Jedro

Določbe Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Kadar ima zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno, s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo.

Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometirne za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje Poljčane) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv. Zato je tožniku treba priznati kilometrino le za del poti, na katerem ni možen javni prevoz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2011 odpravi; da se tožniku prizna pravica do povračila prevoznih stroškov v višini kilometrine za 101 km v eno smer od 3. 1. 2012 do 30. 9. 2012 v skladu z Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 3. 1. 2012 do 30. 9. 2012 obračunati povračilo stroškov prevoza in izplačati vsakokratne mesečne razlike izplačanih in s pravnomočno sodbo odrejenih prevoznih stroškov v višini kilometrine z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka ter stroške postopka pred delodajalcem, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 327,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev tako, da ugodi zahtevku tožnika v celoti. Podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik prejemal kilometrino kot povračilo stroškov prevoza. Predpisi na področju povračila stroškov prevoza javnim uslužbencem se ob izdaji izpodbijanega sklepa niso spreminjali, spremenil oziroma uveljavil se je SOP - Standardni operativni postopek, ki je notranji akt delodajalca, ki določa postopke postopanja za izvajanje Uredbe vlade za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih. SOP ne more posegati v uredbo, ko določa, da se v dnevno časno izgubo časa zaradi prevoza na in z dela šteje le izguba zaradi čakanja na prestop iz enega na drugo prevozno sredstvo. Uredba določa, da se stroški prevoza povrnejo zaposlenemu za javni prevoz, ki ni najcenejši, če bi uporaba najcenejšega prevoza glede na vozni red in delovni čas zaposlenega, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube. Uredba ne določa, da bi se v dvourno časovno izgubo štel le čas zaradi čakanja na prestop iz enega na drugo prevozno sredstvo. To je nedovoljeno urejanje določil Uredbe, ki jasno določa dveurno izgubo časa, brez pogojevanja oziroma opredeljevanja katerega časa. Čas vožnje je tudi izgubljen čas zaposlenega, saj ne razpolaga prosto s tem prostim časom. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je KPND stvarno veljavna v predmetni zadevi, saj ZDDO v 71. členu določa le, da imajo delavci pravico do nadomestila materialnih stroškov za prevoz na delo in z dela. KPND določa, da ima vsak delavec v negospodarskih dejavnostih pravico do razporeditve v oddaljenosti od doma, da porabi za prevoz na delo največ eno uro z javnim prevoznim sredstvom. Zaradi teh določil določba 2. člena Uredbe pomeni ostrejši pogoj in predstavlja poseg v pravico do razporeditve do ene ure od doma iz KPND. To je nedopusten poseg v pravice delavca z notranjim aktom delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Predmet tega individualnega delovnega spora je odločanje o pravici delavca do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo v zvezi s tem vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in naslednji). Ta v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 95/2006 in naslednji). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevoznim sredstvo, če je stalno ali začasno prebivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot 1 km po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot je v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v 2. odstavku 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. V 7. členu Uredbe so določene pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot 1 km nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, ko delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Določba 6. člena Uredbe edina določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o povračilu stroškov prevoza.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago je torej potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-444/06-18 z dne 9. 4. 2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009), iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemanju ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi Uredba, ki določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom sledi temu namenu. Kadar ima torej zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javno finančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo.

Zmotno je stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela tožniku le za del poti, na kateri ni možen javni prevoz (na relaciji bivališče - Železniška postaja A. - 11,03 km), priznati kilometrine, temveč bi mu morala kilometrino priznati za celotno pot od doma do delovnega mesta, ker časovna izguba za pot na delo in z dela predstavlja več kot dve uri izgube, v katero je potrebno všteti tudi čas vožnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov kilometrine (od bivališča do Železniške postaje A., ker javni prevoz ni možen), stroškov za vlak na relaciji A. (ki odpelje ob 4,52 uri in prispe v B. ob 6,56 uri), ter mestnega prevoza v B., ki poteka redno (tako da nanj ni potrebno čakati več kot 20 minut). Natančno je ugotovilo, da znaša izguba za čas prihoda na delo in z dela 1 uro in 15 minut, kar pa je še vedno manj kot 2 uri, kakor dovoljuje Uredba.

Odločitev sodišča prve stopnje torej skladna z določili ZPSDP in Uredbe. Uredba ureja zgolj način obračunavanja in povračila stroškov najcenejšega javnega prevoza, ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometrine za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za del poti (od prebivališča do železniške postaje A.) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv, saj za tožnika vožnja po urnikih vlaka in mestnega prevoza, ki jih je sodišče preverilo, ne pomeni več kot dve uri časovne izgube (ne upoštevaje čas vožnje), je uporaba določil Uredbe, kot je razvidna iz obrazložitve sodišča prve stopnje pravilna. Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je tudi pravilno ugotovljena časovna izguba, brez upoštevanja časa vožnje. Izračun upošteva začetek vožnje od bivališča do A., vožnjo do B. in naprej do sedeža tožene stranke ter začetne in končne točke prestopanja pri povratku tožnika z dela. Časovna izguba na poti v službo in iz službe tako znaša 1 uro in 15 minut, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi če bi tožnikova časovna izguba znašala več kot 2 uri, pomeni, da bi tožniku pripadala kilometrina le za del poti, kjer javni prevoz ni možen, za del poti, kjer pa je le-ta možen, pa bi mu pripadalo le povrnitev stroškov dražjega javnega prevoza, ne pa kilometrina kot zmotno meni pritožba.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču, da je pri svoji odločitvi uporabilo določbe SOP, saj je sodišče (v 10. točki obrazložitve) jasno zapisalo, da je stroške prevoza presojalo skladno z Uredbo, in tudi ni ugotavljalo ali je SOP skladen s predpisi ali ne in ga pri svoji odločitvi ni uporabilo. Glede na navedeno pa tudi Uredba in SOP nista v neskladju z ostalo delovnopravno zakonodajo, saj iz določbe ZDR in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti ne izhaja, da bi moral delavec prejeti stroške kilometrine, če je možno zagotoviti cenejši prevoz. Uredbe kot tehničnega predpisa pa tudi ni mogoče razumeti tako, kot to izpostavlja tožnik in sicer, da bi moral dejansko uporabljati osebni avtomobil za ves del poti, ker v dveurno časovno izgubo vključuje tudi čas poti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).