Jedro

Sodišče v primeru podaje izjave o pripoznavi izda ugodilno sodbo, ne da bi presojalo dejansko stanje ali uporabo materialnega prava. Gre namreč za brezpogojno priznanje tožene stranke, da je dolžna izpolniti tožbeni zahtevek tako, kot se glasi.

Razlaga oziroma analiza, zakaj pripoznava ne nasprotuje določilom tretjega odstavka 3. člena ZPP ni potrebna. Potrebna bi bila le v nasprotnem primeru, ko bi moralo sodišče iz tega razloga pripoznavo zavrniti.

Dejstvo potrditve poenostavljene prisilne poravnave je nastalo šele po izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, zato ga v tem postopku ni dovoljeno uveljaviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnima sklepoma potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu VL 91216/2014 z dne 7.7.2014 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka in 2.) toženkama naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke v znesku 671,81 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne do plačila.

2. S popravnim sklepom z dne 8.10.2015 je sodišče prve stopnje popravilo uvod sodbe na podlagi pripoznave, s popravnim sklepom z dne 15.10.2015 pa je popravilo 2. točko izreka sodbe na podlagi pripoznave glede višine stroškov, tako da sta toženki dolžni tožeči stranki povrniti 927,62 EUR stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. dne do plačila, in zadnji odstavek obrazložitve.

3. Zoper sodbo na podlagi pripoznave sta se pravočasno pritožila toženca iz pritožbenih razlogov po 3. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave spremeni tako, da jo zoper prvotoženo stranko prilagodi sklenjeni prisilni poravnavi, tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da bo v nadaljevanju G. d.o.o. imenovalo toženka, F. R. pa toženec.

7. Če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave), take sodbe pa ne izda, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati v skladu s 3. odstavkom 3. člena ZPP (1. in 2. odstavek 316. člena ZPP).

8. Iz navedenih zakonskih določb jasno izhaja, da sodišče v primeru podaje izjave o pripoznavi, izda ugodilno sodbo, ne da bi presojalo dejansko stanje ali uporabo materialnega prava. To pa pomeni, da sodišče v sodbi na podlagi pripoznave ne navede ničesar o ugotavljanju dejanskega stanja in o materialnem pravu, saj se v taki sodbi s tem sploh ne ukvarja. Gre namreč za brezpogojno priznanje tožene stranke, da je dolžna izpolniti tožbeni zahtevek tako, kot se glasi. Pritožbeni očitek, da je sodba pomanjkljiva zaradi pomanjkljive analize vsebine tožbe, višine in temelja zahtevka, tako ni utemeljen.

9. Iz povzete določbe 2. odstavka 316. člena ZPP pa tudi dovolj jasno izhaja, kdaj sodišče sodbe na podlagi pripoznave ne izda – kadar spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Kakšna posebna razlaga oziroma analiza, zakaj pripoznava ne nasprotuje določilom 3. odstavka 3. člena ZPP zato ni potrebna, potrebna pa je, kadar mora sodišče iz tega razloga zavrniti pripoznavo. Zato tudi ta očitek ni utemeljen.

10. Za obrazložitev sodbe na podlagi pripoznave se uporablja določilo 5. odstavka 324. člena ZPP, zato kršitev 4. odstavka tega člena niti pojmovno ne more biti podana. V sodbi na podlagi pripoznave morajo biti tako navedeni razlogi, ki upravičujejo njeno izdajo. Izdajo sodbe na podlagi pripoznave pa upravičuje izjava o pripoznavi in to, da pripoznava ne nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Vse to je upoštevalo sodišče prve stopnje, zato ni podana niti kršitev 5. odstavka 324. člena ZPP.

11. Pritožba nadalje v zvezi s toženko sodbi sodišča prve stopnje očita, da je izdana v nasprotju s prisilnim predpisom, in sicer določilom o prisilni poravnavi. To področje ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St ... z dne 24.9.2015 višje sodišče ugotavlja, da je šlo za poenostavljeno prisilno poravnavo in ne za redno prisilno poravnavo, za katero veljajo določene posebnosti.

12. Šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi (redne) prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem postopku v delu, ki presega zneske in v krajših rokih, kot je določeno s tem sklepom (1. odstavek 214. člena ZFPPIPP), kar velja tudi za terjatve, za katere učinkuje prisilna poravnava, in o katerih se odloča po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave (217. člen ZFPPIPP). Navedena določila pa se za poenostavljeno prisilno poravnavo uporabljajo le smiselno, pa še to le tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz 4. odstavka 221.d člena ZFPPIPP (predzadnja alineja 2. odstavka in 4. odstavek 221.b člena ZFPPIPP).

13. Iz predloženega sklepa St ... z dne 24.9.2015, s katerim je bila potrjena poenostavljena prisilna poravnava toženke z njenimi upniki, že samo po sebi izhaja, da ta ni bil še niti sprejet na dan izdaje izpodbijane sodbe (izdana je bila 8.9.2015). Tega dne zato še ni mogla biti pravnomočna, torej nikakor ne more vplivati na izdano sodbo v trenutku njene izdaje. Že zato ne more nasprotovati prisilnim predpisom iz 214. in 217. člena ZFPPIPP. Ker pa gre za poenostavljeno prisilno poravnavo, pa bi morala toženka dokazati tudi, da je vtoževana terjatev sploh vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga je vložila v postopku prisilne poravnave, česar pa pritožba niti ne zatrjuje.

14. Tudi v tem delu je tako pritožba neutemeljena. Višje sodišče le še dodaja, da je dejstvo potrditve poenostavljene prisilne poravnave nastalo šele po izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, zato ga v tem postopku niti ni dovoljeno uveljaviti. Sodišče namreč sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave, to pa je bilo na dan izdaje izpodbijane sodbe.

15. Ali je bil toženec v poslovnem razmerju s tožečo stranko, za odločitev ni pomembno, saj, kot je navedlo višje sodišče v 7. in 8. točki obrazložitve, sodišče ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave tega sploh ne presoja in to ni pomembno.

16. Iz zapisnika z naroka z dne 8.9.2015, na katerem je bil navzoč tudi toženec, ki je zastopal tudi toženko kot njen zakoniti zastopnik, izhaja, da je toženec tožbeni zahtevek pripoznal ne le v imenu toženke, temveč tudi v svojem imenu. Zapisano je namreč, da: "Toženi stranki tožbeni zahtevek pripoznavata." Zapis je terminološko sicer napačen, saj je tožena stranka le ena, tako kot je ena tožeča stranka. Na strani vsake od le dveh pravdnih strank pa je lahko udeleženih več oseb – sospornikov (petnajsto poglavje ZPP, na primer 191. ali 192. člen ZPP). V obravnavani zadevi je tako le ena tožena stranka, na njeni strani pa sta tožena dva toženca in ne dve toženi stranki. temu pa je zapisana izjava o pripoznavi jasna – tožbeni zahtevek sta pripoznala oba toženca. Tukaj ni kaj napačno razumeti, kot uveljavlja pritožba. Kaj si je toženec mislil pri podaji take izjave, pa ni pomembno. V imenu tožene stranke je zapisnik podpisal toženec, torej tako zase kot za toženko, pri čemer čemer podpisa zapisnika ne zanika. Ali je prejel tudi kopijo zapisnika, za odločitev ni pomembno.

17. Ob zapisani in podpisani izjavi, da toženi stranki tožbeni zahtevek pripoznavata, tako niti ni jasno, kako bi toženec sploh lahko bil v kakršnikoli zmoti o svoji izjavi, vsekakor pa taka zmota niti ne more biti nezakrivljena. Da bi bila lahko pravno upoštevna, pa mora biti zmota nezakrivljena, kar se po uveljavljeni sodni praksi presoja po pravilih Obligacijskega zakonika – OZ glede zmote (tako tudi sodba VSC Cp 874/2010 z dne 4.2.2011, enako Jan Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 246 in 247). Zmota mora biti bistvena in opravičljiva oziroma nezakrivljena (1. in 2. odstavek 46. člena OZ). Dejstva, ki jih navaja pritožba (da zapisana izjava ne vsebuje prave in resnične izjave in da je bila dana le v svojstvu direktorja toženke in za pravno osebo, da je bil napačno razumljen ali zapeljan v zmoto, pri čemer niti ne navaja, kdo naj bi ga v zmoto zapeljal, da manjka volja in soglasje pristati na posledice pripoznave, zato ga ne zavezuje in da mu pripravljenosti na rešitev zadeve ni mogoče naprtiti z očitki o lastni neskrbnosti), že sama po sebi ne kažejo na opravičljivo ali nezakrivljeno zmoto, pri tem pa je izjava o pripoznavi jasna, nedvoumna in tudi podpisana s strani toženca. Višje sodišče še poudarja, da je bilo tožencu glede na navedbe tožeče stranke popolnoma jasno, da je tožen kot porok, ki se je potrditvah tožeče stranke tudi osebno zavezal za plačilo vtoževane obveznosti. To svojo obveznost je z izjavo o pripoznavi tudi brezpogojno priznal, zato niti ni jasno, v kakšni zmoti glede tega bi sploh lahko bil. 18. Na opravičljivo, nezakrivljeno zmoto tako ne kažejo že pritožbene navedbe, zato izvedba dokazov v zvezi s tem ni potrebna. Izjava o pripoznavi je jasna, izrecna in tudi podpisana, pri čemer sodnik, ki vodi glavno obravnavo, zapisnik o naroku glasno narekuje in ga imajo udeleženci pravico tudi prebrati in ugovarjati zoper vsebino zapisnika (1. in 2. odstavek 124. člena ZPP). Zato ni mogoče govoriti o tem, da je bila toženčeva izjava napačno razumljena, vsebine zapisnika kot javne listine pa s takimi navedbami tudi ni mogoče izpodbiti.

19. Glede na navedeno je višje sodišče, ki tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek 338. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP) in ni našlo kršitve 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma ni podana pravno upoštevna zmota pri podaji izjave o pripoznavi, neutemeljeno pritožbo obeh tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.