Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij - hiša tožnikov je od ceste oddaljena 14 metrov. Prvotožnik je bil v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, dve leti zaposlen in zato odsoten 8 ur na dan, nato doma, pri čemer je bil eno leto brezposeln in nato upokojen. Drugotožnica je bila upokojenka in zato ves čas doma, tretjetožnica pa je bila brezposelna in se je prav tako pretežno zadrževala doma. Prekomeren hrup je bil povzročen predvsem, ko so tovorna vozila zavirala, potem pa speljevala pred prehodom za pešce ali zaradi vključevanja traktorja na traktorsko cesto v neposredni bližini in pri prevozu čez ti. „žabjeke“.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati prvotožniku znesek 4.000 EUR, drugotožnici znesek 5.400 EUR, tretjetožnici pa znesek 5.200 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in jim v istem roku pod izvršbo povrniti pravdne stroške v znesku 1.075,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Kar tožniki zahtevajo več ali drugače, se zavrne.“ Sicer se pritožba zavrne in se v ostalem še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki so dolžni v 15 dneh plačati toženi stranki 80,76 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa od 16. dne dalje tudi zakonske zamudne obresti.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnikom povrniti 72,04 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevkom za plačilo odškodnine, in sicer prvotožniku v višini 6.000 EUR, drugotožnici v višini 6.300 EUR in tretjetožnici v višini 5.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2006 do plačila in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 268/2010 z dne 9. 6. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvotožnika za 3.000 EUR, za drugotožnico za 3.300 EUR in za tretjetožnico za 2.800 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navaja, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih trdi, da so neutemeljeno prisojene od dosojenih zneskov že od 27. 10. 2006 dalje, saj so tožniki zahtevke na končno zahtevano višino povišali šele 22. 5. 2008. 5. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Toženka je v predlogu za dopustitev revizije zatrjevala, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse in da je za vsakega od tožnikov primerna odškodnina 3.000 EUR. Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je revizijski preizkus izpodbijane sodbe omejen na presojo, ali prisojena odškodnina v razponu od 3.000 EUR do 6.000 EUR za prvotožnika oziroma do 6.300 EUR za drugotožnico in do 5.800 EUR za tretjetožnico odstopa od sodne prakse glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, prisojene v primerljivih zadevah. Toženkine navedbe v reviziji glede teka zamudnih obresti so zato neupoštevne.

8. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/1308 Pesnica – Dolga vas in zaradi katerega so v obdobju 57 mesecev, tj. od 22. januarja 2004 do konca oktobra 2008 trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu poudarjata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

9. Po ustaljeni praksi vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba upoštevati individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

10. Že revidentka je opozorila na odločitve vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljene prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2,000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2,100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

11. Tem kriterijem je vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste Pesnica - Dolga vas in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini te ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka sicer utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Vendar pa ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavani kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004 do 2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

12. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

13. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino tožnikom, ki sodijo v skupino tistih, ki so bili med srednje obremenjenimi z nedovoljenimi imisijami, saj so bili oddaljeni več kot 10 in manj kot 22 metrov, predstavljajo zneski 4.000, 5.200 in 5.400 EUR, tj. približno pet do sedem povprečnih neto plač.(3) Hiša tožnikov je po ugotovitvi nižjih sodišč od ceste oddaljena 14 metrov. Prvotožnik je bil v relevantnem obdobju, tj. od sredine januarja 2004 do konca oktobra 2008, dve leti zaposlen in zato odsoten 8 ur na dan, nato doma, pri čemer je bil eno leto brezposeln in nato upokojen. Drugotožnica je bila upokojenka in zato ves čas doma, tretjetožnica pa je bila brezposelna in se je prav tako pretežno zadrževala doma. V tako določenih odškodninah so upoštevane tudi ugotovitve, da je bil prekomeren hrup povzročen predvsem, ko so tovorna vozila zavirala, potem pa speljevala pred prehodom za pešce ali zaradi vključevanja traktorja na traktorsko cesto v neposredni bližini in pri prevozu čez ti. „žabjeke“. Po navedenem je vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka, v ostalem delu pa jo je zavrnilo (prvi odstavek 380. člena in 378. člen ZPP).

14. Spremenjen uspeh v pravdi je narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje. Odmerjeni so na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožniki so, upoštevajoč spremembo revizijskega sodišča, uspeli s 74 %, zato so upravičeni do povrnitve stroškov v tem razmerju. Prvostopenjsko sodišče je stroške tožnikov (do zvišanja tožbenega zahtevka) odmerilo na 2.484,01 EUR in po zvišanju tožbenega zahtevka še na nadaljnjih 754,39 EUR, kar skupaj predstavlja 3.238,40 EUR in glede na nov uspeh je ta znesek treba znižati na 2.396,42 EUR. Stroški tožene stranke (do zvišanja tožbenega zahtevka) niso bili odmerjeni, ker je v tem delu prvostopenjsko sodišče štelo, da so tožniki 100 % uspeli, zato jih je glede na spremenjen uspeh odmerilo revizijsko sodišče. Stroški tožene v drugem delu postopka so bili odmerjeni v višini 266,10 EUR. Kot potrebne stroške prvega dela postopka na prvi stopnji je revizijsko sodišče priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo 600 tč., za sestavo prve pripravljalne vloge 600 tč., za sestavo druge 450 tč. in za sestavo tretje pripravljalne vloge 300 tč. ter 2 % materialnih stroškov do 1000 tč. in 1 % nad 1000 tč. Stroški tožene stranke so skladno z veljavnimi določbami Odvetniške tarife odmerjeni skupaj na 1.452,84 EUR, kar glede na njen uspeh znaša 377,74 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka tožnikom povrniti 1.075,10 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe. Sprememba na revizijski stopnji pomeni tudi toženkin uspeh na pritožbeni stopnji. Zato je v skladu s 23 % uspehom upravičena do povrnitve stroškov pritožbe v višini 80,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odmerjeni znesek obsega nagrado za sestavo pritožbe 750 točk in 2 % izdatkov za stranko. V zvezi z revizijo so toženki priznani stroški za sestavo revizije v višini 450 točk in 2 % izdatkov za stranko, kar v skladu z določbami Odvetniške tarife znaša skupaj 82,17 EUR (upoštevaje 39 % uspeh). Tožnikom so priznani stroški za sestavo odgovora v višini 450 točk in materialni stroški (2 %) ter 20 % DDV, kar skupaj upoštevajoč 61 % uspeh znaša 154,21 EUR. Po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora toženka tožnikom povrniti 72,04 EUR revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.