Jedro

Protipravno krivdno ravnanje stečajnega upravitelja je takšno ravnanje, ki bi se mu ognil prav vsak, ne le posebej skrben stečajni upravitelj.

Izrek

I. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih tožnik dolguje tej pritožnici, zviša za 320,40 EUR (na 1435,10 EUR).

II. Sicer se vse pritožbe zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik mora prvi toženki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti še 60 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvo toženko, delno pa mu je ugodilo zoper drugo toženko in tej naložilo, da mu plača 2974,42 EUR odškodnine, z obrestmi od 20. 1. 2011 dalje. Višji zahtevek je zavrnilo tudi proti njej in glede na uspeh odločilo še o stroških postopka.

Sporna terjatev predstavlja pretežni del zneska pravdnih stroškov, do katerih je bila po sodbi XI Pg 122/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 6. 2010 upravičena tožena stranka, ki jo je v tej pravdi kot odvetnik zastopal tožnik. Teh stroškov stranka iz stečajne mase nasprotne stranke – stečajnega dolžnika, katerega upraviteljica je bila druga toženka, ni dobila v celoti poplačanih – po tožnikovih trditvah po krivdi obeh toženk. Tožnik je to terjatev od svoje stranke 16. 5. 2011 prevzel. Sodišče je ocenilo, da je bila druga toženka hudo malomarna pri tem, da za omenjene stroške ni predvidela zadosti sredstev, in sicer poleg tistega, kar je stranka dobila, vsaj še za del, za katerega je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ni pa ugotovilo protipravnega ravnanja pri delu stečajnega senata.

2. Proti sodbi se tokrat, gre namreč že za drugo, ponovljeno sojenje, prvič je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, pritožujejo vse pravdne stranke ter stranska intervenientka, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, predlagajo njeno spremembo ali razveljavitev in vse ter tudi stranska intervenientka priglašajo še pritožbene stroške.

3. Tožnik se ne strinja, da je stečajni upraviteljici možno očitati le, da ni rezervirala dovolj sredstev (za stroške konkretnega pravdnega postopka, ki ga je stečajni dolžnik kot tožnik izgubil) za odgovor na tožbo, za takso, za dve vlogi in za dva naroka. Prav vsak stečajni upravitelj, ki je merilo skrbnosti v tem primeru, bi predvideval višje stroške, ni pa razvidno, na kakšne stroške je druga toženka sploh računala. Očita, da sodišče ne upošteva stališč dr. Dolenca, izraženih v strokovni literaturi glede merila skrbnosti stečajnih upraviteljev, čeprav se na ta merila sklicuje. Glede odločitve o stroških meni, da je napačna, saj se toženim strankam ne bi smelo priznati stroškov za prejšnji pritožbeni postopek. Meni, da bi morala odgovarjati tudi prva toženka, ker je stečajni senat opustil nadzor nad delom druge toženke; seznanjen je bi s postopkom, pa ni zahteval pojasnila v zvezi z višino predvidenih pravdnih stroškov.

4. Druga toženka tudi še v pritožbi ugovarja aktivni legitimaciji, in sicer iz razloga, ker je bila terjatev na tožnika prenesena 16. 5. 2011, to je nekaj mesecev po zaključku stečajnega postopka, ko ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika. Ker je terjatev ugasnila, je ni bilo več mogoče prenesti, gre za neobstoječo terjatev, meni pritožba. Sodišču očita, da se do tega ni opredelilo. Nadalje očita, da tožnik svojih pravic ni uveljavljal v stečajnem postopku, ni npr. ugovarjal sklepu o končanju stečaja. Tožnik tudi ni bil upnik v stečajnem postopku, zato meni, da sama niti pasivno legitimirana ni. Poleg tega se brani svoje odgovornosti, češ da ni ravnala ne protipravno ne malomarno. Malomarno bi po njenem bilo le, če sredstev za stroške sploh ne bi rezervirala. Enormno visoki stroški so nastali zaradi vlaganja vlog tožnika samega, česar ni bilo mogoče predvideti. Preširoko se ji zdi stališče sodišča, da bi morala predvidevati stroške za dva naroka in dve pripravljalni vlogi, saj se gospodarski spori predvidoma izvajajo s po eno vlogo in se končajo na enem naroku. Nemoralno se ji zdi, da je tožnik svoji stranki stroške najprej povzročil, potem pa jih od nje prevzel. 5. Tudi stranska intervenientka na strani druge toženke v izpodbijani sodbi pogreša razloge o ugovoru aktivne legitimacije. Poleg tega pa se tudi njej zdi pomembno, da tožnik svojih pravic ni uveljavljal v stečajnem postopku, zlasti ni izpodbijal sklepa o končanju stečaja.

6. Prva toženka se pritožuje le zoper stroškovno odločitev in meni, da ji je bilo priznanih 320,40 EUR premalo, namreč za narok v ponovljenem postopku.

7. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke so podali tožnik, prva ter druga toženka in vsi predlagajo zavrnitev tiste pritožbe, na katero odgovarjajo.

8. Utemeljena je le pritožba prve toženke glede stroškov, sicer pa pritožbe niso utemeljene.

9. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov glede glavne stvari ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je podana tako aktivna stvarna legitimacija tožnika, kot pasivna stvarna legitimacija druge toženke, ne pa tudi prve. Odločilna dejstva v zvezi s tem so nesporna in jih kaže zaradi preglednosti še enkrat kratko ponoviti, izčrpno pa so sicer nanizana v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe na strani 7 do 10: - nad A., d. o. o., je tekel stečajni postopek, v katerem je bila stečajna upraviteljica druga toženka; - ta je 9. 10. 2006 v imenu stečajnega dolžnika proti družbi AX, d. o. o., ki jo je kot odvetnik zastopal naš tožnik, vložila tožbo, s katero je propadla; - stečajni dolžnik je bil (3. 11. 2010) zato pravnomočno obsojen na povračilo pravdnih stroškov toženki (družbi AX) 9434,93 EUR; - ta je v stečajni postopek priglasila navedeni znesek stroškov, toda ni bila v celoti poplačana, ker na ta račun druga toženka ni predvidela in rezervirala zadosti sredstev; - s sklepom 20. 1. 2011 je bil stečajni postopek končan, stečajni dolžnik je bil izbrisan iz registra, hkrati pa je bilo tudi odločeno, da se družbi A pravdni stroški poplačajo v višini 1547 EUR; - tožnik je 16. 5. 2011 od družbe AX prevzel terjatev 9434,93 EUR iz naslova pravdnih stroškov, in sicer namesto poplačila za svoje odvetniške storitve, opravljene prav v postopku, v katerem je bil ta znesek njegovi stranki za pravdne stroške priznan;

11. Toženkin očitek (in ugovor njene stranske intervenientke), da bi moral tožnik oz. odstopnik vlagati pravna sredstva v stečajnem postopku, zlasti se se pritožiti proti sklepu o zaključku stečaja, ni sklepčen, saj bi morala zatrditi še, da bi s tem tožnik (oz. odstopnik) uspel. Samo s tem njegovi opustitvi pritožnici ne pripišeta ustrezne vzročnosti.

12. Z ugovorom, da je terjatev do stečajnega dolžnika z zaključkom stečaja prenehala, se pritožbeno sodišče prvič res ni posebej ukvarjalo in se s tem ne ukvarja niti sodišče prve stopnje(1), a ta ugovor je (očitno) neutemeljen. Tako denimo že po mnenju Plavšakove niti začetek niti končanje stečajnega postopka nad (glavnim) dolžnikom ne učinkuje na obveznost (glavnega) dolžnika v pomenu, da bi pravno dejstvo začetka ali končanja stečajnega postopka povzročilo prenehanje ali zmanjšanje te obveznosti. Izrecno pravi takole: „Obveznost lahko preneha samo na načine (z nastopom tistih pravnih dejstev), ki so izrecno določeni z zakonom (primerjaj prvi odstavek 270. člena OZ). Po 334. členu OZ s smrtjo dolžnika (ali upnika) obveznost preneha samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere od pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. (...) Obveznost ne preneha niti v primeru, če preneha pravna oseba, ki je glavni dolžnik, brez pravnega nasledstva. Takega pravila namreč ne določa noben zakon.“(2) Avtorica sicer obravnava ureditev po ZFPPIPP(3), vendar tega tudi pred njim veljavni ZPPSL(4), določbe katerega so relevantne za obravnavani primer, česa drugačnega ni določal. Temu stališču se v celoti pridružuje tudi sodna praksa, izražena tudi v načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.(5),(6) Seveda navedeno velja tudi za konkretni primer: Obveznost sama z zaključkom stečaja torej ni prenehala, samo tisti, ki je prenehal, zanjo več ne more odgovarjati, kar je pa jasno.

13. Ker terjatev ni prenehala, je bila lahko predmet cesije. Cesionar znesek stroškov uveljavlja kot škodo od tistega, ki naj bi krivdno povzročil, da cedentu ti stroški niso bili plačani.(7) Ker ne gre za sporno terjatev, katere uveljavitev bi bila zaupana odvetniku, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjem pritožbenem postopku(8), ta cesija ni bila prepovedana in je tožnikova aktivna legitimacija podana. Pritožbeno sodišče ne sprejema niti očitka, da gre za nemoralno ravnanje odvetnika, ki je te stroške povzročil. Ta teza bi bila logično vzdržna le ob predpostavki, da je odvetništvo nemoralna dejavnost, kar je seveda treba zavrniti brez nadaljnjega utemeljevanja. Stroški postopka cedenta so bili odmerjeni s strani sodišča in je ta odmera pravnomočna, torej je treba šteti, da so bili za tisto pravdo takšni stroški pač potrebni, kot to pravilno pojasni že sodišče prve stopnje. Teh stroškov v prav(n)em pomenu stranki ni povzročil odvetnik, pač pa nasprotna stranka. Odvetnik sam (njegovo delo, tarifirano) je bil pač ta strošek.

14. Podana je tudi pasivna legitimacija druge toženke, saj je ona tista, za katero tožnik trdi, da je povzročila škodo – cedentu, in sicer v višini zneska nepoplačanih stroškov, ki ga je prevzel. Njegova neudeležba (oz. status) v stečajnem postopku je zato nepomembna.

15. Kritika neustreznega razumevanja in apliciranja stališča VS RS iz zadeve III Ips 60/2009, ki ga je dr. Dolenc še posebej jasno obrazložil v svojem referatu Odškodninska odgovornost stečajnih upraviteljev in odgovornost države zanje(9), ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče povsem pravilno razume tam razložene kriterije in jih tudi v celoti pravilno uporabi v konkretnem primeru. Ker je po ZPPSL stečajni upravitelj odškodninsko odgovarjal le v primeru hude malomarnosti (2. odst. 80. čl.), je treba kot protipravno krivdno ravnanje oceniti takšno ravnanje, ki bi se mu ognil prav vsak, ne le posebej skrben stečajni upravitelj. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da bi prav vsak stečajni upravitelj za stroške toženca v nekem gospodarskem sporu moral predvidevati (vsaj) stroške za odgovor na tožbo, za sodno takso, za dve vlogi in za dva naroka. Ni prepričljivo stališče, da bi bila stečajna upraviteljica hudo malomarna samo v primeru, če bi ne predvidevala in rezervirala sploh nobenega zneska za stroške. V končni posledici je sicer njeno ravnanje na las podobno prav temu. Če ni bi rezervirala sploh nobenega zneska za stroške, bi morala odgovarjati za znesek, ki bi ga rezerviral vsak, in sicer stroške, ki so že zgoraj našteti. Brez podlage je njena pritožbena teza, da se gospodarski spori končajo praviloma na enem naroku s po eno vlogo. Tudi to pa je spet v resnici oporekanje lastnemu ravnanju, saj sama v rezervacijo ni preračunala (niti) stroškov v takšnem obsegu in tudi s pritožbo izpodbija celotni znesek, na plačilo katerega je obsojena. Spet pa ni prepričljivo stališče tožnika, da bi morala predvidevati več stroškov. Več stroškov oz. takšne, ki bi na koncu v resnici vsaj približno ustrezali višini potrebnih pravdnih stroškov, bi predvideval (le) skrben stečajni upravitelj, kar očitno druga toženka ni bila, a samo zato odškodninsko ne odgovarja.

16. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da za škodo ne odgovarja prva toženka. Tak zaključek je pravilen že na ravni trditev, saj je bila tožnikova tožba v tem delu nesklepčna in je taka tudi njegova pritožba. Le z ekstenzivno razlago Ustave (26. čl.) bi bilo po mnenju Dolenca(10) mogoče zagovarjati odškodninsko odgovornost države za delo stečajnih upraviteljev, saj OZ ne vsebuje določb, ki bi natančneje urejale odgovornost nosilcev javnih pooblastil. Odškodninska odgovornost za lastno ravnaje v zvezi s stečajnimi upravitelji pa bi po njegovem mnenju, ki se mu pridružuje tudi to pritožbeno sodišče, prišla v poštev (le) glede izbire stečajnega upravitelja ali pa glede pomanjkljivega nadzora nad njegovim delom. Za nič od navedenega tožnik ne ponudi več od navedb, da stečajni senat ni poskrbel za kontrolo postopka in ni preverjal poročil stečajne upraviteljice oz. je dovolil razdelitev stečajne mase brez rezervacije sredstev za njegove stroške. Z nadzorom dela stečajnih upraviteljev ni mišljeno vsebinsko prevzemanje njihovih opravil. Stečajni senat ni bil dolžan zahtevati pojasnil v zvezi z višino predvidenih pravdnih stroškov glede postopkov, o katerih ga je obveščala stečajna upraviteljica. V krog pristojnosti stečajnega senata sicer sodi tudi nadzor nad poslovanjem stečajnega upravitelja. Ta pristojnost (v ZPPSL) sicer ni izrecno določena, vendar izhaja iz same narave stečajnega senata kot sodnega organa stečajnega postopka (ki zagotavlja sodno varstvo upnikov do sočasnega in sorazmernega poplačila njihovih terjatev) in iz namena stečajnega postopka (sočasno in sorazmerno poplačilo upnikov iz razdelitvene mase).(11) V okviru te pristojnosti je lahko zato stečajni senat po uradni dolžnosti, na ugovor ali predlog spremenil odločitve predsednika stečajnega senata ali stečajnega upravitelja, če ugotovi, da so nezakonite ali nesmotrne (2. od. 74. čl. ZPPSL). Prav tako bi smel stečajni senat na predlog predsednika stečajnega senata, upniškega odbora, zainteresiranih oseb ali po uradni dolžnosti odstaviti stečajnega upravitelja, če ne izpolnjuje svojih dolžnosti ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Vendar z povzetega ne izhaja nič pomembnega za konkretni primer. Ni jasno (ni sklepčno), zakaj bi moral stečajni senat od druge toženke zahtevati pojasnila glede rezerviranih stroškov.

17. Pritožbeni očitki se glede glavne stvari tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbe pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Tožnik neutemeljeno očita napačno odmero pravdnih stroškov toženk, češ da bi jima sodišče ne smelo šteti za potrebne stroške za prejšnji pritožbeni postopek. Tudi to so bili za pravdo potrebni stroški, saj sta imeli toženki pravico do odgovora na njegovo pritožbo. Pač pa se prva toženka utemeljeno zavzema za to, da ji je treba priznati stroške tudi za narok v ponovljenem postopku – 320,40 EUR, ker gre za novo stopnjo (2. odst. 14. in 19. čl. ZOdvT). Njeni pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP).

19. Ker je prva toženka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožnik povrniti potrebne stroške v zvezi z njo, in sicer 60 EUR (50 EUR za pritožbo in 20 % materialnih stroškov). Priznane stroške mora tožnik prvi toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ). Stroške svojih neuspešnih pritožb krijejo tožnik, druga toženka in stranska intervenientka na njeni strani sami, kot tudi stroške nadaljnjega medsebojnega odgovarjanja (1. odst. 154. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Ker gre za pravne argumente in ne za dejstva, s tem ni storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) Op. št. (2): N. Plavšak, Učinek prenehanja glavnega dolžnika na hipoteko za tujo obveznost, Pravna praksa, 2012, št. 22, str. 22. Op. št. (3): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 - ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011 - ORZFPPIPP21-1, 87/2011 - ZPUOOD, 23/2012 - odl. US, 48/2012 - odl. US, 47/2013, 100/2013, 10/2015 - popr.

Op. št. (4): Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji,Uradni list RS, št. 67/1993, 45/1994 - UZITUL-A, 74/1994 - odl. US, 8/1996 - odl. US, 25/1997 - ZJSRS, 39/1997, 1/1999 - ZNIDC, 52/1999, 101/2001 - odl. US, 42/2002 - ZDR, 58/2003 - ZZK-1, 10/2006 - odl. US, 126/2007 - ZFPPIPP Op. št. (5): Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 21.6.2013: „Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo.

Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo.“ Op. št. (6): Tako VSS kot Plavšakova sicer problematiko obravnavajo z vidika akcesornih obveznosti, vendar je mnenje popolnoma jasno in izrecno.

Op. št. (7): Po presoji pritožbenega sodišča gre za specifičen primer subrogacije, ki ga verjetno ne bi kazalo širše posploševati.

Op. št. (8): Glej 6. točko sklepa tega pritožbenega sodišča z dne 16. 7. 2014, II Cp 1511/2014. (9) Pravni letopis Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2013, str. 215 – 231, posebej na straneh 218 - 220. Op. št. (9): Prav tam, str. 226 – 227. Op. št. (10): Povzeto iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 714/2003.