Jedro

Tožnica v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 pa utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 25. 11. 2015 in št. ... z dne 7. 3. 2016 ter da se tožnici zavarovalna doba od 11. 1. 1974 do vključno 1. 8. 1976 in od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 prizna in všteje v pokojninsko dobo (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita. Tožbo v delu zahtevka, da se tožnici dneva 2. 8. 1976 in 1. 8. 1977 priznata kot zavarovalna doba iz naslova opravljanja dela na kmetiji, je zavrglo (II. tč. izreka) zaradi neobstoja pravnega interesa, ker sta ta dneva že priznana v zavarovalno dobo. Odločilo je, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. Tožnica je po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priznanje stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z nosilnimi razlogi sodbe se ne strinja. Napačno je uporabljen 50. in 48. člen ZTPPIZ, ker vključenost v zavarovanje ni predmet tega zakona. Navedeno problematiko ureja Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj se po 77. in 80. členu obstoj zavarovalnega razmerja oz. lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

Predhodno ugotavljanje pravnega razmerja je pogoj za ugotavljanje zavarovalnega razmerja, zato obrazložitev v 9. tč. sodbe ni pravilna. Sodba je očitno napačna in materialno zmotna. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi se morala vključiti v zavarovanje. Obveznost prijave je na strani delodajalca in ne delavca. Splošno znano je, da tudi v današnjem času ljudje delajo, ne da bi bili prijavljeni v zavarovanje in zanje plačani prispevki. Stališče sodišča, da ji zaradi nevključenosti v zavarovanje ne gredo pravice iz delovnega razmerja in pokojninskega zavarovanja, je v nasprotju z enotno sodno prakso. Sklicuje se na sodbe VIII Ips 94/2008 z dne 30. 11. 2009, VIII Ips 125/97 z dne 9. 12. 1997, VIII Ips 457/2007 z dne 8. 6. 2009 in VIII Ips 132/2008 z dne 9. 2. 2010. Sklicevanje na zadevo Psp 587/2015 v izpodbijani sodbi je v nasprotju z dejstvi konkretnega primera, saj se ne opredeljuje do dolžnosti prijave v zavarovanje, katere ZTPPIZ ni urejal. Tudi matična evidenca ni bila urejena na način, kot je danes, saj je bilo šele z ZMEPIZ leta 2000 določeno prehodno triletno obdobje, ko se je morala urediti v skladu z zakonom (69. člen). Pravno praznino matičnega zakona je potrebno zapolniti z analogno in namensko uporabo veljavnega zakona o matični evidenci oz. s smiselno uporabo predpisov, ki so dopuščali in še dopuščajo, da osebe pridobijo lastnost zavarovanca, četudi prijava v zavarovanje ni vložena ali ni bila vložena v roku. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je zavarovalno razmerje nastalo po zakonu takoj, ko je bilo vzpostavljeno pravno razmerje. Ker ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, sodba nima odločilnih razlogov, kar pomeni bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Obstoj delovnega razmerja oz. elementov tega razmerja je podlaga za priznanje zavarovanja ter vključenost v zavarovanje, ne pa obratno. Nevključenost v zavarovanje ne more biti razlog za odrekanje vsebinskemu varstvu pravice, saj je v nasprotnem primeru podana kršitev 6. in 13. člena EKČP. Ker sodišče ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo postopkovne določbe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu, vključno v delu, s katerim je tožba zavržena.

5. V postopku ni prišlo do zatrjevane, niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodna odločba nima pomanjkljivosti, da je nebi bilo mogoče preizkusiti, kot zatrjuje pritožba. V pisnem odpravku sodbe ni bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je utemeljena z dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so odločilnega pomena za razsojo zadeve. Na pritožbeno izvajanje je potrebno dodati predvsem naslednje.

6. V obravnavanem primeru ne gre za spor o lastnosti zavarovanke, da bi bilo mogoče zadevo reševati ob neposredni uporabi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja2 (ZMEPIZ-1). Sklicevanje na nekatere določbe ZMEPIZ-1 (npr. 80. člen), v primeru, kot je obravnavani, ko gre za spor o pokojninski dobi iz naslova zavarovalne dobe izpred več desetletij, pravno sploh ni relevantno. Tudi sicer je zmotno stališče pritožnice, da v spornem obdobju ni bilo zakonodaje o prijavljanju v zavarovanje, zaradi česar naj bi bilo dopustno priznavanje zavarovalne dobe, četudi ni bilo vključenosti v zavarovanje. Čeprav je načeloma potrebno pritrditi pritožbi, da so za delavce v delovnem razmerju po veljavni in tudi bivši normativni ureditvi, prijave v zavarovanje dolžni vlagati delodajalci, domnevna opustitev obveznosti navedenega subjekta v okoliščinah konkretnega primera ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane iz razlogov, ki bodo utemeljeni v nadaljevanju.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Iz listinske dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bila zahteva za priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 14. 2. 1978 v predsodnem postopku dne 22. 7. 2015 vložena na obrazcu "Delo na kmetiji, februar 2014" in "Obrazcu za brezplačno preveritev možnosti uveljavitve pokojninske dobe brez plačila dodatnih prispevkov do leta 1984". Slednji, ki že po obliki ni uradno izdan obrazec, vlagatelja celo usmerja, kako dokazovati pokojninsko dobo s pričami. V njem so zapisani elementi delovnega razmerja (in sicer: stalno in vsakodnevno delo; pod nadzorom in navodilih delodajalca - gospodarja; prejemanje plače, za kar šteje tudi delno plačilo v naravi - stanovanje in hrana,...ter delno v denarju), ki jih pred zavodom morata potrditi dve priči. Neglede na neprimerno vsebino navedenih obrazcev in s tem povezano izvajanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je bila zahteva, da se tožnici v pokojninsko dobo le na podlagi izpovedi prič prizna zavarovalna doba iz naslova delovnega razmerja na kmetiji od 11. 1. 1974 do 20. 1. 1978, v predsodnem postopku zavrnjena. Ugotovljeno je bilo, da je čas od 2. 8. 1976 do 1. 8. 1977 tožnici že priznan v zavarovalno dobo iz naslova skrbi za otroka v prvem letu starosti, za preostali del pa ni pogojev iz Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je šlo za družinsko ekonomsko skupnost, oz. pomoč na domači kmetiji, ne pa za takšno pravno razmerje, na podlagi katerega bi bila vključena v pokojninsko invalidsko zavarovanje.

8. Na podlagi pravnomočnih odločb tožene stranke prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnici kot solastnici kmečkega gospodarstva v zavarovalno dobo že vštet čas od 21. 1. 1978 do 25. 5. 1978, od 26. 5. 1979 do 12. 6. 1979 in od 13. 6. 1980 do 30. 4. 1982 (2 leti in 3 mesece je priznanih po 164. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1983) ter iz naslova skrbi za otroke v prvem letu njihove starosti (po 189. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 ZPIZ-1) obdobja od 2. 8. 1976 do 1. 8. 1977, od 26. 5. 1978 do 25. 5. 1979 in od 13. 6. 1979 do 12. 6. 1980. Glede na izpoved tožnice in zaslišanih prič sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je tožnica v spornem obdobju živela na kmetiji, delala po navodilih matere, ki je bila lastnica kmetije za denar ter plačilo v naravi. Vendar hkrati zaključuje, da ni bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da vključenosti v zavarovanje ni niti zatrjevala, da o tem ni nobenega listinskega dokaza, ter da ji že zato ni mogoče priznati vtoževane zavarovalne dobe. Razloguje, da je bil v spornem obdobju celoten delovnopravni, pokojninski in invalidski sistem urejen do take mere, da je bilo iz evidenc oz. javnih listin razvidno, ali je oseba v delovnem razmerju in zavarovana ali ne, ter da bi se tožnica, v kolikor bi na kmetiji delala kot delavka, morala vključiti v zavarovanje.

9. Kljub dejstvu, da je tožnica delala na domači kmetiji, ki je bila v lasti matere, imela hrano in stanovanje ter občasno prejela kaj denarja, je tudi po stališču pritožbenega sodišča za rešitev zadeve ključno le, da ni bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vključenosti v zavarovanje ni zatrjevala v predsodnem postopku, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v tem pritožbenem postopku.

Procesno in materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Od leta 1992, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) razveljavilo 308. člen ZPIZ-92, je sicer dokazovanje zavarovalne dobe s pričami, ob uporabi le tega dokaznega sredstva iz ZPP ali ZUP-a, ponovno mogoče4. Vendar pa morajo biti izpovedbe prič tako prepričljive, popolne, verodostojne in nedvoumne, da je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoj zavarovalne dobe na temelju zatrjevanega delovnega razmerja. Zavarovalna doba je pravno dejstvo, oz. eden od temeljnih pogojev za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Le z elementi delovnega razmerja, če ni bilo vključenosti v zavarovanje, ni mogoče uspešno dokazati zavarovalne dobe. V tovrstnih postopkih ne gre za spore o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, za katere je stvarno pristojno delovno sodišče, temveč za socialni spor o zavarovalni dobi. Gre za spor o tem, ali je bila določena oseba v določenem obdobju vključena v pokojninsko zavarovanje po veljavnih predpisih5, ali ne.

11. Neprijavljenost v zavarovanje sama po sebi sicer ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Čeprav 6. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-2), določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti po veljavni ureditvi ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. Na takšno razlago nenazadnje odkazuje definicija iz 42. tč. 7. člena ZPIZ-2, po kateri je zavarovalna doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki.

12. Za priznavanje zavarovalne dobe ne zadošča le abstraktno uzakonjena obveznost zavarovanja. Potrebna je operacionalizacija te obveznosti z pridobitvijo lastnosti zavarovanca z dejansko vključitvijo v zavarovanje. Izhajati je potrebo iz temeljnih načel sistemsko pravne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po katerih pravice temeljijo na delu in vplačanih prispevkih. Tako se po 133. členu ZPIZ-2 v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki in le izjemoma v primeru, ki ga dopušča 134. člen ZPIZ-27. Predhodno navedeno velja toliko bolj za zahteve, po katerih naj se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje določeno obdobje zgolj na podlagi elementov delovnega razmerja iz pred več desetletij, dokazovanih s pričami. Še zlasti, kadar stranke zavarovalno dobo vtožujejo kljub zavedanju, da v pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bile vključene, kaj šele da bi bili zanje plačevani prispevki. Stališče, da vključenost v zavarovanje ni bistvena, in da glede na enotno sodno prakso zadostujejo le elementi delovnega razmerja, je zmotno in popolnoma nesprejemljivo. Čeprav so bili tudi v preteklosti delavce v zavarovanje dolžni prijaviti delodajalci, morebitna opustitev delodajalca sama po sebi ne zadostuje za priznanje zavarovalne dobe. S procesnega vidika gre namreč v zadevah, kot je obravnavana, za vtoževanje dejstva, ki ne obstaja.

13. Pri reševanju predmetne zadeve je potrebno izhajati iz 129. člena ZPIZ-2, po katerem pokojninska doba, kot pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker gre za spor o zavarovalni dobi za zatrjevano delovno razmerje na kmetiji od 11. 1. 1974 do 20. 1. 1078 s presledki, je pri presoji zavrnilnih upravnih aktov potrebno uporabiti relevantne določbe Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 19728 (ZTPPIZ-72).

14. Za pravilno in zakonito izvajanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je dolgoročne narave in praviloma zagotavlja dolgoročne pravice zavarovancem, je potrebno upoštevati normativno urejenost in razvoj skozi daljše časovno obdobje ter v tem kontekstu obravnavati in razlagati posamezne institute, med katere sodi tudi zavarovalna doba.

15. Že po Zakonu o pokojninskem zavarovanju9 (ZPZ-57) se je v pokojninsko dobo med drugim štel čas, ko je zavarovanec delal v delovnem razmerju (23. člen). Po normativni ureditvi, veljavni do konca leta 1964 je moral vsak, ki je vstopil ali bil v delovnem razmerju, imeti delovno knjižico. Izdajo delovne knjižice je bil dolžan zahtevati delavec10, v njo pa so se med drugim vpisovali podatki o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja. Šlo je za javno listino, s katero se je dokazovala delovna in s tem tudi zavarovalna doba, upoštevna ob uveljavljanju pravic iz pokojninskega zavarovanja. Zavarovancem se je že tedaj v pokojninsko dobo kot delovna doba (24. člen ZPZ-57) štel čas11, prebit v delovnem razmerju, ne glede na to, ali so bili plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen v primerih, za katere je zakon določal drugače12. Takšna ureditev je bila logična, saj je bil prispevke za zavarovanje delavca dolžan obračunavati in odvajati delodajalec. Morebitno neplačilo prispevkov samo po sebi nikoli ni imelo za posledico, da zavarovalna doba ne bi obstajala ali bila upoštevana. Nenazadnje je enako po 134. členu veljavnega ZPIZ-2, saj se v zavarovalno dobo vštevajo tudi obdobja, za katera delodajalec le obračuna prispevke od zavarovančeve plače13. Po ZPZ-57 so se v pokojninsko dobo vštevala tudi obdobja izven zavarovanja. Šlo je za posebno dobo iz naslova ilegalnega revolucionarnega dela pred 6. 4. 1941; obdobja prebita v Jugoslaviji pred 6. 4. 1941 v stavki ali izprtju; do 15. 5. 1945 prebita v partizanskih odredih Jugoslavije; na aktivnem in organiziranem delu v NOB; v zaporih; v taboriščih; internaciji; španski republikanski armadi itd., ki se je praviloma dokazovala s pričami.

16. Tudi po 125. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju14 (TZPZ-64), ki se je uporabljal od 1. 1. 1965 dalje, je pokojninska doba obsegala čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe zakona (zavarovalna doba) in obdobja izven zavarovanja do začetka njegove uporabe (posebna doba). TZPZ-64 je eksplicitno določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan (126. člen). Z TZPZ-64 je bila uzakonjena tudi matična evidenca o zavarovancih in upokojencih (171. člen členi do 174. člen) in na tej podlagi leta 1967 izdana Uredba o uvedbi matične evidence o zavarovancih in upokojencih, o prijavljanju podatkov v matično evidenco in njegovi registraciji15, v katero so se vpisovala imena zavarovancev, poklic, delovno mesto, podatki o zavarovalni dobi začenši s 1. 1. 1965, podatki o osebnem dohodku, o delodajalcu itd. 17. Za rešitev predmetne zadeve relevantni ZTPPIZ-72, ki se je uporabljal od 1. 1. 1973 dalje, je prav tako eksplicitno določal, da se v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v zavarovanju ter obdobja do 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se štejejo kot posebna doba (48. člen). V zavarovalno dobo se je všteval čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu s polnim delovnim časom (50. člen).

18. Glede na razvoj obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po letu 1945 na območju nekdanje SFRJ je v okoliščinah konkretnega primera potrebno posebej izpostaviti, da razen kooperantov - t.i. združenih kmetov, ki so se lahko zavarovali v pokojninskem zavarovanju delavcev16, kmetje v spornem obdobju še niso bili vključeni v obvezno pokojninsko invalidsko zavarovanje. Šele s 1. 1. 1972 je Zakon o starostnem zavarovanju kmetov17 (ZSZK-72) uvedel zavarovanje kmetov za primer starosti, ki niti ni bilo pravo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Temeljilo je na vzajemnosti in solidarnosti kmetov samih ter solidarnosti delavcev in drugih delovnih ljudi, vendar na lastništvu kmetijskih zemljišč in načelih: ena kmetija - ena starostna pokojnina - en prispevek na kmetijo (ne glede na lastniško strukturo posamezne kmetije).

V sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so bili kmetje vključeni z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju18 (ZPIZ-83), ki se je začel uporabljati s 1. 1. 1984. Po 10. členu ZPIZ-83 so bili zavarovani združeni kmetje, po 11. členu pa drugi kmetje in člani njihovih gospodarstev, ki so se v Sloveniji ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo kot edinim in glavnim poklicem in delali s sredstvi, na katerih je imel kdo lastninsko pravico. Prav zaradi vključitve kmetov v obvezno zavarovanje šele leta 1984, je bila nosilcem kmetijske dejavnosti, njihovim zakoncem, otrokom in drugim družinskim članom, ki so dejavnost opravljali že pred 1. 1. 1984, dana možnost dokupa zavarovalne dobe (159. člen), kar so lahko uveljavili do konca leta 1988 (162. člen), oz. tudi pozneje.19 Zaradi vzpodbujanja prenosa kmetij na mlajšo generacijo, je bilo prevzemnikom kmetij zagotovljeno še vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo, vendar največ od 1. 1. 1972 (165. člen).

19. Iz 48. in 50. člena ZTPPIZ-72, ki ju je potrebno uporabiti v konkretnem primeru (SZK-72 ni uporabljiv20), povsem jasno izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, všteva čas delovnega razmerja, prebit v zavarovanju. Z nobeno klasično razlagalno metodo, od jezikovne, namenske, logične ali zgodovinske, relevantnih določb ZTPPIZ-72 ni mogoče interpretirati na način, da za obstoj zavarovalne dobe vključenost v zavarovanje ni bistvena. Za priznanje zavarovalne dobe, ne da bi bilo zavarovanje de facto vzpostavljeno, ni nobene zakonske podlage. S pavšalnim zatrjevanjem elementov delovnega razmerja na družinski kmetiji, ko kmetje niso bili niti vključeni v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in tradicionalno lastniki družinskih kmetij, torej starši s svojimi otroci niso sklepali delovnega razmerja po Zakonu o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih21, s pisno delovno pogodbo (4. člen), v kateri je morala biti določena tudi pravica do osebnega dohodka, tako da denarni del, če je bilo dogovorjeno delno plačilo v naravi, ni smel biti manjši od minimalnega osebnega dohodka (18. člen), ni mogoče dokazati niti delovnega razmerja, kaj šele zavarovalne dobe po takratnih predpisih.

Drugačna razlaga in uporaba relevantnih določb ZTPPIZ-72 ni dopustna. Teoretično bi interpretacija, za katero se zavzema pritožnica, in sicer da so za zavarovalno dobo bistveni le elementi delovnega razmerja, ne pa čas, prebit v zavarovanju, kar je po naravi stvari imanentno zavarovalni dobi, imela za posledico priznanje dejstva, ki ne obstaja. Le na podlagi izpovedi prič, ko vključenost v zavarovanje ni zatrjevana in tudi sicer ni dvoma, da do nje sploh ni prišlo, ni mogoče dokazati zavarovalne dobe. Takšna razlaga in uporaba materialnega prava ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, ki je 308. člen ZPIZ-92 razveljavilo le iz razloga in utemeljitvijo, da z zakonom ni mogoče izključiti nobenega dokaznega sredstva, ki jih poznajo postopkovni predpisi. Odločba ne nalaga in ne zavezuje, da je v upravnih ali sodnih postopkih potrebno na podlagi izpovedb prič priznavati zavarovalno dobo osebam, ki v zavarovanje niso bile vključene. Nasprotno razumevanje ima lahko za posledico le podarjanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe brez vsakršne dejanske in pravne podlage.

Pomen sodne prakse za rešitev predmetne zadeve

20. Pravno ni relevantno pritožničino sklicevanje na sodbe VIII Ips 94/2008 z dne 30. 11. 2009, VIII Ips 457/2007 z dne 8. 6. 2009 in VIII Ips 132/2008 z dne 9. 2. 2010, saj ne gre za dejanska niti pravna stanja, kot v obravnavani zadevi. V cit. zadevah je šlo za spore o lastnosti zavarovancev ob uporabi ZMEPIZ-1 na podlagi pravnomočnih sodb delovnega sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja v gospodarski družbi in ugotovljenem delovnem razmerju z vsemi pravicami delavcev iz dela ter po delu, vključno z obveznostjo vpisa delovne dobe v delovno knjižico. Ni šlo za spore o zavarovalni dobi, dokazovani s pričami le z elementi delovnega razmerja na družinski kmetiji, kot v obravnavani zadevi.

Ni odločilno niti sklicevanje na sodbo VIII Ips 125/97 z dne 9. 12. 1997, s katero je zavrnjena revizija zoper drugostopenjsko zavrnilno sodbo, utemeljeno prav z dejstvom, da stranka ni bila prijavljena v zavarovanje, niti zanjo niso bili plačani prispevki. V sodbi revizijskega sodišča je med drugim res zapisano: "da okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na vštevanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja po ZPIZ-92". Vendar iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, na kateri pravni podlagi in s kakšnimi razlagalnimi argumenti se je revizijsko sodišče postavilo na takšno stališče. 21. Ker sodna praksa o priznavanju zavarovalne dobe na podlagi elementov delovnega razmerja na kmetiji, dokazovanih s pričami ni povsem enotna, sodišče prve stopnje v predmetni zadevi seveda ni bilo dolžno slediti sodbam Psp 465/201222 ali Psp 216/2010. Tudi sicer je pritožbeno sodišče v zadnjem času spremenilo prvostopenjske ugoditvene sodbe in tožbene zahtevke za priznanje zavarovalne dobe v primerih, kot je obravnavani, zavrnilo23, oz. potrdilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo24. Ob pravilni uporabi materialnega prava v zadevah, kot je tožničina, v preteklosti niso bile izdajane ugoditvene sodbe, razen v zadevah Psp 465/2012, VIII Ips 137/2007 in VIII Ips 241/2016. 22. Sodne odločbe same po sebi niso pravni vir25. Sodnik je vezan na ustavo ter zakon in sodi po svoji vesti. Ustaljeno sodno prakso spoštuje zaradi enakega obravnavanja strank, saj v pravni red vnaša pravno varnost. Ustava RS (22. člen) namreč sodnika zavezuje k enaki uporabi materialnega prava v enakih, oziroma bistveno podobnih primerih. Vendar ni mogoče pričakovati, da bo le zaradi nekaterih napačnih judikatov, tudi v nadaljnjih zadevah odločano enako napačno. Ni dopustno slediti sodnim odločbam, ki nimajo prepričljivih pravnih argumentov za priznano zavarovalno dobo, čeprav ni bilo vključenosti v zavarovanje. V tem pritožbenem postopku zadeve ni dopustno rešiti enako napačno, kot je rešenih nekaj predhodno navedenih primerov. Ni mogoče slediti absurdnim argumentom tistih sodnih odločb, po katerih nevložena prijava v zavarovanje nima vpliva na vštevanje delovnega razmerja v zavarovalno dobo oziroma da naj za zavarovalno dobo vključenost v zavarovanje nebi bila bistvena.

Odločitev pritožbenega sodišča

23. Za pritožbeno rešitev zadeve je edino odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica v vtoževanem obdobju kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 utemeljeno zavrnjen, tožba za dneva 2. 8. 1976 in 1. 8. 1977 pa zaradi neobstoja pravnega interesa na temelju 274. člena ZPP, zakonito zavržena.

24. Povsem pavšalne izpovedbe prič, da je tožnica po dopolnjenem 15. letu starosti delala na kmetiji pri živini in na polju, domnevno od "jutra do večera" pod nadzorom in navodilih matere, imela na domačem kmečkem gospodarstvu hrano in stanovanje ter včasih prejela še kaj denarja za lastne potrebe, ne dokazujejo niti, da je bila materjo v takšnem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, kaj šele da je bilo vzpostavljeno zavarovalno razmerje z vključitvijo v zavarovanje. Ni neznano, da se je v preteklosti, ko še ni bilo mehanizacije in so se praviloma vsa dela opravljala ročno, zlasti na večjih kmetijah lahko delalo od jutra do večera, da so se večja sezonska dela opravljala ob sodelovanju vseh družinskih članov in nemalokrat ob sosedski pomoči. Zagotovo pa v tovrstnih odnosih ni šlo za subordinacijo v smislu odvisnega delovnega razmerja, v katerem delavci delajo po navodilih in nadzoru delodajalcev v smislu veljavne definicije delovnega razmerja. Da tožnica v vtoževanem obdobju ni bila v delavnem razmerju na podlagi katerega bi nastalo zavarovalno razmerje nenazadnje potrjuje pravnomočno prizna pokojninska doba med in po vtoževanem obdobju iz naslova skrbi za otroke v prvem letu starosti ter opravljanja kmetijske dejavnosti iz naslova lastništva kmetije po prehodni določbi ZPIZ-83. 25. Iz vseh predhodno utemeljenih dejanskih in pravnih razlogov pritožba ne more biti uspešna. Zaradi zakonite zavrnitve tožbenega zahtevka in delnega zavženja tožbe, ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) o pravici do poštenega sojenja, ne kršitve 13. člena EKČP o pravici do učinkovitega pravnega varstva. Ravno nasprotno! V okoliščinah obravnavanega primera je že z moralno etičnega vidika vprašljivo vtoževanje dejstva, ki ga ni. Še bolj vprašljivo oz. popolnoma nesprejemljivo bi bilo priznanje dejstva, ki ga ni.

26. Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen in del tožbe pravilno zavržen, je potrebno pritožbo na podlagi 353. in 2. odst. 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

27. Zaradi neuspele pritožbe je sodišče v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS št. 111/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS št. 106/1999. 4 Z odločbo št. U-I-20/92 -21 z dne 12. 11. 1992 je razveljavljen 308. člen ZPIZ-92 o izključitvi dokazovanja pokojninske dobe s pričami, ker je bilo ocenjeno, da je prepoved uporabe določenih dokazov, ki jih zagotavljajo procesni zakoni, v nasprotju z 22. členom Ustave RS. 5 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zavrnilni sodbi opr. št. Psp 37/95-3 z dne 7. 3. 1996, potrjeni tudi s sodbo revizijskega sodišča VIII Ips 122/96 z dne 11. 2. 1997. 6 Ur. l. RS št. 96/2012 s spremembami. 7 Ko se v zavarovalno dobo delavcem v delovnem razmerju, zavarovanim na temelju 1. in 3. odstavka 14. člena ZPIZ-2 upošteva tudi obdobje, za katero je delodajalec sicer obračunal prispevke, vendar jih ni plačal. 8 Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s poznejšimi spremembami. 9 Ur. l. FLRJ, št. 51/57. 10 Navodilo o vsebini delovne knjižice, o vpisu podatkov v delovno knjižico, o registru izdanih delovnih knjižic in o delu komisij za ugotovitev delovne dobe - Ur. l. FLRJ, št. 1/1959. 11 Predpisi o pokojninskem zavarovanju s pripombami in sodno prakso; Časopisni zavod "Uradni list LRS" Ljubljana 1960; Priredili dr. Vilko Androjna, sodnik Vrhovnega sodišča RS in ostali. 12 Str. 20 istega vira, kot pod opombo 11. 13 Takšna določba kaže na protislovnost normativnega urejanja. Gre za anomalijo, do katere nebi smelo prihajati, kaj šele vgrajevati v sistemski zakon. Na to kaže tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011, s katero je bil razveljavljen 1. odst. 228. člena ZPIZ-1 o odpisovanju, delnem odpisovanju, dovoljevanju odloga ali obročnega plačevanja prispevkov za zavarovance iz 13. in 14. člena zakona. 14 Ur l. SFRJ št. 51/1964. 15 Ur. l. SFRJ št. 15/67 in 2/68 - cit. uredba je bila nadomeščena z novo, objavljeno v Ur. l. SFRJ št. 31/71, ki je začela veljati 26. 3. 1971 in se je uporabljala do 31. 12. 1972. 16 Anka Tominšek in ostali; Starostno zavarovanje kmetov; Časopisni zavod Uradni list SRS, 1976 - str.33. 17 Ur. l. SRS, št. 13/72 s poznejšimi spremembami; ZSZK-72. 18 Ur. l. SRS št. 27/1983. 19 Z novelo ZPIZ-83, objavljeno v Ur. l. RS, št. 14/1990 je bila določba 162. člena črtana. 20 Tožnica je lastnica kmetijskih obdelovalnih površin postala po sklepu Občinskega sodišča Maribor št. Dn. 1140/78 z dne 14. 2. 1978 na podlagi izročilne pogodbe z dne 21. 1. 1978 in s tem tudi zavarovanka starostnega zavarovanja kmetov po SZK-72. Na tem temelju ima od 21. 1. 1978 do 20. 4. 1982 s presledkom pravnomočno v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštet čas opravljanja kmetijske dejavnosti. 21 Ur. l. SRS, št. 41-200/1966. 22 S sodbo opr. št. Psp 465/2012 z dne 28. 2. 2013 je potrjena prvostopenjska ugoditvena sodba in pokojninska doba iz naslova zavarovalne dobe za čas dela na kmetiji tožničine matere od 5. 7. 1969 do 31. 12. 1985 s presledki priznana le na podlagi elementov delovnega razmerja, ne da bi bilo zatrjevano zavarovanje na tem pravnem razmerju. 23 Sodbi opr št. Psp 433/2015 z dne 1. 3. 2016 in Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016. 24 Sodba opr. št. Psp 417/2016 z dne 19. 1. 2017. 25 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 148/2013.