Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka in stranski intervenient krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ... z dne 4. 6. 2024 in z dne 14. 3. 2024 ter da se tožniku za obdobje od 26. 8. 2020 do 26. 4. 2024 prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja v družbi A., d. o. o. za polni delovni čas 40 ur na teden.

2.Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in stranski intervenient. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Navajata, da je sodišče napačno presodilo relevantna dejstva in tako postopalo v nasprotju z 8. členom ZPP. Pravilno se je sklicevalo na določbi 4. in 18. člena ZDR-1, vendar je dejstvo, da je potrebno delovno razmerje presojati po vsebini razmerja in ne po formalnem razmerju, napačno interpretiralo. Spregledalo je, da med tožnikom in stranskim intervenientom ni bilo spora o tem, ali delovno razmerje obstaja ali ne, zaradi česar sodišče drugačnih okoliščin ni bilo dolžno presojati. Neprerekano dejstvo se šteje za dokazano. Podredno poudarjata, da je dokazni postopek dokazal obstoj delovnega razmerja. Tožnik in priča B. B., sta skladno izpovedala, da je tožnik opravljal dela, ki pritičejo delovnemu mestu direktorja. Sodišče je dokazni postopek neutemeljeno vodilo v smeri, pod čigavim nadzorom in usmeritvami je tožnik svoje delo opravljal. V tem primeru gre za družinsko podjetje, kjer delo opravljata mož in žena. Delo je razporejeno na način, da žena opravlja pretežno administrativni del poslov, mož pa operativni del. Sodišče spregleda, da je bila v relevantnem obdobju B. B. prokuristka v podjetju, tožnik pa je opravljal delo direktorja. Tožnik kot direktor ni mogel biti podrejen prokuristu podjetja. Razporeditev del znotraj podjetja ni potekalo na način, kot je zaključilo sodišče. Prokura ni nadrejena direktorskemu mestu. Sodišče je dokazni postopek vodilo v smeri, ali je bil tožnik kot fizična oseba pod nadzorom pri opravljanju dela s strani prokuristke. Slednja je ob zaslišanju potrdila, da je preverila in nadzirala delo tožnika kot direktorja, vendar je sodišče navedeno izpoved napačno interpretiralo in izvzelo iz konteksta. Tožnik in prokuristka sta pojasnila, da je prokuristka pripravljala in odgovarjala na ponudbe oz. povpraševanja, kar je predhodno pripravil tožnik kot direktor. Njune vloge so bile enakopravno medsebojno razporejene, nikakor ni bil en nadrejen drugemu ali obratno. Oba sta izpovedala, da je tožnik izvrševal vse posle, ki pritičejo direktorju. Njuna izpoved glede nadzorovanja ne pomeni dobesednega nadzorovanja, temveč medsebojna skrb drug do drugega. Glede načina vodenja podjetja sta bila enakovredna, saj sta podjetje upravljala kot njuno skupno premoženje. Da je tožnik dejansko opravljal direktorska dela, izhaja tudi iz dejstva, da je prokuristka zmožna delo opravljati zgolj v skrajšanem delovniku, pri pomembnejših odločitvah pa sta se posvetovala skupaj. Irelevantni so podatki, ali je tožnik prejemal izplačilo plače, zakaj ni podal izredne odpovedi pogodbe, zakaj ni sprožil stečaja nad podjetjem ipd. Sodišče se je ukvarjalo s podrobnostmi, ki zadevajo izključno delodajalca in tožnika kot delavca/direktorja. Ker podjetje nikoli ni imelo drugih zaposlenih, je dela moral in lahko izvršil zgolj tožnik, ki je edini razpolagal z ustreznim znanjem. Med tožnikom kot delavcem/direktorjem in stranskim intervenientom kot delodajalcem ni bilo spora o obstoju delovnega razmerja. Tožnik kot fizična oseba ni imel nobenega pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Tožnik je uspel dokazati vse elemente delovnega razmerja, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da pisna pogodba ni pogoj za veljavnost delovnega razmerja. Prav tako ni bistven element pogodbe določba o višini plače, temveč gre za element delovnega razmerja, za katerega se v kolikor se stranki nista drugače dogovorili v pogodbi, uporablja zakonska določba o minimalni plači. Tožnik in prokuristka sta izpovedala, da podjetje žal ni ustvarilo tako visokih prihodkov, da bi bilo moč tožniku tudi izplačati plačo. Sodišče ni ustrezno interpretiralo izpovedi tožnika in prokuristke, ki sta poudarila, da sta se zavestno odločila, da se tožniku ne izplača plača. Tožnik svojih navedb ni gradil v smeri, da bi se izogibal svoji obveznosti v smislu, da ni dolžan ničesar plačati. Poudaril je, da je pripravljen svojo obveznost poravnati po šifri 001, saj je delo direktorja dejansko opravljal. V prid opravičljivi zmoti govori tožnikov dopis z dne 22. 2. 2024, da mu je bilo pojasnjeno, da lahko poda prijavo iz naslova delovnega razmerja. Tožnik opisanega dela ni opravil zgolj kot solastnik družbe, temveč kot njen direktor in soodgovorna oseba za vodenje podjetja. Pogodba o zaposlitvi je bila veljavno sklenjena, ne glede na to, ali je bil na strani delodajalca kot podpisnik naveden solastnik podjetja ali pa bi to storila prokuristka. Ta okoliščina med tožnikom kot fizično osebo in stranskim intervenientom kot družbo nikoli ni bila sporna. V kolikor je navedena okoliščina za sodišče vprašljiva, pa gre za okoliščino, ki ne predstavlja ničnosti samega pravnega posla. Priglašata stroške pritožbe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 4. 6. 2024 v zvezi s prvostopenjsko z dne 14. 3. 2024. V predsodnem postopku je toženec odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A., d. o. o., na podlagi 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v obdobju od 26. 8. 2020 do 26. 4. 2024 za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko. Bistvo spora je, ali bi moral biti tožnik v tem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi 14. člena ZPIZ‑2, tj. kot delavec v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožnika pravilno vključil v zavarovanje kot družbenika in poslovodno osebo, ker ni uspel dokazati, da je bil v delovnem razmerju z družbo A., d. o. o. S takšnim dokaznim zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče.

7.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 26. 8. 2020 do 26. 4. 2024 vpisan v poslovni register kot družbenik družbe A. d. o. o. in hkrati kot poslovodna oseba (direktor). Po podatkih matične evidence zavarovancev tožnik od 22. 7. 2016 dalje ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

8.Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) v 75. členu določa, da ima lastnost zavarovanca po tem zakonu vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v obvezno zavarovanje. Lastnost zavarovanca pridobi z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1).

9.Tožnik zatrjuje, da bi moral biti v spornem obdobju v obvezno zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja z družbo A. d. o. o. Kot dokaz, da je bil v delovnem razmerju je predložil pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med družbo A. d. o. o. in tožnikom. Pogodbo je podpisal tožnik kot direktor družbe in tudi kot delavec.

10.Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo je način sklenitve določen v tretjem odstavku 20. člena ZDR‑1. Poslovodna oseba, ki je praviloma tudi zastopnik delodajalca ne more nastopati v imenu delodajalca proti sebi kot delavcu. Določeno je, da v tem primeru sklene pogodbo o zaposlitvi in tudi sicer nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe (akt o ustanovitvi, družbena pogodba, statut) pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik. Čeprav sta bila tožnik in njegova žena, prokuristka v družbi, oba družbenika družbe (vsak je imel 50 % delež), je pogodbo o zaposlitvi podpisal tožnik sam.

11.Plačilo za delo predstavlja eno temeljnih značilnosti delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v eurih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih (osma alineja 31. člena ZDR-1). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v predloženi pogodbi o zaposlitvi plača tožnika ni določena na tak način. Ob tem ne gre prezreti, da sta pritožnika izpostavila, da sta se tožnik in prokuristka zavestno odločila, da se tožniku plača ne izplača. Delavec dela ne more opravljati pro bono , saj je delovno razmerje vedno odplačno pravno razmerje. Kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje predložena pogodba ne dokazuje obstoja delovnega razmerja, ker je tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenil sam s seboj in v njej ni določena višina plače skladno z 31. členom ZDR-1.

12.Družba A., d. o. o. tožnika ni prijavila v obvezno zavarovanje z dnem nastopa dela, prav tako mu ni obračunala in izplačala plače. Odločitev, da se tožnik ne vključi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje sta tožnik in prokuristka sprejela soglasno, ker družba ni imela finančnih sredstev za izplačilo plač in prispevkov. Obveznost zavarovanja je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe (prim. VIII Ips 43/2014, Psp 24/2018).

13.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da med tožnikom in stranskim intervenientom ni bilo spora o obstoju delovnega razmerja in zato toženec vprašanje obstoja ne bi smel ugotavljati. ZPIZ-2 v 6. členu določa, da je zavarovanje obvezno za vse fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu ali mednarodni pogodbi. Zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu, z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 6. člena). V 1. točki 80. člena ZMEPIZ-1 je določeno, da se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Po 16. členu ZPIZ-2 so med drugim obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v Republiki Sloveniji ter hkrati poslovne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba, pa do dneva izbrisa iz takšnega registra (tretji odstavek 22. člena ZPIZ-2). Te določbe so kogentne narave. Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

14.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče postopalo v nasprotju z 8. členom ZPP. Na podlagi celovite, prepričljive in ustrezno obrazložene dokazne ocene, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja. Tožnik sam ni vložil prijave v zavarovanje, čeprav bi bil to glede na kogentno naravo določb ZPIZ-2 dolžan storiti. Toženec je zato utemeljeno uvedel postopek po uradni dolžnosti in ugotovil lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.

15.Ker zahtevek tožnika o vzpostavljenem delovnem razmerju že iz teh razlogov ni utemeljen, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb (glede dela pod nadzorom in navodili) ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in stranskega intervenienta kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnik in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.