Jedro

Že nesporno dejstvo (III pripravljalne vloge tožeče stranke na red. št. 11 spisa), da je tožena stranka upravnik sporne hiše z več kot dvema lastnikoma (prim. 27. čl. Stanovanjskega zakona Ur.l. RS št. 18/91...23/96, v nadaljevanju SZ), kar po 29. čl. istega zakona pomeni, da je lahko le zastopnik etažnih lastnikov pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih, kakor tudi dejstvo, da je šlo za popravila na naslovu, ki ni sedež tožene stranke, bi morala zadoščati prvostopnemu sodišču za materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav navedeno so namreč tiste okoliščine, ki brez zastopnikovega obvestila drugi stranki, da nastopa le v imenu zastopanega, zadoščajo za učinke zastopanja, ki so v tem, da pogodbene obveznosti zavezujejo neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (glej 1. in 3. odst. 85. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. II Ig ... z dne ... razveljavi v 1. točki izreka še v preostalem delu (za glavnico v višini 48.391,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1994 do plačila) in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ter v 3. točki izreka (za izvršilne stroške v višini 12.415,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1994 do plačila) v celoti ter je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 13.050,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške, odmerjene v višini 32.400,00 SIT, v osmih dneh. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. II Ig ... z dne ... v 1. točki izreka za glavnico v višini 48.391,10 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 12.415,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (in v tem delu tudi citirani sklep o izvršbi ustrezno razveljavilo). Toženo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 20.430,10 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala spremembo napadene sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu tako, da se zavrne še preostanek tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica meni, da je kot tožena stranka v postopku z vsemi listinami dokazala svoj ugovor pasivne legitimacije, kakor tudi obstoj okoliščin, na podlagi katerih je tožeča stranka mogla sklepati, da je tožena stranka glede naročila popravil na več stanovanjski hiši Ciril Metodov trg 18 v Ljubljani dejanske naročnike, to je etažne lastnike, le zastopala. Sodišče prve stopnje naj bi po njenem mnenju njene dokazne listine neustrezno ocenilo in bi, v kolikor je v zatrjevano dejstvo dvomilo, moralo zaslišati predlagane priče. Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila in prav tako priglasila svoje pritožbene stroške. Po določbi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 je pritožbeno sodišče v pritožbi odločilo po določilih ZPP/77. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno ugotovitvijo, da je prvostopno sodišče zaradi napačne ocene izvedenih listinskih dokazov v sporu materialnopravno zmotno razsodilo. Na podlagi trditev tožeče stranke in edine dokazne listine, to je računa št. 3055/93-3 z dne 5.1.1994 (A1) je namreč ugotovilo, da je tožena stranka v svojem imenu in za svoj račun s tožečo stranko sklenila pogodbo o delu, ker ni dokazala, da je glede naročila popravil na objektu Ciril Metodov trg v Ljubljani nastopala le kot zastopnik etažnih lastnikov, torej v njihovem imenu in za njihov račun. Že navedena dejanska ugotovitev ne more voditi materialnopravni zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo računa, saj je temu tožena stranka v konkretnem primeru oporekala z ugovorom pasivne legitimacije. Trdila je torej, da poslovno razmerje (pogodba o delu) ni bilo sklenjeno med njo in tožečo stranko, pač pa med slednjo in etažnimi lastniki, ki jih je v konkretnem primeru, kot upravnik v stanovanjski hiši Ciril Metodov trg v Ljubljani le zastopala. Ob takšnih trditvah v sporu pa je bila tožeča stranka tista, katere dokazno breme je bilo dokazati obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko. Tega odločilnega dejstva z vtoževanim računom, kot enostransko listino, ni dokazala. Pač pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, tožena stranka dokazala obstoj okoliščin, po katerih je tožeča stranka mogla sklepati, da je tožena stranka le zastopnik etažnih lastnikov. Že nesporno dejstvo (III pripravljalne vloge tožeče stranke na red. št. 11 spisa), da je tožena stranka upravnik sporne hiše z več kot dvema lastnikoma (prim. 27. čl. Stanovanjskega zakona Ur.l. RS št. 18/91...23/96, v nadaljevanju SZ), kar po 29. čl. istega zakona pomeni, da je lahko le zastopnik etažnih lastnikov pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih, kakor tudi dejstvo, da je šlo za popravila na naslovu, ki ni sedež tožene stranke, bi morala zadoščati prvostopnemu sodišču za materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav navedeno so namreč tiste okoliščine, ki brez zastopnikovega obvestila drugi stranki, da nastopa le v imenu zastopanega, zadoščajo za učinke zastopanja, ki so v tem, da pogodbene obveznosti zavezujejo neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (glej 1. in 3. odst. 85. čl. ZOR). Zaradi navedenega ni bilo pomembno ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka posebej tožeče stranke ni obvestila v čigavem imenu in računu naroča popravila na spornem naslovu, pač pa prav dejstvo, ali je bila tožeča stranka dolžna sklepati o zastopniškem statusu tožene stranke. Ne drži ugotovitev prvostopnega sodišča, da takšne vloge v poslovnem razmerju tožena stranka ni dokazala, saj se je sklicevala in v dokazne namene predložila pogodbo o izvajanju strokovnih del pri obratovanju hiše z dne 21.5.1982 (B6) v povezavi z določilom 2. odst. 145. čl. Stanovanjskega zakona. Navedeno pomeni, da se je sklicevala na v zakonu določeno pooblastilo v povezavi z obstoječo pogodbo o upravljanju v večstanovanjski hiši, pri čemer je, kot prav tako v pritožbi poudarja, opozarjala zlasti na vednost tožeče stranke o njenem statusu, izhajajočo iz dejstva, da sta bili še v času predložene pogodbe statusno isti pravni subjekt. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje na obligacijsko pravno zavezo tožene stranke tudi nepravilno sklepalo z dokazno oceno listine, ki jo je sicer v dokazne namene predložila tožena stranka, to je plačilnega naloga o delni poravnavi spornega računa (B4). Vsebina tega namreč dokazuje trditve tožene stranke, ne pa nasprotno. Iz namena nakazila izhaja, da gre za plačilo spornega računa za skupnost stanovalcev Ciril Metod trg. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (2. točka 373. čl. ZPP). Na podlagi 2. odst. 166. čl. ZPP je odločilo še o stroških vsega postopka tako, da jih je prisodilo toženi stranki, ki je v sporu uspela (1. odst. 154. čl. ZPP). Te je priglasila v višini sodne takse za ugovor in za pristop na narok za glavni obravnavo v višini 100 točk, kar je stroškovni zahtevek v skladu z ZST in odvetniško tarifo. Prav tako pa gredo na podlagi istih določil ZPP toženi stranki tudi pritožbeni stroški, ki jih je priglasila za takso za pritožbo in jih je pritožbeno sodišče v tej višini tudi odmerilo. Tožeča stranka pa mora svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, kot neuspešna stranka, kriti sama (1. odst. 154. čl. ZPP).