Jedro

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, določa, da zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odst. 379. čl. ZOR). V 379. čl. ZOR ni jasno določeno, od kdaj teče zastaralni rok pri judikatni terjatvi. Pritožbeno sodišče se strinja z načelnim materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da če sta se stranki v poravnavi dogovorili za kasnejši rok zapadlosti od dneva, ko je bila sklenjena sodna poravnava, zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pogoje za tožbo (torej od dospelosti terjatve, primerjaj s 1. odst. 361. čl. ZOR). Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je upnikova terjatev v celoti zapadla

29.5.1995. Spregledalo je namreč, da sta se stranki dogovorili za vračilo posojila v 36 mesečnih obrokih z zapadlostjo vsakega obroka

15. dan v mesecu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor in odločilo, da ostane sklep o izvršbi In 2003/00114 v veljavi.

Proti sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil dolžnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da zastaralni rok za zastaranje dolžnikove obveznosti ni pričel teči 29.5.1995, ampak 11.6.1992, ko sta stranki sklenili poravnavo. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da je zastaralni rok potekel 16.7.2002, upnik pa je predlog za izvršbo vložil 24.11.2003, to je po preteku zastaralnega roka.

Pritožba je utemeljena.

Stranki tega izvršilnega postopka sta 11.6.1992 sklenili tako imenovano preventivno poravnavo po tedanjem 324. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 20/90), ki vsebuje izvršilni naslov, v katerem je ugotovljena obveznost dolžnika, da upniku v 36 mesečnih obrokih po 13.390,00 ATS z zapadlostjo vsakega

15. dne v mesecu plača 400.000,00 ATS. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, določa, da zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (1. odst. 379. čl. ZOR). V 379. čl. ZOR ni jasno določeno, od kdaj teče zastaralni rok pri judikatni terjatvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z načelnim materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da če sta se stranki v poravnavi dogovorili za kasnejši rok zapadlosti od dneva, ko je bila sklenjena sodna poravnava, zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pogoje za tožbo (torej od dospelosti terjatve, primerjaj s 1. odst. 361. čl. ZOR). Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je upnikova terjatev v celoti zapadla 29.5.1995. Spregledalo je namreč, da sta se stranki dogovorili za vračilo posojila v 36 mesečnih obrokih z zapadlostjo vsakega obroka 15. dan v mesecu.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni razčistilo, kdaj so posamezni obroki zapadli v plačilo in kateri del terjatve je v posledici zastaral, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).