Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.350.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti od 23.11.1994 oziroma od 11.5.2000 dalje do plačila je zavrnilo. Obe pravdni stranki sta se proti taki sodbi pritožili, vendar je pritožbeno sodišče njuni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (z delno spremembo stroškovne odločitve).

Revizijo vlagata obe pravdni stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in obe predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.460.937 SIT. Meni, da ni podlage za ugotovitev, da bi tožnik sam prispeval k nastali škodi v razmerju 10 odstotkov od celote.

Opustitve zavarovanca tožene stranke, ki tožniku ni zagotovil varnega dela, so tako velike, da eventualna manjša nepazljivost tožnika pri delu ne predstavlja njegove soodgovornosti za nastalo škodo. Sicer pa je delavec odškodninsko odgovoren, če povzroči škodo svojemu delodajalcu ali tretjim osebam naklepno ali iz zavestne malomarnosti. Česa takega v tem primeru ni mogoče ugotoviti. V tem okviru se revizija sklicuje na nekatere sodne odločbe delovnega in socialnega sodišča, ki so bile tudi revizijsko obravnavane. Tožeča stranka tudi meni, da je dosojena odškodnina v celoti in po posameznih postavkah prenizko odmerjena. Premalo je upoštevano, da je tožnik utrpel kar dve hudi telesni poškodbi na obeh rokah, da je bilo bolečinsko obdobje dolgotrajno in da bo bolečine in nevšečnosti prestajal tudi v bodoče. Tudi medicinski poseg je bil spremljan z velikimi bolečinami in nevšečnostmi. Zato bi bilo treba iz tega naslova prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 2.500.000 SIT. Isto velja tudi za odškodnino zaradi prestanega strahu. Izvedensko mnenje omogoča prisojo celotne zahtevane odškodnine v znesku 400.000 SIT. Tožnik je utrpel hud primarni strah, ko je z lestve padel z višine približno 4 m v globino. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v dosojenem znesku 2.500.000 je prenizka, saj bi satisfakcija v tem obsegu bila popolna le s prisojo celotne zahtevane odškodnine v znesku 3.500.000 SIT. Tožnik pri tem poudarja, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane kar za četrtino, da je močno oviran pri poklicnem delu in v privatnem življenju in da je bil ob škodnem dogodku star komaj 25 let. Pri višini odškodnine pa tudi ni prišla do izraza okoliščina, da se je škoda prepetila dne 14.9.1993 in da je do sojenja pri sodišču prve stopnje prišlo šele po 8 letih. V reviziji tožeča stranka tudi obsežno obrazlaga svoje stališče, da bi bilo treba zakonite zamudne obresti v skladu z določbo 277. člena ZOR priznati tudi za čas od 23.11.1994 do 23.1.2001. Pri tem se sklicuje na to, da je drugačna sodna praksa nastala v bistveno drugačnih okoliščinah ekonomske narave v bivši SFRJ. Sklicuje se tudi na določbo 919. člena ZOR ter na 12. in 17. člen ZOR, torej na načela vestnosti in poštenja.

Tožena stranka pa izpodbija tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi ugovora prekoračitve zavarovalne vsote. Tu bi bilo treba upoštevati načelo monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), zaradi česar zavarovalne vsote, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti, ni mogoče valorizirati. V tem obsegu je napačno sklicevanje na določbo 15. člena ZOR. Sicer pa tožena stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Reviziji nista utemeljeni.

Delo na višini 4 metrov na nezavarovani lestvi predstavlja delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar sta pravilni ugotovitvi, sprejeti v sodbah nižjih sodišč, da zavarovanec tožene stranke za škodo, ki je pri takšnem delu nastala, odgovarja objektivno, ne glede na krivdo (173. člen ZOR). Vzporedno ugotovljena krivdna odgovornost zavarovanca toliko bolj utrjuje pravilnost odločitve, po kateri mora tožena stranka, ki je z zavarovancem sklenila zavarovalno pogodbo, tožniku povrniti nastalo škodo. Vendar pa sta sodišči nižjih stopenj v tem obsegu tudi pravilno uporabili določbo 177. člena ZOR o delni oprostitvi odgovornosti zaradi tožnikovega ravnanja, ki je k nastanku škode delno prispevalo. Iz dejanskih ugotovitev, ki po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijske presoje, sledi, da je tožnik lestev postavil pod nepravilnim kotom, kar je tudi prispevalo k njenemu zdrsu. Res je, da je 10 odstotni prispevek k nastalim posledicam manjši, vendar ga - kakor predlaga revizija tožeče stranke - ni mogoče zanemariti. Predvsem pa ni mogoče sprejeti revizijske teze tožeče stranke, po kateri bi ne bilo mogoče tožnikovega prispevka presojati zato, ker ni ravnal niti zavesto, niti iz velike malomarnosti. Sklicevanje na določbe ZOR o odškodninski odgovornosti delavca, ki povzroči škodo svojemu delodajalcu ali tretjim osebam z naklepom ali iz zavestne malomarnosti, z obravnavanim primerom ni združljivo, kar velja tudi za predlagano primerjavo s sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 218/98 z dne 22.12.1998. Materialno pravo pa je pravilno uporabljeno tudi v okviru odločitve o višini odškodnine za nastalo škodo. Zaradi enotnega obravnavanja nepremoženjskih škod in odškodnin zanje morajo biti odškodnine primerljive glede na kriterij lažjih, težjih ali celo katastrofalnih škod - s korekcijo zaradi uporabe načela individualizacije. Določbi 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo sta torej uporabljivi le ob uporabi navedenega kriterija. Preizkus v izpodbijani smeri je pokazal, da je odškodnina po posameznih postavkah in seštevku v znesku 4.300.000 SIT z odškodninami v podobnih primerih primerljiva. Res je, da je tožnik utrpel večkratni prelom leve in desne koželjnice z odprtim prelomom podlahtnice, kar je huda telesna poškodba, vendar pa sta nižji sodišči ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno vrednotili tako intenziteto prestanih bolečin kot tudi njihovo trajanje z vsemi nevšečnostmi ob operacijah, fizioterapiji, nošenju mavca, pa tudi bolečinah, ki ob spremembi vremena tožniku še ostajajo. V zadostni meri je bila upoštevana tudi okoliščina, da je bil tožnik bo nesreči star le 25 let. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v znesku 1,500.000 SIT je torej primerna. To velja tudi za odškodnino za prestani strah, pri čemer je z odmero v znesku 200.000 SIT prišla do izraza okoliščina, da je bil strah intenziven ob samem dogodku, strah za izid zdravljenja pa ni bil dolgotrajen. Odškodnina zaradi poslabšanega izgleda rok je bila dosojena v zahtevanem znesku 100.000 SIT. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je prisojena v znesku 2.500.000 SIT ob ugotovitvah o omejeni gibljivosti zapestij, o zmanjšani spretnosti obeh rok, o oslabeli miščini masi rok, nesposobnosti za težja fizična dela in v celoti vzeto 25 odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 25 let, kar pomeni, da bo opisano škodo zaradi trajnih posledic prestajal še dolgo, vendar prav zaradi primerljivosti s podobnimi primeri, odškodninskega zneska ni mogoče zviševati.

Od skupno dosojenega zneska 3.300.000 SIT sta v sodbi nižjih sodišč odšteta dva zneska: prvi zaradi 10 odstotnega tožnikovega prispevka k nastali škodi in drugi zaradi odštevanja valorizirane akontacije, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna plačati še odškodnino v znesku 2.350.000 SIT. Pri tem je revizijsko sodišče zavrnilo revizijski ugovor tožene stranke, da je bila pri določitvi višine odškodnine prekoračena dogovorjena zavarovalna vsota. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je z zavarovalno polico št... bila med zavarovancem tožene stranke in toženo stranko dne 8.4.1993 dogovorjena zavarovalna vsota do 2.500.000 SIT. Sama tožena stranka je opravila valorizacijo te zavarovalne vsote na dan 31.12.2000 in ugotovila, da tako valorizirana zavarovalna vsota znaša 3.958.818 SIT. V reviziji se - gre za pogodbeno in ne obvezno zavarovanje - sklicuje na načelo monetarnega nominalizma po 394. členu ZOR, vendar pa je ob dejstvu, da je zavarovalna vsota bila valorizirana, treba upoštevati tudi nadaljno okoliščino, da je sodišče valoriziralo tudi izplačano akontacijo. Ta je ob izplačilu nominalno znašala 1.400.000 SIT, valorizirana pa je bila na znesek 1.520.000 SIT. Dejstvo je torej, da je tožena stranka del odškodnine za nepremoženjsko škodo že plačala, na kar je prišlo do hkratne valorizacije tako akontacije kot tudi zavarovalne vsote. V reviziji zatrjevano načelo monetarnega nominalizma torej ne more veljati za zavarovalno vsoto, če za akontacijo izplačane odškodnine istočasno ne velja. Zato je ne glede na obrazložitev, ki jo je v tej smeri sprejelo sodišče druge stopnje, ugovor tožene stranke o prekoračitvi zavarovalne vsote neutemeljen, materialno pravo pa je bilo tudi v tem obsegu pravilno uporabljeno.

Odločitev o teku zamudnih obresti od dosojenega zneska temelji na sprejeti sodni praksi, ki je v takšnih primerih sprejela stališče, da zakonske zamudne obresti od denarnega zadoščenja, ki ga sodišče prisodi za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Drugačno presojo, za katero se zavzema revizija, je omogočila šele uveljavitev obligacijskega zakonika s 1.1.2002. Res je, da navedena ustaljena sodna praksa izvira iz časa, ko se je bilo treba soočiti z nenormalnimi ekonomskimi razmerami, vendar pa bi v reviziji predlagana sprememba pri odločanju o škodah, nastalih pred 1.1.2002, nasprotovala temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja, načelu prepovedi zlorabe pravic, (11. do 13. člen ZOR), pa tudi načelu enakega pravnega varstva vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS).

Tožena stranka revizijsko izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Vendar pa revizije v tem obsegu ni mogoče obravnavati.

Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 128. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 384. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.