Jedro

Tudi na podlagi sporazumnega predloga vseh udeležencev se s pravnomočnim sklepom o dedovanju končani postopek ne more obnoviti. Kadar se pojavijo obnovitveni predlogi sme prizadeta stranka s tožbo v pravdi uveljavljati korekcijo odločitve zapuščinskega sodišča. Dedna izjava ni dana za naprej za vse premoženje, ki se še bo ali se pričakuje, da bo vrnjeno v denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 20.5.2009 se zavrne.

Pritožba zoper sklepe z dne 8.1.1996, 14.1.1999, 7.7.2000 in 4.12.2007 se zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom z dne 20.5.2009 predlog za obnovo zapuščinskega postopka v delu, ki se nanaša na dodatne sklepe o dedovanju z dne 8.1.1996, z dne 7.7.2000 in z dne 4.12.2007 ter popravni sklep z dne 14.1.1999 in sicer tako, da se ti sklepi razveljavijo in izda popravni sklep tako, da se dodatno zapuščino pravilno dodeli M. P., zavrglo. Predlog za odpravo klavzule pravnomočnosti na navedenih sklepih in vročitev teh sklepov dedinji M. P. pa je zavrnilo. Z zgoraj naštetimi dodatnimi sklepi o dedovanju je sodišče razdelilo s posameznimi denacionalizacijskimi odločbami vrnjeno premoženje in ga med drugim na podlagi zakonitega dedovanja dodelilo B. G. do 1/5 celotne zapuščine.

Zoper sklepe se je pritožila M. P.. V pritožbi zoper sklepe z dne 8.1.1996, 14.1.1999, 7.7.2000 in 4.12.2007 navaja, da je njen pooblaščenec 19.11.2008 vpogledal v spis in ugotovil, da se je 16.6.1994 na zapuščinski obravnavi zakonita dedinja B. G., opozorjena na nepreklicnost dedne izjave, odpovedala dedovanju po očetu v svojem imenu. Na njeno mesto sta vstopila njena otroka J. B. G. in M. P., ki sta se priglasila k dedovanju in dedne deleže sprejela. Sodišče je izdalo več sklepov, v katerih je za dedinjo proglasilo M. P.. Napačno je proglasilo za dedinjo B. G. v dodatnem sklepu o dedovanju z dne 8.1.1996, popravnem sklepu z dne 14.1.1999 in dodatnih sklepih o dedovanju z dne 7.7.2000 in 4.12.2007. Našteti sklepi so nezakoniti in v nasprotju z nepreklicno dedno izjavo B. G. o odpovedi zapuščini, ki jo je podala na prvem in edinem zapuščinskem naroku dne 16.6.1994. Vsi navedeni štirje sklepi niso bili vročeni dedinji M. P., kar je absolutna bistvena kršitev postopka, saj je bila dedinji odvzeta možnost pritožbe. Predlaga, da sodišče sklepa razveljavi.

V pritožbi zoper sklep z dne 20.5.2009 pa navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni odločilo o vseh predlogih pritožnice: predlogu za obnovo postopka, razveljavitvi sklepa o dedovanju, predlog za izdajo popravnih sklepov in podrejeno razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti in vročitvi sklepov o dedovanju. Sklepi z dne 8.1.1996, 14.1.1999, 7.2.2000 in 4.12.2007 so bili pritožnici M. P. vročeni šele 19.11.2008 preko pravne zastopnice. Sklepi, zato ker ni izkazana vročitev vsem dedičem, niso mogli postati pravnomočni. Pritožnica je pridobila status dedinje na prvi zapuščinski obravnavi 16.6.1994. Dedinja B. G. je bila posebej opozorjena na nepreklicnost dedne izjave. Dedinja je tudi vedela za celoten obseg premoženja, ki je bil v denacionalizaciji, poleg tega pa zakon delne dedne odpovedi sploh ne pozna. Zmotna in napačna je trditev sodišča, da dodatna sklepa o dedovanju z dne 8.1.1996 in 7.7.2000 nista bila napačno vročena. Iz sklepov o dedovanju ne izhaja, da je B. G. sprejela le tisto denacionalizirano premoženje, ki je bilo vrnjeno z odločbo UE Grosuplje z dne 13.8.1999. Sodišče samo ugotavlja, da so se poštne pošiljke naslovljene na pritožnico vrnile v sodni spis z oznako „ni dvignil“. Odpoved pritožbi z dne 15.3.1999 (list. št. 69) pa ni pritožničin podpis. Obvezna osebna vročitev za sklepe o dedovanju ni izkazana. Sodišče je glede nepreklicnosti dedne izjave samo sebi kontradiktorno, saj je nepreklicnost dedne izjave v sklepih z dne 16.6.1994, 4.12.1998, 9.5.2000, 17.2.2004 in 1.9.2004 upoštevalo, pri sklepih zoper katere se pritožuje pa ne. Pritožnica predlaga, da sodišče odloči tako kot je sama predlagala.

Pritožba zoper sklep z dne 20.5.2009 ni utemeljena, pritožba zoper sklepe z dne 8.1.196, 7.7.200, 4.12.2007 in 14.1.1999 ni dovoljena.

K pritožbi zoper sklep z dne 20.5.2009 Kot je že prvo sodišče v svojem sklepu pravilno zapisalo, obnova zapuščinskega postopka ni dopustna. Tudi na podlagi sporazumnega predloga vseh udeležencev se s pravnomočnim sklepom o dedovanju končani postopek ne more obnoviti. Kadar se pojavijo obnovitveni predlogi sme prizadeta stranka s tožbo v pravdi uveljavljati korekcijo odločitve zapuščinskega sodišča (224. člen ZD).

Pravilna pa je odločitev prvega sodišča tudi v delu, s katerim je pritožničin predlog za odpravo klavzule o pravnomočnosti na dodatnih sklepih o dedovanju zavrnilo. Nedvomno je bila ena od dedinj po pokojnem M. S., njegova hčerka B. G.. Pritožnica je dedovala skupaj s svojim bratom J. B. G. materin delež po pokojnem M. S. zato, ker se je mati (B. G.) premoženju (dediščini), ki je sodilo v zapuščino in je bilo vrnjeno z denacionalizacijsko odločbo Sekretariata za gospodarstvo Občine Ljubljana Center z dne 14.3.1994 odpovedala dedovanju v svojem imenu ne pa tudi v imenu potomcev. Postopanja sodišča v zapuščinskih zadevah, kadar predstavlja zapuščino premoženje, pridobljeno z večimi odločbami o denacionalizaciji, je jasno. Predmet vsake denacionalizacijske odločbe je individualiziran in poseben, zato se v skladu z 74/1 členom ZDEN za vrnjeno premoženje po vsaki denacionalizacijski odločbi opravi nova zapuščinska obravnava in o njem odloči z novim sklepom o dedovanju. Tako ni dvoma, da se je dedinja B. G. odpovedala dedovanju premoženja, o katerem je sodišče odločalo s sklepom o dedovanju z dne 16.6.1994 (premoženje vrnjeno z delno odločbo o denacionalizaciji Občine Ljubljana Center z dne 14.3.1994, št. 301-31 (92-06/BUM). Glede premoženja vrnjenega z odločbo UE Grosuplje št. 321-185/92 z dne 21.3.1995 je dedinja B. G. dala dedno izjavo (list. št. 49), da sprejema dediščino. Zato je sodišče z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 8.1.1996 utemeljeno kot dedinjo razglasilo B. G.. K dedovanju se je B. G. priglasila tudi glede premoženja, vrnjenega z odločbami UE Grosuplje z dne 16.4.1998, 11.5.1998 in 31.1.1998 (list. št. 65a). Tudi glede premoženja vrnjenega z delno odločbo UE Grosuplje z dne 13.8.1999 je dala B. G. dedno izjavo, da zapuščino sprejema. V posledici je pravilen dodaten sklep o dedovanju z dne 7.7.2000. Dediščini se B. G. tudi ni odpovedala v delu, ki se nanaša na premoženje razdeljeno z dodatnim sklepom o dedovanju z dne 4.12.2007. Dedinja po pokojnem M. S. je le njegova hčerka B. G.. Pritožnica in njen brat sta vstopila v krog dedičev zgolj zato, ker se je njuna mati dedovanju v svojem imenu odpovedala. Ker gre za premoženje pridobljeno z delnimi odločbami o denacionalizaciji pokojnikovega premoženja, pa velja dedna odpoved le glede tistega premoženja, ki se vrača, oziroma o katerem se odloča s posameznim sklepom o dedovanju. Dedna izjava ni dana za naprej za vse premoženje, ki se še bo ali se pričakuje, da bo vrnjeno v denacionalizaciji (sklep II Ips 723/2009 z dne 11.2.2010). Sodišče je zato napadene sklepe, kjer je bila kot dedinja proglašena tudi mati pritožnice, pravilno vročalo le njej in ne tudi pritožnici. Našteti sklepi so tako postali pravnomočni. Pravnomočnost pa sanira sicer nepravilno odločanje sodišča, ki po vsakem prejetem predlogu za razdelitev z delno odločbo vrnjenega denacionaliziranega premoženja ni razpisalo naroka, pač pa je premoženje razdelilo z dodatnimi sklepi o dedovanju. Odločitev prvega sodišča, ki je zavrglo predlog za razveljavitev navedenih sklepov in izdajo popravnih sklepov je zato pravilna. Pravilna pa je tudi iz zgoraj navedenih razlogov, odločitev o zavrnitvi predloga za odpravo klavzule o pravnomočnosti.

K pritožbi zoper dodatne sklepe o dedovanju z dne 8.1.1996, 14.1.1999, 7.7.2000 in 4.12.2007 Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno dedna izjava B. G., ki jo je podala tedaj, ko je sodišče odločalo o premoženju, ki je bilo v zapuščino po pokojnem M. S. vrnjeno z delno odločbo Sekretariata za gospodarstvo Občine Ljubljana Center z dne 14.3.1994, ne velja za premoženje, ki je bilo vrnjeno z novimi delnimi odločbami o denacionalizaciji. To pa pomeni, da je bila dedinja premoženja, o katerem se je odločalo z zgoraj navedenimi dodatnimi sklepi o dedovanju, B. G. in ne tudi njena hčerka M. P. – pritožnica. Sodišče je torej pravilno sklepe o dedovanju vročalo le dedičem in sklepi so tako postali pravnomočni. Pritožnica v spornih primerih torej sploh ni bila stranka tega postopka (175. člen ZD). Na osnovi 3. odstavka 173. člena Zakona o dedovanju pa sodišče druge stopnje odloča praviloma samo o pritožbah, ki so bile vložene pravočasno, upošteva pa lahko tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep. V primeru pritožnice ne gre za tak primer. Po povedanem in v skladu s 4. odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.