritožnica, češ da ji je z njima kršena pravica do zasebnosti (35. člen Ustave), ki mora biti varovana tudi v zvezi s stanovanjem. Kršena da ji je tudi pravica do nedotakljivosti stanovanja, pa tudi ustavno načelo o varstvu družine in otrok: v stanovanju biva s petmesečno in sedemletno hčerko; poleg pritožnice je tudi starejša hči doživela poizkus tožnika, da na silo pride do soposesti stanovanja, kot stresen; v vzdušju, kakršno je nastalo na podlagi izpodbijanih sklepov, družina ne more živeti normalno, brez kvarnih posledic za psihično zdravje. Po mnenju pritožnice je taka razlaga 73. člena ZTLR, ki avtomatično izenačuje pravni položaj pri vseh najrazličnejših dejanskih situacijah, nesprejemljiva. Nemogoče je stališče, da po tej določbi tisti dediči, ki z zapustnikom niso skupaj živeli, njihovo število pa je vnaprej negotovo, pridobijo posest v enakem obsegu, kot jo je imel zapustnik, torej tudi prebivanje v stanovanju, souporabo gospodinjskih predmetov itd. Sodišče bi v primeru, kot je njen, moralo tehtati med pravicami v koliziji in bi moralo tožniku priznati le posredno posest. Nevzdržno je stališče, da sodišče v posestnomotenjskih pravdah ne bi moglo in moralo upoštevati človekovih z Ustavo zajamčenih pravic in temeljnih svoboščin, še meni pritožnica. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijana sklepa odpravi in samo zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje; dotlej naj izvršitev pravnomočnega sklepa o motenju posesti zadrži. Če bi ocenilo, da določbe 73. člena ZTLR ni mogoče razlagati drugače, kot sta to storili sodišči, pa daje pritožnica pobudo za presojo ustavnosti te določbe.

5.Višje sodišče v Ljubljani je v odgovoru na ustavno pritožbo zavzelo in utemeljevalo stališče, da zoper pravnomočne sodne sklepe v posestnomotenjskih pravdah ne more biti dovoljena ustavna pritožba. Razlog naj bi bil v provizorični naravi take pravde, v njeni vsebinski omejenosti, ki izključuje obravnavanje pravic.

Posestna pravda je v bistvu namenjena le razdelitvi vlog med strankami v vzporedno potekajoči ali v bodoči pravdi o pravici do posesti, odgovarja Višje sodišče. S koncem posestnomotenjske pravde nikoli niso izčrpane vse pravne poti za varstvo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Če bi bila zoper sodno odločbo, izdano v pravdi zaradi motenja posesti, dopustna ustavna pritožba, bi to po mnenju Višjega sodišča vodilo v dvotirnost postopkov, namreč tega o ustavni pritožbi in tistega o petitornem zahtevku pred rednim sodiščem. Ugoditev v obravnavani ustavni pritožbi bi bil izjemno dalekosežen prejudic, ki bi pomenil uvedbo dodatne instančne poti v domala vseh zadevah iz pristojnosti rednih sodišč ter hkrati širjenje pristojnosti Ustavnega sodišča preko ustavno in zakonsko začrtanih okvirov, končuje svoj odgovor Višje sodišče v Ljubljani.

Na ustavno pritožbo je najprej sam, naknadno pa še po odvetniku C.C. odgovoril tudi tožnik v posestnomotenjski pravdi. Poudarja, da je pred očetovo smrtjo imel del spornega stanovanja v dejanski posesti in da je s tožbo zahteval le varstvo le-te, ker mu jo je pritožnica s svojim ravnanjem onemogočila. Pritožnica po njegovem nima pravnega interesa, saj zgolj potencialna nevarnost poseganja v človekove pravice, ki jo prinaša sleherna soposest, še ne pomeni tudi kršitev ustavnih pravic; če bi do dejanskih kršitev prišlo, ima pritožnica v obstoječem sistemu pravnega varstva dovolj sredstev. Tožnik opravičuje svoj poizkus, da bi prišel do dejanske posesti stanovanja, in navaja, kako mu pritožnica to preprečuje. Predlaga izločitev ustavnega sodnika zaradi prijateljskega razmerja do pritožnice.

Sodnik Ustavnega sodišča dr. Lojze Ude je bil v tej zadevi na lasten predlog s sklepom 18. seje Ustavnega sodišča 23/5-1994 izločen, preden je sodišče začelo postopek za preizkus ustavne pritožbe.

Ustavno sodišče je s sklepom senata za preizkus ustavnih pritožb 16/6-1994 pritožbo sprejelo v obravnavo, da bi preučilo, ali ni z izpodbijanima sklepoma neupravičeno bistveno prizadeto pritožničino posestno stanje in ali ni zaradi tega kršena njena pravica do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja.

B.

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (15. člen Ustave). Ustava med drugim določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. člen), zakoni pa morajo biti v skladu z Ustavo (153. člen).Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

Iz navedenih določb med drugim izhaja, da mora imeti sodišče pri svojem delu ves čas pred očmi tudi določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. S svojimi postopki in odločitvami uveljavlja in varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Vanje posega le tedaj in toliko, kolikor to določata ali dopuščata Ustava ali po njenem pooblastilu zakon, ali pa Evropska konvencija o človekovih pravicah. Sodna pot je najučinkovitejši način uveljavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posameznem primeru. Po drugi strani lahko sodni postopki in sodne odločitve hudo posežejo v človekove pravice, zagotovljene z Ustavo. Za noben sodni postopek ni vnaprej izključeno, da ne bi mogle biti v njem in z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To velja tudi za posestnomotenjsko pravdo. Tudi z vsebinsko omejenim in po svoji naravi provizoričnim sklepom, s katerim se taka pravda konča in ki ureja le vprašanja dejanske oblasti nad stvarmi, je mogoče za dalj časa poseči v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine tako, da ima to za prizadeto osebo pomembnejše posledice - in ji gre tedaj ustavnosodno varstvo. Tudi določb 78. člena ZTLR ne gre razlagati tako, da bi sodišče zaradi njih v posestnomotenjski pravdi ne moralo upoštevati ustavnih pravic.

Pravna sredstva, na katera lahko stranka vpliva, so v posestnomotenjski pravdi izčrpana s pritožbo zoper prvostopni sklep. S pravnomočnostjo instančne odločitve je zato izpolnjena predpostavka iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94).

Človekova zasebnost, katere nedotakljivost zagotavlja 35. člen Ustave, je v območju človekovega bivanja bolj ali manj sklenjena celota njegovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, na primer z življenskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajen in bistven del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsem tvarnim v njem je bistven del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti.

Tudi zato je nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), poleg tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave) in varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave), opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti. Omenjene tri pravice zgovorno kažejo na različnost vsebin zasebnosti, odsevajo tudi, kako se je v pravni doktrini in praksi postopoma oblikovala zavest o globalni človekovi pravici do zasebnosti - nikakor pa te pravice vsebinsko v celoti ne zaobjemajo.

Potem ko je iz skupnega domovanja, torej med drugim iz skupne dejanske oblasti nad prostorom in stvarmi doma, smrt iztrgala življenjskega partnerja, postaviti - mimo izključne volje in izbire preostalega partnerja - v enako skupno posedovanje tega doma kogarkoli tretjega ali celo več njih bi pomenilo popolno nasprotje dotedanje skupne zasebnosti obeh partnerjev, lahko pa tudi zanikanje zasebnosti preostalega partnerja. Pomenilo bi hkrati popolno nasprotje spoštovanju nedotakljivosti stanovanja. Sklep namreč ugotavlja, da je imel tožnik dejansko in mirno posest uporabe (celotne) stanovanjske hiše in (vseh) predmetov, ki se v njej nahajajo; za prihodnje prepoveduje pritožnici sleherno dejanje in ravnanje, ki bi tožnika motilo v dejanski in mirni souporabi vseh prostorov v hiši. V obrazložitvi prvostopno sodišče še precizira, da je tožnik postal tudi soposestnik vseh stvari, ki so bile do očetove smrti v očetovi posesti. Pritožbeno sodišče v svojem sklepu pritrdi: ni razloga, da bi sodišče dediču nudilo manj posestne zaščite, kot bi je bil deležen zapustnik. Taka sodna odločitev, podprta s pretnjo izvršbe, ne vzpostavlja le stanja potencialne nevarnosti za kršitev pritožničinih ustavnih pravic, ki so neločljivo povezane s stanovanjem, kot to zatrjuje tožnik, temveč tudi že sama po sebi pomeni kršitev njene pravice do zasebnosti, ker tožniku vnaprej dovoljuje (čeprav tega v tožbi sploh ni zahteval) ravnanje, ki bi pomenilo nedopusten poseg v zasebnost pritožnice (36. in 35. člen Ustave).

Takega posega v človekove pravice po presoji Ustavnega sodišča niti javni interes niti varstvo pravic drugega ne narekujeta in ne upravičujeta.

Določbo 73. člena ZTLR je treba razumeti v sklopu celotnega instituta posestnega varstva. Posestno varstvo daje pravna država zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje in da se prepreči nered (formulacije iz drugega odstavka 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah). Zato je naravnano prvenstveno na varovanje obstoječe dejanske oblasti nad stvarmi. Tako oblast ima ob smrti nekoga, ki je stanovanje kot svoj dom posedoval skupaj s partnerjem, slednji, in nesporno je bilo tudi v obravnavanem primeru tako. Ni utemeljeno zaradi specifičnega posestnega "statusa", ki ga daje 73. člen tistim dedičem, ki dejanske oblasti nad stvarjo nimajo (in prav zato, ker je nimajo), odrekati varstvo tistemu, ki je imel tako pred zapustnikovo smrtjo kot po njej dejansko oblast nad stvarmi, in mu to posest v njeni dotedanji vsebini in intenziteti celo onemogočati. Slednje bi bilo tudi v nasprotju s splošnim interesom varovanja zapuščine v korist dedičev, kar je ratio legis 73. člena ZTLR z zornega kota dednega prava. Ta zakonska določba sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, le njena uporaba je bila v obravnavanem primeru iz razlogov, navedenih v naslednji točki, v neskladju s samim zakonom in z ustavno pravico pritožnice do zasebnosti.

17.Razmerje med dedičem, ki ima stvar v dejanski oblasti, in dedičem, ki ima na njej le posest iz 73. člena ZTLR, je v marsičem podobno razmerju med neposrednim in posrednim posestnikom, ni pa mu enako. Posredna posest namreč nastane le tako, da tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, to stvar na podlagi pravnega posla da drugemu v neposredno posest (drugi odstavek 70. člena ZTLR). V obeh razmerjih gre za dve uzakonjeni različni kvaliteti hkratne posesti na isti stvari, pri čemer po stališču Vrhovnega sodišča (v zadevi II Ips 132/84) v razmerju med neposrednim in posrednim posestnikom ne gre za soposest, ker ima njuna posest različno vsebino. Če je teorija v dvomih, ali gre posrednemu posestniku posestno varstvo zoper neposrednega, in če se za sedaj pusti še ob strani vprašanje, komu in v kolikšni meri bi šlo posestno varstvo v razmerju med posestnikom po 70. in posestnikom po 73. členu ZTLR (ker rešitev tega vprašanja za rešitev pričujoče zadeve ni nujno potrebna), pa je povsem nesporno, komu gre (močnejše) posestno varstvo v razmerju med dedičem, ki ima hkrati stvar tudi v dejanski oblasti, in dedičem, ki ima le posest po 73. členu ZTLR. V obravnavanem primeru so bili torej pravila in kriteriji posestnega varstva, kolikor gre za možnost souporabe stanovanjske hiše kot celote in vseh prostorov v njej (razen prostorov, ki so bili po zatrjevanju tožnika v njegovi neposredni posesti, česar pa sodišče še ni ugotovilo) napačno uporabljeni: v škodo močnejše posesti je bila zavarovana šibkejša, ob tem pa je hkrati prišlo tudi do nedopustnega posega v ustavno pravico do zasebnosti, zaradi česar je bilo izpodbijane sodne odločbe možno izpodbijati tudi z ustavno pritožbo.

18.Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče oba sklepa razveljavilo. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče predvsem ugotoviti, koliko posestnega varstva gre tožniku na temelju dejanskega posestnega stanja, ki ga zatrjuje, torej po 70. členu ZTLR; po 73. členu ZTLR pa mu ga bo (v mejah tožbenega zahtevka) moglo prisoditi le, če in kolikor s tem ne bo neupravičeno poseglo v pritožničine z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine.

C.

Ustavno sodišče je to odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr.Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločitev je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Šturm in Zupančič. Sodnika Jerovšek in Zupančič sta dala odklonilni ločeni mnenji.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek

Odklonilno ločeno mnenje sodnika M. Zupančiča

Vprašanje zasebnosti je eno od mnogih kapitalnih ustavnopravnih vprašanj, pri katerih slovensko Ustavno sodišče začenja s tabulo raso, ker prejšnji pravni sistem o tem ni imel kaj prida povedati. Pri tem je seveda treba imeti v mislih, da je vsak precedens, ki ga Ustavno sodišče v tej fazi razvoja postavi, toliko bolj odločilen za razvoj posamezne ustavnosodne doktrine. Doktrina o zasebnosti kot ustavnopravno varovani dobrini izhaja iz množice tujih ustavnosodnih odločb. Ta doktrina je derivativna v tem smislu, da je izvedena iz bolj konkretnih pravic posameznika vis- a-vis državi --, in ne nasproti drugemu (zasebnemu) posamezniku. Nastavki pojmovanja o ustavnopravno upravičenem "pričakovanju zasebnosti" izhajajo naprimer iz precedensov, ki zadevajo policijske posege v osebno integriteto osumljenega državljana (aretacija, osebna preiskava, hišna preiskava, zaseg predmetov itd.), prisluškovanje, državno reguliranje kontracepcije itd. Kot skupni imenovalec (penumbra) vseh teh ustavnosodnih precedenčnih stališč se je izkristaliziralo pojmovanje o pravici do zasebnosti kot ustavnopravno varovani dobrini. V slovensko Ustavo je pojem zasebnosti seveda prišel neobremenjen in zdaj v njej figurira kot izvorna (originarna) preskriptivna norma ter postavlja meje predvsem posegom države v privatno življenje posameznika. V konkretni zadevi bi sicer lahko rekli, da je kršitev zasebnosti, kakršno je redno sodišče obravnavalo v motenjski pravdi, povzročil drug zasebnik in da potemtakem sploh ne gre za značilen odnos med državo in posameznikom --, če se o tem vidiku zadeve ne bi kot državni organ izrekla redna sodišča, ki so zavzela stališče, da o ustavni pravici do zasebnosti v motenjski pravdi ne more biti govor. Že v tej fazi analize se lahko postavi vprašanje, ali te vrste vpletenost državnega organa v odnos, ki je po svoji naravi odnos dveh posameznikov (glede posesti nad neko stvarjo), že zadošča, da lahko govorimo o odnosu med državo in posameznikom. To vprašanje puščam odprto, čeprav se nagibam k negativnemu odgovoru, ker je za potrebe odločitve v konkretni zadevi odločilno nekaj drugega.

Gre namreč povsem enostavno za to, da je pojem zasebnosti tudi na ustavnopravni ravni derivativen v tem smislu, da zasebnost vedno opredeljuje nek teritorialen (ali drugače dejanski) moment. Sama zasebnost ne obstaja kot derivirana abstrakcija, ampak se običajno manifestira v lastnini (nad stanovanjem, hišo, obleko itd.) ali v posesti neke stvari --, konec koncev tudi obleke na telesu. V tem smislu so vsi zadevni zasebnopravni spori pravde (o takem ali drugačnem vidiku) zasebnosti. Civilnopravne doktrine o teh vprašanjih so teoretično razdrugačene skozi tisočletno tradicijo, medtem ko je ustavnopravna doktrina o zasebnosti šele in statu nascendi. Po mojem mnenju je torej v načelu nelogično z gorjačo ustavnopravnega pojmovanja zasebnosti udarjati po finem civilističnem urnem mehanizmu, češ "gre za zasebnost." Seveda gre za zasebnost in seveda je motenjska pravda, ne zato ker je "provizorična", ena od oblik pravdanja o zasebnosti: saj o tem pa odloča prvostopno sodišče| Čeprav je v načelu mogoče, da bi civilistično nesporna odločitev rednega sodišča v tolikšni meri kršila ustavnopravni vidik zasebnosti, da bi bil s tem upravičen poseg ustavnega sodišča, pa seveda mislim, da to v zadevi pred nami ni (bil) primer.

Postavlja se namreč vprašanje, ali bi prvostopno redno sodišče moralo raziskati določena dejanska vprašanja, ne pa naprimer avtomatično izvajati svoje sklepe ex lege --, kar zadeva posestno upravičenost dedičev, da eo instante vstopijo v pozicijo soposestnikov. Če bi šlo za abstraktno presojo ustavnosti sporne določbe 73. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, bi ne bilo dvoma, da je ta določba -- že s čisto civilističnega vidika absurdna --, poleg tega pa verjetno res v nasprotju z ustavno zahtevo po varovanju zasebnosti. Kolizija med določbo, ki fingira posest sodedičev, je problematična že zato,ker je posest kot dejansko vprašanje eventuelno izhodišče za razreševanje pravnih, naprimer lastninskih, vprašanj. "Fiktivna posest" je oksimoron, contradictio in adjecto. Toda redna sodišča so pač sledila zakonu in se v ustavnost omenjene določbe niso spuščala, čeprav bi se po 157. členu Ustave lahko in morala. Toda to je že drugo vprašanje. Predmet spora, kakor ga obravnava večina, pa ni ustavnost omenjene določbe, marveč dejstvo, da je redno sodišče v posestnem sporu spregledalo vprašanje zasebnosti.

To stališče postavlja odločitev večine pod logično napako, ki se imenuje petitio principii. Očitati rednemu sodišču, da se v posestnem sporu ni ukvarjalo s vprašanjem zasebnosti je isto kot očitati splošnemu zdravniku, ki je postavil napačno diagnozo na podlagi napačne medicinske doktrine, da se "ni ukvarjal s pacientovim zdravjem": natanko toliko, kolikor je vsako pravdanje v vsakem posestnem sporu pravdanje o pravici na zasebnost. Za posestno pravdo to velja a fortiori, ker je jasno, da je posestni spor le začasna zamrznitev nekega civilnopravno neprejudiciranega dejanskega stanja. Šele, ko je "začasna odredba" v posestni pravdi umirila dejansko stanje med strankama, sodišče procedira na prava pravna, to je, lastninska vprašanja: v našem primeru vprašanja iz dednega prava. Priznati je treba, da je določba Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih absurdna tudi zato, ker hoče neko stanje posesti na novo vzpostavljati, skratka spreminjati neko dejansko stanje, ki praviloma ne bo tako, da bi vsi dediči v trenutku zapustnikove smrti de facto bili posestniki. Določba torej vzpostavlja neko pravico na posest in redno sodišče, ki je tej določbi sledilo, je temu primerno (protislovno) to ex lege pravico na posest hotelo šele vzpostaviti -- ne pa da bi samo zamrznilo neko dejansko stanje, ki je že obstajalo. Dejstvo, da je toženka zamenjala ključavnico na vhodnih vratih hiše, je redno sodišče razlagalo kot motenje te še ne vzpostavljene (fiktivne) posesti in je torej iz tega logično izvajalo, v skladu s terminologijo posestnega spora, da gre za "motenje posesti." Da te posesti morda dejansko sploh ni bilo, tega sodišče ni dovolj raziskalo, ker je v bistvu odločalo o pravici na posest -- ne o samem dejstvu posesti. Strinjam se torej, da je tu problem, toda ta problem ni v postopanju sodišča, ampak v protislovnosti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ker se je torej večina po mojem mnenju zmotno osredotočila na vprašanje sodnega varstva zasebnosti v tem pseudo posestnem sporu, je prišlo do tega, da zdaj zahteva od rednega sodišča, da obravnava vprašanje zasebnosti v sporu, v katerem je tako ali tako vse samo obravnavanje zasebnosti.

Na koncu želim še enkrat poudariti, da se zasebnost vedno materialno manifestira. Stališče, da je v posestnem sporu treba upoštevati zasebnost, je isto kot trditi, da hotelir nima tradicionalne zastavne pravice na prtljagi hotelskega gosta, ker mu to prepoveduje ustavna določba o zasebnosti. Še več. Morda to pomeni, da me nihče ne sme izseliti iz stanovanja, v katerega sem se nasilno vselil, kajti to bi bil napad na mojo zasebnost. Ker je že pravdanje o lastninski pravici, kje šele o posesti, pravdanje o civilnopravni pravici na zasebnost, je jasno, da je vsako tako pravdanje spor o nekem pravnem predpogoju za zasebnost -- ne pa o sami pravici zasebnosti, ki je šele eventuelna posledica odločitve o lastninski pravici. Zasebnost je tu civilistično kontingentna.

Sodnik dr. Boštjan M. Zupančič

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jerovška

Z odločitvijo večine ne soglašam, ker menim, da sta razveljavljena sklepa obeh sodišč zakonita glede na določbo 73. člena ZTLR dokler ostaja nespremenjen. Sodišče je bilo nanj vezano, razen, če bi ocenilo, da je protiustaven.

V odločbi se navaja, da ni izključeno, da se s sodno odločitvijo lahko hudo poseže v človekove pravice in da tedaj tudi 78. člena ZTLR ne gre razlagati tako, da sodišče v posestnomotenjski pravdi ne bi moralo upoštevati ustavnih pravic. K temu dodajam: seveda, če bi menilo, da je ustavna pravica prav zaradi zakonske norme kršena. V konkretnem primeru sodiče prve in druge stopnje ni menilo, da je kakšna določba ZTLR, ki opredeljuje posest v nasprotju z Ustavo, zato je bilo dolžno ravnati po omenjenih določbah. To pa bi terjalo, da Ustavno sodišče, če meni, da je tako uporabljena zakonska norma nasprotna ustavi, oceni skladnost zakonskih določb o posesti z Ustavo, ne pa da od sodišča terja, naj sodi po ustavi mimo zakonskih določb, ki sodišču niso bile sporne.

Nasprotno pa večina šteje za pravilno le tisto odločitev sodišča, ki bo neposredno na podlagi ustave zagotovila ustavni pritožnici ustavno varstvo človekove zasebnosti ne glede na določbo 73. člena ZTLR ter ne glede na dedičevo ustavno pravico do lastnine in iz nje izvirajoča lastninska upravičenja ter posestno zaščito kakršno zagotavlja ZTLR. Sodišče ni razložilo kdaj je dopustno po načelu sorazmernosti tehtati ustavne pravice lastnika oziroma dediča v razmerju do zakonca zapustnika v prid varstva zasebnosti.

Pridružujem se stališču višjega sodišča, da s koncem posestnomotenjske pravde niso izčrpane vse pravne poti za varstvo človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Upravičeno je stališče o provizorični naravi take pravde, ki izključuje obravnavanje pravic, ker se z motenjsko tožbo zatrjuje poseg v posest, ki je nastala ex lege, ne da bi jo sodišče posebej vzpostavljalo, možna pa je seveda pravda o pravici do posesti.

Sodišče se torej ni smelo ukvarjati v tej pravdi o vprašanju posesti, ker ta je taka, kakršno vzpostavlja zakon. Bi pa lahko "močnejša" posestnica (termin je iz odločbe Ustavnega sodišča) s posebno tožbo zatrjevala, da dedič izvršuje posest na način, ki posega v ustavne pravice soposestnika. Samo dejstvo, da je dedič pridobil posest po 73. členu ZTLR še ne pomeni, da je s tem pridobil pravico do take rabe, ki bi kršila ustavne pravice.

Ustavno sodišče pa s svojo odločitvijo terja, naj sodišče v motenjski pravdi presoja nekaj, kar ni predmet te pravde.

Odločba ugotavlja, da bo sodišče moralo ugotoviti, koliko posestnega varstva gre tožniku na temelju dejanskega posestnega stanja, ki ga zatrjuje tožnik, torej po 70. členu ZTRL in nadaljuje: po 73. členu pa mu ga bo moglo prisoditi le, če in kolikor s tem ne bo neupravičeno poseglo v pritožničine z Ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine. S tem Ustavno sodišče tožniku s svojo razlago odteguje posest pridobljeno ex lege na stanovanjski hiši. Te nima, tako kot to navaja Ustavno sodišče, po 7o. členu, ker dedič postane posestnik v trenutku zapustnikove smrti. Zato je razlaga večine nesklepčna v delu, ko govori, da je potrebno določbo 73. člena ZTLR razlagati v sklopu celotnega instituta posestnega varstva, ki naj bi bilo naravnano prvenstveno na varovanje obstoječe dejanske oblasti nad stvarjo. Takšna razlaga ni ustrezna, ker se v tej pravdi te okoliščine ne ugotavljajo, pa tudi sicer je posestno varstvo po 75. členu enako zagotovljeno tudi za posredno posest. Ne drži trditev o kakršnemkoli prvenstvenem varovanju dejanske oblasti nad stvarjo (glej drugi odst. 75 člena ZTRL), saj bi bilo takšno selektivno varovanje neposredne in posredne posesti nesprejemljivo za namen in pomen instituta posesti.

Tako nudi sodišče nesorazmerno varstvo zasebnosti na račun lastninske pravice in njej imanentne posesti, in to mimo zakona, z razlago, ne da bi ocenilo ustavnost zakona, seveda na temelju tehtanja ustavnih pravic in dovoljenega omejevanja ene pravice na račun druge.

dr. Tone Jerovšek