Jedro

Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih.

Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem. Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen.

Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek) v obravnavanem primeru ni primerno. Oglasni termin v programu televizije je namenjen komercialnim oglasom in ne druge vrste objavam. Ni običajno, da bi se sodbe objavile tako, da bi se brale v televizijskem informativnem programu. Glede na naravo ravnanj tožene stranke in obseg kršitev v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni potrebno.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 4. izreka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe na lastne stroške objavi uvod (brez imena sodnikov) in izrek sodbe enkratno v rubriki „N.“ tiskane in spletne izdaje časnika B. II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu (točke 1., 2., 3., delno 4. in 5. izreka) potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 255,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

IV. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločitev_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki prepovedalo, da trži električno energijo na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnica tožeče stranke ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih tožeče stranke vzbujal vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke (točka 1. izreka) in na način, ki je neupravičeno usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma njenem poslovanju (točka 2. izreka). Ugodilo je še zahtevku za objavo sodbe na naslovni spletni strani tožene stranke in v rubriki „Aktualno“ tiskane in spletne izdaje časnika A. (točka 3. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za objavo sodbe v rubriki „N.“ tiskane in spletne izdaje časnika B. ter v obliki avdiovizualnega obvestila v oglasnem terminu pred začetkom oddaje Z. v nedeljo na prvem programu Radia Televizije Slovenije (točka 4. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.062,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka 5. izreka).

2. Tožeča in tožena stranka sta gospodarski družbi, ki ponujata električno energijo končnim uporabnikom na trgu električne energije. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka preko svojih zastopnikov storila dejanja nelojalne konkurence tako, da so zastopniki tožene stranke obiskovali končne uporabnike na domu, pri čemer so nastopili kot predstavniki tožeče stranke oziroma vzbudili vtis, da gre za predstavnike tožeče stranke ali povezane osebe, obljubljali cenejšo električno energijo in pojasnili, da je potrebno podaljšanje pogodbenega razmerja ali menjava glede varovalke ali zato, da se cena električne energije ne bo podražila. Posamezni obiski tvorijo celoto nelojalnih dejanj tožene stranke. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala in zanikala, da bi se obnašala nelojalno. Razen tega enajst odjemalcev električne energije ne predstavlja standarda „veliko udeležencev“, saj gre le za 0,026 % potrošnikov glede na število menjav dobaviteljev električne energije v letu 2017. 3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse predpostavke generalne klavzule iz drugega odstavka 63.a člena ZPOmK-1 ter da postopanje prodajnih zastopnikov tožene stranke ustreza tudi dejanjem iz 1., 2. in 3. alineje tretjega odstavka 63.a člena ZPOmK. Zato je ugodilo prepovednim zahtevkom tožeče stranke. Zahtevku za objavo sodbe na spletni strani tožene stranke in v tiskani ter spletni izdaji časnika A. je ugodilo, ker je presodilo, da je nelojalno obnašanje tožene stranke prizadelo večje število udeležencev na trgu. Sodišče prve stopnje pa ni našlo argumentov, ki bi utemeljevali objavo pravnomočne sodbe tudi v časniku B. in na Radiu Televizije Slovenije.

**O pritožbi tožeče stranke**

4. Tožeča stranka je s pritožbo uvodoma navedeno sodbo izpodbijala v točki 4. izreka (zavrnilni del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podrejeno pa, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je primarno izpostavila, da je sodišče prve stopnje odločitev o delni zavrnitvi zahtevka za objavo sodbe zmotno oprlo na odločitev v zadevi IV Pg 321/2017, saj je bil v citirani zadevi postavljen ožji zahtevek, kot v predmetnem sporu in sicer zgolj za objavo sodbe na spletni strani tožene stranke ter v tiskani in spletni izdaji časnika A. Sodišče v navedeni zadevi ni odločalo, ali bi bila glede na težo in obseg ugotovljenih kršitev utemeljena tudi zahteva za objavo sodbe v drugih sredstvih javnega obveščanja. Zato je ta sodba brez prejudica na zahtevek po objavi sodbe v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ali je upoštevajoč težo in obseg izkazanih dejanj nelojalne konkurence utemeljen zahtevek tožeče stranke za objavo izreka sodbe tudi v B. in na Radio Televiziji Slovenija. Zato je izpodbijana sodba neobrazložena in se ne more preizkusiti. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Namen objave sodbe je seznanitev in odprava škodljivih posledic dejanja nelojalne konkurence pri osebah, ki jih je sporočilo doseglo. Pritožnik je zatrjeval in izkazal, da so nelojalna ravnanja tožene stranke prizadela njegove odjemalce od katerih so bili nekateri starejši posamezniki in upokojenci, prizadeti pa so bili nedvomno tudi drugi posamezniki kot tisti, ki so dejanje prijavili, ki so morda zaradi nelojalnega ravnanja tožene stranke sklenili pogodbo z novim ponudnikom, čeprav tega morda niso želeli, pa tega do danes še niso ugotovili. Iz navedb odjemalcev tožeče stranke izhaja, da so njeni zastopniki hodili po celih soseskah (po celi vasi oziroma bloku). Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni določno opredelila ciljne javnosti.

7. Zmotna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da glede na ugotovljeno težo in obseg kršitev zahtevana objava v B. in na Radio Televiziji Slovenija ne bi bila sorazmerna. Sodišče prve stopnje se je tudi v zvezi s sorazmernostjo postavljenega zahtevka v celoti oprlo na odločitev v zadevi IV Pg 321/2017 in se s primernostjo postavljenega zahtevka sploh ni ukvarjalo. Tožeča stranka je glede objave sodbe obsojena na zahtevek neke druge osebe iz leta 2017. Ravno dejstvo, da tožena stranka še naprej nadaljuje z ravnanji nelojalne konkurence kaže na to, da namen objave sodbe ne bo dosežen zgolj z objavo sodbe v časniku A. in na spletnih straneh tožene stranke. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka trpeti nelojalno ravnanje tožene stranke tako dolgo, da bi teža in obseg kršitev občutno presegla kršitve iz zadeve IV Pg 321/2017, da bi lahko utemeljevala objavo sodbe v širšem obsegu.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za objavo sodbe v B. in na Radiu Televizija Slovenija zavrnilo, ker tožeča stranka ni določno opredelila ciljne javnosti oziroma je zapisala le, da gre za starejše potrošnike, s tem pa po presoji prvostopnega sodišča ni zadostno razkrila zakaj je potrebna objava tudi v B. in na Radio Televizija Slovenije. Povedano drugače, sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka glede zahtevanega obsega objav ni zmogla trditvenega bremena (212. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo trditve tožeče stranke, kjer je tožeča stranka izrecno navajala, da gre v obravnavanem primeru „za praktično identično dejansko stanje kot v primeru IV Pg 321/20171“ (točka 42 obrazložitve sodbe). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da so na strani tožeče stranke zatrjevani razlogi za objavo sodbe enaki kot v navedeni zadevi in je posledično zahtevku za objavo sodbe ugodilo v enakem obsegu, kot v navedenem primeru, ker tožeča stranka ni zatrjevala niti drugačnih načinov, niti občutnega povečanja niti drugih okoliščin, ki bi odstopale od navedenega primera (točka 43 obrazložitve).

11. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je tožeča stranka v zadevi IV Pg 321/2017 zahtevala zgolj objavo izreka sodbe na spletni strani tožene stranke in v časniku A. in da je bilo tožbenemu zahtevku za objavo sodbe v celoti ugodeno. Prav ima pritožnica, da že zato, ker v navedeni zadevi sodišče ni odločalo, ali bi bila glede na težo in obseg ugotovljenih kršitev utemeljena tudi zahteva na objavo sodbe v drugih sredstvih javnega obveščanja, sklicevanje sodišča prve stopnje na enotno in sorazmerno prakso v enakih primerih ni pravilno, saj je bil zahtevek v primeru, ki ga citira sodišče prve stopnje ožji od zahtevka v obravnavanem primeru in zato ne gre za enak primer. Drugače bi bilo, če bi bila situacija obratna, torej če bi tožeča stranka v prej razsojeni zadevi zahtevala več in bi bilo tožbenemu zahtevku le delno ugodeno.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka v zvezi z zahtevano objavo v spletni in tiskani ediciji časnika B. in na Radio Televiziji Slovenija ni določno opredelila ciljne javnosti in je posledično tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

13. Trditvena podlaga za objavo sodbe v časniku B. je bila namreč povsem enaka, kot trditvena podlaga za objavo sodbe v časniku A. Trditve tožeče stranke so bile: „Ker se tožena stranka poslužuje brezobzirnih metod nelojalne konkurence, s katerimi zavaja tudi starejše potrošnike, je potrebno z objavo sodbe doseči kar najširši krog ljudi in jih posvariti pred takšnim toženkinim ravnanjem. Zato tožnica predlaga objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja in sicer v tiskani in spletni izdaji dveh izmed najbolj branih slovenskih časnikih in v osrednjem informativnem dnevniku Radia (Televizije) Sovenije.“ (točka IV tožbe, stran 20, list št. 20). Povsem nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je objava v časniku A. utemeljena, objava v časniku B. pa ni utemeljena. Smisel objave sodbe je, da objava doseže čim širši krog zadevne javnosti. Nedvomno se bo z objavo sodbe v dveh časnikih z največjo naklado s sodbo seznanilo več posameznikov, kot pa samo z objavo v enem časniku. Malo verjetno je, da širok krog potrošnikov oziroma odjemalcev električne energije prebira oba časnika in ne le enega od naštetih. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je izbralo časnik A. in ne časnik B. in zakaj naj bi objava v časniku A. bila v zvezi z namenom objave sodbe zadostna oziroma objava v časniku B. neutemeljena in prekomerna.

14. Zadevno javnost glede na okoliščine obravnavanega primera predstavlja širok krog končnih potrošnikov električne energije. Namen objave sodbe je seznanitev odjemalcev električne energije s postopanjem tožene stranke, tako da bodo imeli možnost, da se na tovrstno ravnanje ustrezno odzovejo. Pri tem ne gre le za tiste odjemalce, ki so zajeti v tožbi, ampak tudi za tiste, ki ravnanja niso prijavili ali se ne zavedajo, da so bili zavedeni in tiste, ki bi še lahko bili zavedeni in jih je treba posvariti pred nelojalnim ravnanjem.2 Zahtevek za objavo sodbe v dveh najbolj razširjenih spletnih oziroma tiskanih edicijah je po presoji pritožbenega sodišča za dosego navedenega namena objave sodbe povsem sorazmeren in utemeljen.

15. Pravilna pa je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zahteva za objavo sodbe v osrednji informativni oddaji na Radio Televiziji Slovenija ni utemeljena. V sodni praksi je bilo zavzeto stališče, da je treba zaradi posebnosti elektronskih medijev, interes javnosti, da je obveščena, pri objavah sodb v navedenih medijih presojati strožje (sodba VSRS II Ips 404/2001 z dne 27. 3. 2003). To stališče je po presoji pritožbenega sodišča treba smiselno upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Branje sodbe v osrednjem informativnem programu na nacionalni televiziji v oglasnem terminu (avdiovizualni prispevek) v obravnavanem primeru ni primerno. Oglasni termin v programu televizije je namenjen komercialnim oglasom in ne druge vrste objavam. Ni običajno, da bi se sodbe objavile tako, da bi se brale v televizijskem informativnem programu. Glede na naravo ravnanj tožene stranke in obseg kršitev v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča to ni potrebno.

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo, kot izhaja iz točke I izreka in izpodbijano sodbo v navedenem delu spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

17. V preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu 4. točke izreka potrdilo, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

**O pritožbi tožene stranke**

18. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala 1., 2., 3. in 5. točko izreka sodbe (ugodilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da se sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za objavo sodbe ni opredelilo do vprašanja, kaj pomeni zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev. Število prizadetih potrošnikov v obravnavanem primeru predstavlja le 0,019 % od celotnega števila potrošnikov, ki so v letu 2017 zamenjali dobavitelja električne energije. Tožeča stranka pa tudi ni pojasnila kolikšno naj bi bilo pričakovano število prizadetih udeležencev v obravnavanem primeru. Določila tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1 ni možno razlagati tako, da število kršitvenih ravnanj ni zanemarljivo. Ena sama sodba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa ne more veljati za ustaljeno sodno prakso. Do teh trditev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in tudi ne do standarda veliko udeležencev. Prav tako niti iz trditvene podlage in dokazov tožeče stranke ne izhaja v kolikšnem obsegu oziroma kakšnem številu bi bilo verjetno pričakovati prizadete udeležence.

20. Nezanemarljivo je tudi vprašanje dolžne skrbnosti potrošnika. Potrošnike varuje več drugih zakonov in ZPOmK-1 temu ni namenjen. V postopkih po ZPOmK-1 je varovan oziroma prizadet udeleženec pravna oseba, zato je potrebno presojati tudi to vprašanje. Ni samoumevno, da se potrošnikom, ki vstopajo v pogodbena razmerja dopusti, da ne poslušajo, ne pregledajo in preberejo pogodbe. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka usmerjena v pridobivanje obremenilnih dejstev zoper toženo stranko ne glede na sredstva. Večino vprašanj tožeče stranke, na katere je vezala trditveno podlago tožbe, je bilo neprimernih, sugestivnih in pripisujejo prodajnim zastopnikom ravnanja, ki se večinoma izkažejo za nepotrjena. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moralo zavrnitev 15 % dela tožbenega zahtevka sodišče upoštevati pri odmeri končnih stroškov.

21. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu potrdi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. Pritožba ni utemeljena.

23. Zmotno je stališče tožene stranke, da glede na majhno število uveljavljenih kršitvenih ravnanj v obravnavanem primeru, ki naj bi predstavljalo le 0,019 % vseh menjav dobaviteljev električne energije v letu 2017, navedenih in v postopku ugotovljenih dejstev ni mogoče subsumirati pod določbo tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ker naj bi bilo število kršitvenih ravnanj zanemarljivo oziroma dejanje ni prizadelo „veliko udeležencev“.

24. Kot je pojasnjeno že v točki 19 obrazložitve te sodbe, je treba vsebino standarda „zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev“ presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti. Razen tega je treba upoštevati tudi tista ravnanja, ki utegnejo povzročiti škodo drugim konkurentom in potrošnikom. Zato je treba pri obsegu restitucije upoštevati ne le tisto škodo, ki je že nastala, ampak tudi tisto škodo, ki še utegne nastati drugim udeležencem na trgu. V tej smeri je treba razumeti razloge Višjega sodišča v Ljubljani, v zadevi V Cpg 31/2018, da se bo z objavo sodbe potrošnike seznanilo s postopanjem tožene stranke in jim bo dana možnost, da se nanj ustrezno odzovejo. Objava sodbe je glede na navedeno potrebna zaradi preprečitve nastanka bodoče škode tožeči stranki in drugim udeležencem na trgu, zato ni pomembno, da je tožeča stranka tožbo vložila le zaradi 11 konkretnih kršitev.

25. Povsem neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z dolžno skrbnostjo potrošnika ter da ni samoumevno, da potrošniki, ki vstopajo v pogodbena razmerja ravnajo neskrbno in jim je pomembno le plačevanje cenejše elektrike. Ravno tako tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da naj bi tožeča stranka potrošnikom vsiljevala odgovore in postavljala sugestibilna vprašanja, ki so bila usmerjena v pridobivanje obremenilnih dejstev zoper toženo stranko. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka storila dejanja nelojalne konkurence. S prepovedjo nelojalnega ravnanja se varuje pošteno tržno obnašanje na trgu. Zaradi nelojalnega ravnanja so lahko prizadeti tako interesi tržnih konkurentov, kot tudi interesi ostalih subjektov na trgu, podjetij in potrošnikov ter javni interes. Zmotno je glede na navedeno pritožbeno stališče, da 63.b člen ZPOmK-1 ni namenjen varstvu potrošnikov. Razen tega gre v obravnavanem primeru za varstvo tožeče stranke, ki je konkurenčno podjetje in ne le za varstvo potrošnikov, kot zmotno navaja tožena stranka. Morebitno neskrbno ravnanje potrošnikov in zasledovanje plačevanja cenejše elektrike ter ravnanje tožeče stranke v zvezi s pridobivanjem informacij o ravnanju tožene stranke, ki ga tožena stranka pavšalno zatrjuje v pritožbi, pa prav v ničemer ne vplivajo na nelojalno ravnanje tožene stranke in njegovo presojo.

26. Neutemeljena je pritožba tudi v delu zoper odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka s tožbo ni uspela le v zvezi zahtevkom za objavo sodbe v informativnem programu Radio Televizija Slovenije, kar predstavlja le zanemarljiv del zahtevka v zvezi s katerim v postopku niso nastali posebni stroški.

27. Ker je pritožba tožene stranke neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobene od kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu (1., 2., 3. in 5. točka izreka) potrdilo.

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

28. Tožeča stranka je s pritožbo dosegla polovičen uspeh. Zato ji je dolžna tožena stranka povrniti polovico stroškov pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Stroški tožeče stranke po priglašenem stroškovniku znašajo: 225 EUR sodna taksa za pritožbo po ZST-1, 390 točk za odvetniške storitve po veljavni Odvetniški tarifi (375 točk nagrada za pritožbo zoper sodbo, 15 točk povrnitev izdatkov) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 510, 48 EUR, polovica pa 255,24 EUR. V primeru zamude je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

29. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ki v zvezi z odločitvijo o pritožbi tožene stranke niso bili potrebni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje se je na citirano odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 321/2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 sklicevalo tudi v zvezi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za objavo sodbe (točke 39 do 42 razlogov izpodbijane sodbe). 2 Pri objavi sodbe gre za restitucijski zahtevek, ki je namenjen odpravi posledic nelojalnih dejanj, storjenih s sredstvi javnega obveščanja oziroma na podoben način ali dejanj, ki so prizadela veliko udeležencev (tretji odstavek 63.b člena ZPOmK-1). V zvezi s tem je treba restitucijski zahtevek razlagati tako, da obsega tudi škodo, ki utegne nastati udeležencem na trgu (drugi odstavek 63.a člena ZPOmK-1).