Jedro

17.Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja in meni, da je preozka razlaga v tem konkretnem primeru pripeljala do rezultata, nepodprtega z logično in življenjsko argumentacijo. Ker gre pri uveljavljanju odgovornosti prevzemnika za dolgove odsvojitelja na podlagi 433. člena OZ za prevzem premoženjske celote oziroma njenega dela in je iz uporabe tega določila že po jezikovni razlagi izrecno izključen prenos posameznih stvari, je razlaga, da mora biti dolg strogo namenski na način, da bi se moral nanašati na posamezno stvar ali pravico, ki je bila v okviru te celote prenešena na prevzemnika, v nasprotju z vsebino in namenom 433. člena OZ. Prenos posameznih stvari se v kontekstu citirane zakonske določbe ugotavlja zgolj z namenom, ali te stvari tvorijo premoženjsko celoto ali pa jih je kljub prenosu potrebno obravnavati samostojno, ločeno druga od druge. Ozko tolmačenje pogojev iz 433. člena po mnenju tega sodišča ne vključuje hkratne zahteve po ozkem razumevanju dolga z ozko opredeljeno vsebino. Iz vsebine 433. člena OZ takšna zahteva nedvomno ne izhaja, dolg se mora nanašati na premoženjsko celoto in ne nujno na posamezno stvar ali pravico iz te celote, lahko je tudi zgolj funkcionalno povezan s to celoto. Ali je dolg, ki se nanaša na premoženjsko celoto, širše ali ožje namenski, ali je nastal v zvezi s posamično stvarjo ali celoto, bi eventuelno lahko bilo pomembno za ugotavljanje koneksnosti v primeru prenosa dela premoženjske celote, gotovo pa celoten prenos vsega premoženja po razumni logiki olajšuje opredelitev koneksnosti.

Prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena OZ je, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.

Ker gre pri uveljavljanju odgovornosti prevzemnika za dolgove odsvojitelja na podlagi 433. člena OZ za prevzem premoženjske celote oziroma njenega dela in je iz uporabe tega določila že po jezikovni razlagi izrecno izključen prenos posameznih stvari, je razlaga, da mora biti dolg strogo namenski na način, da bi se moral nanašati na posamezno stvar ali pravico, ki je bila v okviru te celote prenešena na prevzemnika, v nasprotju z vsebino in namenom 433. člena OZ. Ozko tolmačenje pogojev iz 433. člena po mnenju tega sodišča ne vključuje hkratne zahteve po ozkem razumevanju dolga z ozko opredeljeno vsebino. Iz vsebine 433. člena OZ takšna zahteva nedvomno ne izhaja, dolg se mora nanašati na premoženjsko celoto in ne nujno na posamezno stvar ali pravico iz te celote, lahko je tudi zgolj funkcionalno povezan s to celoto.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v zadevi natanko takšen prenos tudi opravljen. Na podlagi korektne in logično skladne ocene dokazov z zaslišanjem ključnih prič ter izvedenskega mnenja je povsem pravilno zaključilo, da je s pogodbami, navedenimi v 5. točki obrazložitve in njihovo realizacijo prišlo do prenosa premoženjske celote A. na toženo stranko tako, da je tožena stranka prevzela celoten podjem A., in sicer je prevzela iste (ključne) trgovine, (ključne) kadre, baze kupcev in dobaviteljev, dobavne in prodajne kanale, zaloge in prodajne eksponate, know how, prepoznavanost na trgu, programsko opremo in ostalo infrastrukturo. Tožena stranka je nadaljevala z opravljanjem iste dejavnosti prodaje kuhinj in malih gospodinjskih aparatov, ki jo prej opravljala A. na istih ključnih lokacijah, uporabljala je iste spletne strani in domene, iste trženjske kanale, isto on-line trgovino, registrirala zamenljivo podobno blagovno znamko, iz A. je na toženo stranko prešel celoten vodstveni kader in drugi zaposleni, vse pa je bilo opravljeno na način, da prevzem podjema s strani tretjih (potrošnikov) niti ni bil opazen. Pritožbeno neprerekani so zaključki prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v posledici tega prenosa naredila bistven preskok pri lastnem razvoju, ki v običajnih tržnih razmerah ne bi bil mogoč, saj se je naslonila na uspeh, ki ga je v 15-letnem poslovanju dosegla A., pri čemer je prevzeti podjem očistila vseh poslovno nepotrebnih sredstev (prevzela je le najbolj rentabilne trgovine in zaposlila le potrebne kadre) in glavnine dolgov. Prvostopno sodišče je sledilo verodostojni izpovedbi stečajnega upravitelja A./B., da A. ob pričetku stečaja v septembru 2015 ni več opravljala nobene dejavnosti, da ni imela nobenega premoženja, da so bile na toženo stranko prenesene vse tekoče pogodbe s strankami, vsi avansi in vsa plačila, osnovna sredstva in vse zaloge. Da A. pred začetkom stečaja ni imela nobenega premoženja in ni opravljala nobene dejavnosti, je potrdil tudi njen zakoniti zastopnik C. C. V premoženju A. so ostale le blagovne znamke, a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka registrirala zamenljivo podobno znamko A.-X., ki je ohranila bistveni in dominantno prepoznaven znak A. v rdeče-beli barvni kombinaciji, kot ga je uporabljala A. in ki je bila s strani potrošnikov prepoznana kot znamka A. Sodišče prve stopnje je tudi opozorilo na vlogo D. D. pri navedenem prenosu, ki so mu lastniške in upravljalske pristojnosti in funkcije v obeh družbah omogočale usklajeno sprejemanje odločitev in njihovo realizacijo v obeh družbah (iz izpovedbe zakonitega zastopnika A. pred stečajem g. C. C. evidentno izhaja, da se pogodb, ki jih je podpisal na strani A., ni spominjal in o razlogih za njihovo sklenitev ni vedel povedati ničesar). Zaključki in razlogi prvostopnega sodišča so jasni, argumentirani in prepričljivi, pritožba pa z njihovim razkosavanjem na posamične elemente, ki jih iztrguje iz zgoraj predstavljenega konteksta, ni uspela zasejati dvoma v njihovo pravilnost.

18.Premoženjska celota je bistveno več kot seštevek stvari in pravic, ki jo sestavljajo, saj vključuje tudi neoprijemljive in neocenljive ali težko ocenljive elemente podjema. Le-ti imajo lahko celo večjo težo in tudi večjo vrednost od stvarnega premoženja. Takšna je bila situacija tudi v konkretnem primeru, saj je A. kot trgovsko podjetje sodilo med podjetja z zanemarljivim realnim premoženjem (ni imelo v lasti nepremičnin ali drugih znatnejših osnovnih in obratnih sredstev ali zalog, večina prodajnega asortimana je predvidoma izvirala iz konsignacijskih/ komisijskih razmerij, tudi razstavni eksponati so bili last dobaviteljev, imelo je le nekaj pisarniške in računalniške opreme in opremo trgovin, ki je večinoma podvržena hitri amortizaciji). Premoženje, ki je bilo preneseno, (kadri, lokacije trgovin, baza kupcev, know how, tržno komuniciranje, prepoznavnost, prodajne poti preko interneta, itd.), predstavljajo torej te težko ocenljive posamične komponente, ki same zase morda niti nimajo občutnejše vrednosti, pač pa jo multiplikativno pridobijo šele v njihovi celoti, ob upoštevanju vseh dodatnih sinergijskih učinkov ter vse energije, ki jo celota premoženja ustvarja v delovanju. V bistvu je edino realno premoženje družbe A. predstavljal njen podjem, njeno poslovanje, to so vsi povečini neocenljivi ali težko ocenljivi posamezni deli te premoženjske celote skupaj, združeni v njeno trgovsko dejavnost, iz katere je pridobivala redne prihodke, ki so ji (edino) omogočali poplačevanje njenih obveznosti. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bil na toženo stranko preneseno celotno poslovanje družbe A., in celotno poslovanje družbe A. predstavlja premoženjsko celoto, ki je bila prenesena na toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

19.Revolving kredit tožeče stranke ni imel neopredeljenega namena, pač pa je imel le širše opredeljen namen. Dan je bil za namen tekočega poslovanja A., za vzdrževanje in financiranje njene dejavnosti, v okviru tega pa za karkoli, kar je A. omogočalo poslovanje (izvajanje nabave in prodaje gospodinjskih aparatov in kuhinj, vzdrževanje likvidnosti, izplačilo plač in plačilo terjatev ipd.), in to je bil tudi edini namen, za katerega ga je A. potrebovala in za katerega ga je bilo v danih okoliščinah primera mogoče dati, saj A. ni imela investicij. Po mnenju tega sodišča se dolg A. oz. terjatev tožeče stranke iz naslova revolving kredita, danega A. za financiranje njenega poslovanja, v celoti nanaša na premoženjsko celoto, ki je bila prenesena na toženo stranko in je z njo v neposredni funkcionalni in vsebinski povezavi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.521,00 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

12.Sodišče prve stopnje je tudi jasno odgovorilo na vprašanje o odplačnosti pogodb, sklenjene med prenosnikom in prevzemnikom. Opozorilo je, da je verodostojnost dokumentov, s katerimi je tožena stranka izkazovala obstoj svojih pobotnih terjatev do družbe A., vprašljiva zlasti iz razloga, ker je šlo pri tem za usklajeno in dogovorno ravnanje več oseb, ne samo D. D., ki je operacijo prenosa vodil. Pri izvedbi prenosa so operativno sodelovale tudi osebe, ki so vodile računovodstvo tako pri prenosniku (A.) kot prevzemniku (toženi stranki). Drži, da izvedenka odplačnosti v kompenzacijskih poslih ni mogla zavrniti, a jih tudi ni potrdila, pač pa je nasprotno izrazila tehtne pomisleke v verodostojnost izdanih računov in vknjižb z oceno, da je šlo lahko za fiktivne vknjižbe z namenom ustvarjanja neresničnih pozicij, predvsem v smeri izkazovanja terjatev tožene stranke do A. Že iz navedenega razloga (nezanesljivosti podatkov zaradi neverodostojnosti dokumentacije) forenzična preiskava poslov med strankama ne bi bila smiselna, poleg tega pa so dogodki, ki bi jih bilo treba raziskati, časovno že zelo odmaknjeni (saj so se odvijali v letu 2014/2015), pri čemer glavni subjekt, ki je pri teh poslih sodeloval (A.), že dolgo ne obstaja več.

Obrazložitev

20.To ne pomeni neomejene odgovornosti prevzemnika po 433. členu OZ, pač pa neposredno in funkcionalno povezanost prejetega kredita, danega za namen tekočega poslovanja, s financiranim ciljem: tekočim poslovanjem, ki bo edino omogočilo njegovo vračilo. Tudi iz besedila pogodbe o okvirnem kratkoročnem kreditu (A9) jasno izhaja namen financiranja dejavnosti A. z zahtevo kreditodajalca oziroma zavezo kreditojemalca, da preko svojega TRR usmerja vsaj 500.000 EUR plačilnega prometa.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 643.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dne 8. 12. 2022 do plačila (I.). Višji tožbeni zahtek je zavrnilo (II.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 40.638,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (III.).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III.) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

21.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da je bil pogoj koneksnosti izpolnjen, ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila na toženo stranko efektivno prenesena večina premoženja A., ki je služila opravljanju njene gospodarske dejavnosti. Na A. je ostala, kot je razvidno iz končnega poročila upravitelja (A47), le blagovna znamka, ki je toženka ni potrebovala, ker je registrirala zamenljivo podobno znamko, in nekaj terjatev (vse unovčeno premoženje v višini nekaj čez 12.000,00 EUR). Kredit je bil namenjen tekočim potrebam A., d. d. zato, da je svojo trgovsko dejavnost lahko nemoteno opravljala. Iskanje koneksnosti s prenesenimi posameznimi komponentami prenesenega premoženja (spletnimi stranmi, bazami kupcev ipd.) je zato nesmiselno. Zakaj je bil kredit v resnici porabljen, je po oceni pritožbenega sodišča nerelevantno (vsekakor pa ni v trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke), pomembno je, zakaj je bil dan. Pritožbeno sodišče se tako strinja tudi z zaključkom prvostopnega sodišča, da je stališče, ki ga zastopa pritožba, da bi morala biti koneksnost izkazana za vsako prevzeto premoženje, v nasprotju z določbo 433. člena OZ, da je preveč restriktivno in nevzdržno tudi iz razloga, ker tožeči stranki nalaga dokazno breme, ki ga ne more izpolniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

13.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo oz. ni upoštevalo, da je tožena stranka za A. izvrševala funkcijo grosista na podlagi pogodbe o dobavi gospodinjskih aparatov in kuhinj, sklenjene med A. in toženko dne 10. 4. 2014 (B31). Iz tega razmerja naj bi po trditvah toženke izvirale njene terjatve do A., plačane s kompenzacijami. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje tem trditvam toženke ni sledilo in zakaj ne. Dvomi prvostopnega sodišča v obstoj grosističnega razmerja, ki ga je tožeča stranka odločno zanikala, so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeni. Sodišče prve stopnje jih je oprlo predvsem na ugotovitve izvedenke, ki je opozorila, da v kolikor bi bila tožena stranka veleprodajnica, bi to nakazovali tudi njeni računovodski izkazi, ki pa jih ne, saj tožena stranka po stanju ob koncu leta 2014 ni imela nobenih zalog, pa tudi ne stroškov dela (do sredine l.2015 je imela le eno redno zaposleno osebo in tri pogodbeno). Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka niti ni prepričljivo pojasnila razlogov za sklenitev takšne pogodbe. Zatrjevala je, da naj bi k temu toženo stranko napeljali dobavitelji, ker le-ti v družbo A. zaradi njenih finančnih težav naj ne bi imeli več zaupanja. V dokaz trditev o zahtevah dobaviteljev po prenosu tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza, poleg tega pa niti ni smiselno pojasnila, iz katerih razlogov naj bi dobavitelji imeli več zaupanja v družbo brez kadrov, z zanemarljivim obsegom poslovanja (v primerjavi z A.), katere lastniški kapital pred prenosom je izvedenka ocenila v višini 5.000,00 EUR, kot v dolgoletnega partnerja z utečeno dejavnostjo. V Načrtu finančnega prestrukturiranja, predloženega v postopku prisilne poravnave pri A., sklenitev grosistične pogodbe ni bila predvidena med ukrepi finančnega prestrukturiranja, ki naj bi izboljšal finančni položaj A. Tožena stranka tudi ni sklepčno trdila in dokazala, da so bili kreditorji, med njimi tožeča stranka, z opravljanjem "grosistične" funkcije tožeče stranke seznanjeni in da so z njo soglašali (ni navedla, kdo konkretno je na strani tožeče stranke soglašal, da bo toženka grosist za A.), zato bi bilo izvajanje dokazov zgolj z zaslišanjem prič, zaposlenih pri A./toženi stranki, nezadostno tudi, če bi bili dokazi pravočasno predlagani. Če je namreč sporno soglasje ene stranke (t.j. izjava njene volje), tega soglasja ni mogoče dokazati zgolj z zaslišanjem osebe (nasprotne stranke), ki je soglasje sprejela, pač pa bi bilo treba (enako kot v primeru sporne sklenitve ustne pogodbe) predlagati zaslišanje tistega, ki je soglasje dal. Sicer pa je tožeča stranka predložila dopis X., d.d., naslovljen na A. v imenu vseh bank upnic (A35), iz katerega izhaja, da so bile banke upnice najmanj dne 29.01.2015 na skupnem sestanku s predstavniki A. sicer seznanjene s prenosom poslovanja z dobavitelji iz družbe A. na toženo stranko, a da so temu prenosu ostro nasprotovale in ga razumele zgolj v kontekstu nedopustnega prenašanja dejavnosti v smislu 433. člena OZ.

O vrednosti aktive

4. Pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka predstavlja določilo 433. člena Obligacijskega zakonika - OZ o pristopu k dolgu pri prevzemu premoženjske celote. Za odločitev o tožbenem zahtevku so bila pomembna naslednja v postopku na prvi stopnji ugotovljena dejstva:

- tožeča stranka je upnica družbe A., d. d. (v nadaljevanju: A.) na podlagi pogodbe o kratkoročnem okvirnem kreditu z dne 21. 3. 2011 in dveh dodatkov, sklenjenih dne 20. 2. 2012 in 20. 3. 2012 (dolg A. iz te pogodbe je na dan vložitve tožbe znašal 472.326,35 EUR);

22.Kot že zgoraj povedano, je šlo v konkretnem primera za prenos premoženja, v katerem posamičnih stvari, ki to premoženje sestavljajo, ni bilo mogoče natančno opredeliti oz. vrednostno oceniti, verjetno je tudi, da posamične stvari oz. pravice niti nimajo neke posebne vrednosti (iz tega razloga tudi v postopku imenovana izvedenka ni uspela natančno opredeliti premoženja, ki je bilo preneseno na toženko v smislu konkretnih posameznih enot z ocenljivo vrednostjo).

- v juliju 2014 je bila pri A. izglasovana in potrjena poenostavljena prisilna poravnava s 25 % zmanjšanjem terjatev upnikov A. in odložitvijo njihovega plačila za eno leto (prvi obrok je zapadel julija 2015);

14.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da je do realizacije prenosa dejavnosti v juliju 2015 dejavnost prodaje kuhinj in gospodinjskih aparatov, vključno z dobavo blaga od dobaviteljev, dejansko (operativno) v celoti opravljala A., (t.j. njeni zaposleni, v njenih prostorih z vso njeno infrastrukturo). Dokazni postopek jasno napotuje na zaključek, da se je zaradi usklajenega ravnanja prenosnika in prevzemnika dejavnost A. sicer že od sklenitve pogodbe o dobavi gospodinjskih aparatov in kuhinj dne 10. 4. 2014 dalje računovodsko in knjigovodsko, a dejansko fiktivno, prenašala na toženo stranko, ki je s to pogodbo umetno ustvarjala terjatve do A. Odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo domnevnih in nedokazanih terjatev tožene stranke iz naslove njene grosistične funkcije, je bila tako pravilna.

- na zadnji skupščini delničarjev A. v juliju 2015 so odstopili dotedanji člani in bili imenovani novi člani upravnega odbora A., A. se je preimenovala v B., d. d., in opustila dejavnost maloprodaje gospodinjskih aparatov in kuhinj;

23.Izvedenka je tako po mnenju sodišča prve stopnje kot po mnenju pritožbenega sodišča pravilno izbrala kot najprimernejšo metodo oceno vrednosti lastniškega kapitala tožene stranke pred prevzemom in po prevzemu premoženjske celote, ki je bila še zlasti primerna tudi iz razloga, ker je bila vrednost lastniškega kapitala tožene stranke pred prevzemom zanemarljiva. Tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni navedla ugovorov, ki bi omajali verodostojnost mnenja sodne izvedenke glede uporabljene metode in prepričanja, da je predstavljena ocena v zadostni meri ustrezna. Sodišče prve stopnje je tudi jasno obrazložilo, zakaj je sledilo izvedenki glede načina ugotavljanja prevzetih aktiv v oceni vrednosti prevzemnika pred in po prevzemu. Pritožbeno sodišče v uporabljeni metodi ne najde nobenega nasprotja z dikcijo 433. člena OZ, saj dejstvo, da vsakega posameznega elementa podjema, ki je bil prenešen, ni mogoče natančno opredeliti in vrednostno oceniti, ne more predstavljati ovire za uporabo 433. člena OZ, stroka pa dopušča tudi takšen način ocenjevanja vrednosti prenesenega premoženja, kot ga izbrala izvedenka in mu sledilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku prvostopnega sodišča, da je ocena vrednosti že sama po sebi le približek najverjetnejše vrednosti prenesenih koristi in da je pričakovanje izračuna eksaktnega in decimalno natančnega zneska nerealno.

- z več pogodbami, sklenjenimi med A. in toženo stranko v juliju 2015, je bilo prenešeno celotno poslovanje družbe A. (maloprodaja gospodinjskih aparatov in kuhinj) na toženo stranko;

- dne 9. 9. 2015 se je nad A./.B. začel stečajni postopek, ki se je končal brez razdelitve stečajne mase in poplačila upnikov;

24.Vprašanje enake obravnave upnikov družbe A. v tem postopku ne terja odgovora. Pojavilo bi se v primeru, če bi katerikoli upnik ali upravitelj vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (A.), saj bi bilo v tem primeru treba odločiti, kateremu postopku dati prednost. Takšna tožba nesporno ni bila vložena. Vprašanje hkratnih zahtevkov več upnikov zoper toženo stranko, ki uveljavljajo plačilo svojih terjatev do tožene stranke na isti podlagi in terjajo isto aktivo tožene stranke, pa bi se lahko reševalo na podlagi obligacijskopravnih pravil o solidarnosti upnikov.

O koneksnosti

- A. in tožena stranka sta bili medsebojno kapitalsko in upravljalsko povezani, predvsem preko vloge D. D., ki je na obeh straneh nastopal tako v lastniških kot v upravljalskih funkcijah.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo številne priče in imenovalo ter zaslišalo izvedenko, zaključilo, da so v konkretnem primeru izkazani pogoji za uporabo 433. člena OZ. Ugotovilo je, da je bil z več pogodbami (pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 12. 7. 2015, pogodbo o sodelovanju glede izpolnitve pogodb z dne 13. 7. 2015, pogodbo o konsignaciji z dne 13. 7. 2015, izjavami tožene stranke o pobotanju medsebojnih obveznosti z dne 1. 8. 2015 in 15. 8.2017) celoten podjem A. (lokacije trgovin, ključni kadri, baze kupcev in dobaviteljev, nabavni in prodajni kanali, zaloge in prodajni eksponati, know-how, prepoznavnost na trgu, programska oprema in ostala infrastruktura, potrebna za dejavnost prodaje kuhinj in malih gospodinjskih aparatov) prenešen na toženo stranko. Ugotovilo je nadalje, da je izpolnjen tudi pogoj koneksnosti (povezanosti dolga s prenesenim premoženjem), saj je bil (revolving) kredit namenjen za financiranje tekočega poslovanja družbe A. brez točno opredeljenega namena, na toženo stranko pa je bila efektivno prenešena večina premoženja A., ki je služila opravljanju njene gospodarske dejavnosti (maloprodaje gospodinjskih aparatov in kuhinj). S pomočjo v postopku imenovane izvedenke je sodišče prve stopnje ocenilo vrednost prenešene aktive in v tem obsegu tožbenemu zahtevku ugodilo.

25.S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s priglašenim stroškovnikom v višini 3.400 OT za sestavo odgovora na pritožbo, 1-2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožba nepregledna in da minuciozno napada prav vsako ugotovitev oz. zaključek prvostopnega sodišča, v veliki meri z razlogi, ki niso relevantni ali s ponavljanjem razlogov, na katere je sodišče prve stopnje v obširni sodbi že odgovorilo z zadostnimi in prepričljivimi argumenti. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju osredotočilo samo na relevantne pritožbene razloge.

Zveza:

7. Pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je obravnavalo in se opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev tožene stranke (smiselno tudi do pravnega mnenja prof. Mihe Juhanta, s katerim se pač ni strinjalo, saj je drugače razlagalo vprašanje koneksnosti). Odgovorilo je na vsa sporna vprašanja in ugotovilo vsa odločilna dejstva (o prenosu posameznih stvari, ki so sestavljale premoženjsko celoto, o odplačnosti poslov med A. in toženo stranko, o tem, ali je toženka za A. opravljala grosistično funkcijo, o koneksnosti, o primernosti metode ocenjevanja vrednosti prenešenega premoženja idr). Za ugotovitev pravno relevantnih dejstev je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, svoje zaključke pa je temeljito in argumentirano obrazložilo, pri čemer med razlogi izpodbijane sodbe ni nobenih neskladnosti ali notranjih nasprotij.

15.Enake zaključke glede prenosa premoženjske celote in tudi glede pravilnosti uporabljene metode za oceno gospodarskih koristi tožene stranke v posledici prenosa je sprejelo tudi višje sodišče v sodbi I Cpg 585/2022 z dne 21. 11. 2023, v primerljivi zadevi drugega posojilodajalca - upnika X., d.d. iz naslova revolving kredita zoper isto toženo stranko. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da ni izkazan pogoj koneksnosti, to je povezanosti dolga s prenesenim premoženjem. Sledilo je pravnemu mnenju profesorja Juhanta, da pogoj koneksnosti ni podan pri terjatvah, ki se nanašajo na poslovanje dolžnika kot celoto, ker da je pravilo iz 433. člena OZ potrebno razlagati ozko in da bi morala namenska poraba sredstev izhajati že iz kreditne pogodbe. Tudi pritožba napada zaključek prvostopnega sodišča o izpolnjeni predpostavki povezanosti dolga z odsvojenim premoženjem, in sodišču očita, da je koneksnost opredelilo preveč široko v smislu, da je pogoj koneksnosti izpolnjen, ker je bila na toženo stranko prenesena večina premoženja.

8. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je tožena stranka s trditvami in predlaganjem dokazov nadpovprečno obremenjevala postopek na prvi stopnji, saj je vložila 18 pripravljalnih vlog in je izvedenki po tem, ko je ta svoje izvedensko mnenje na podlagi pravočasnih pripomb strank že pisno dopolnila, na naroku za glavno obravnavo hotela postaviti še 46 dodatnih vprašanj (ki jih prilaga tudi pritožbi). Sodišče prve stopnje je prekluzijo pravilno upoštevalo za nove navedbe in nove predlagane dokaze tožene stranke iz 13., 15., 16., 17. in 18. pripravljalne vloge, in ob tem navedlo jasne razloge, zakaj teh trditev in dokazov ni upoštevalo kot pravočasnih. Pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki kršena pravica do izjave, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka s trditvami in dokazi v navedenem obsegu prekludirana, tako ni utemeljen. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, "da strankine naknadne navedbe niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata", je bilo zavzeto v drugačnih dejanskih okoliščinah primera in ne v situaciji, ko stranka nova dejstva navaja oz. nove dokaze predlaga v 15. oz. 18. vlogi (ne da bi v postopku nastopilo kakšno novo dejstvo, ki bi upravičevalo naknadno izjavljanje strank, npr. sprememba tožbe, imenovanje novega izvedenca ipd). Tožeča stranka ima tudi prav, da pritožba ni konkretizirala "novih vidikov" spornega razmerja, ki naj bi opravičevali zamudo tožene stranke in da se večina pritožbenih očitkov o neizvedenih dokazih nanaša na prepozno predlagane dokaze, ki jih je sodišče pravilno zavrnilo.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 433 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2

9. Pritožba ne pojasni, iz katerih razlogov naj bi bila podana protiustavnost 433. člena OZ niti ni tega očitka konkretizirala v postopku na prvi stopnji. Kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je v bistvenem identično določbo vseboval že Zakon o obligacijskih razmerjih (452. člen ZOR) iz leta 1978 in se vprašanje njene protiustavnosti do sedaj v sodni praksi in teoriji ni pojavilo. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da imajo primerljivo določilo obligacijskopravni zakoni v državah s področja bivše Jugoslavije in, kot povzema prof. Juhart v svojem mnenju, ga vsebujejo tudi področni zakoni v Švici in Avstriji. Primerljivo določilo je bilo res odstranjeno iz nemškega BGB (Buergerliches Gesetzbuch), a tudi tam ne iz razlogov protiustavnosti, pač pa, ker naj bi bila ustrezna zaščita upnikov po mnenju nemškega zakonodajalca zagotovljena v insolvenčnih postopkih. Dejstvo, da je določilo 433. člena OZ v teoriji in sodni praksi "sporno", da je nedvomno podnormirano, da razlagalcem in uporabnikom povzroča nemalo težav, ker odpira veliko vprašanj, na katera ni preprostih in enoznačnih odgovorov, pa ne more predstavljati razloga za njegovo neuporabo. Do istega rezultata (zavrnitve uporabe tega določila) pa vodijo tudi prestroge interpretacije in postavljanje previsokih ali celo nemogočih standardov za zadostitev v zakonu (domnevno) zahtevanim pogojem.

10. Namen in cilj določila 433. člena OZ je povsem jasen in legitimen, preprečiti efektiven premik premoženja pravne osebe, ki ji omogoča opravljanje dejavnosti, na drugo osebo (na obvodno podjetje oz. t.i. by-pass), brez hkratnega prenosa odgovornosti za obveznosti, ki bremenijo to premoženje. Gre za varstvo upnikov tega premoženja, ki so na svoje "terjatve" pristali oz. postali upniki zaradi tega, ker je imel njihov bodoči dolžnik premoženje, ki mu bo omogočilo vrnitev dolga. Določilo 433. čl. OZ torej varuje premik aktive (real asset) podjetja na primerljiv način, kot je varovan premik premoženja pravne osebe, ki se zgodi zaradi statusnopravnih sprememb na pasivni strani, npr. v primeru oddelitve dela podjetja ali njegovega prevzema. Nedvomno to premoženje ne sme predstavljati le posamezne stvari, in tudi ne več posamičnih stvari skupaj, saj načeloma kupcu stvari ni mogoče naprtiti dolgov prodajalca, niti teh ne, ki se nanašajo na samo stvar, (če stvar sama ni posebej obremenjena s stvarno pravico). Ni torej namen 433. člena OZ omejevati ali ogrožati pravnega prometa pravnih oseb s stvarmi, storitvami ali/in pravicami. Zato je prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.

Pridruženi dokumenti:*

16.V načelu se pritožbeno sodišče strinja s stališčem, da je potrebno 433. člen OZ razlagati ozko in tudi pritožba ima prav, da je takšno stališče sprejeto v sodni praksi, na katero se sklicuje. A vprašanje koneksnosti, vključno z ozkostjo njegove uporabe, četudi gre za materialnopravno vprašanje, je odvisno od vsakršnih specifičnih dejanskih okoliščin primera in nanj ni mogoče dati splošnega, za vse primere veljavnega odgovora. Stališča, da pogoj koneksnosti (a priori) ni podan pri terjatvah, ki se nanašajo na poslovanje dolžnika kot celote, sodna praksa (razen v citirani zadevi I Cpg 585/2022) še ni sprejela niti ni pritožbeno sodišče našlo podlage za takšno stališče v pravni teoriji (tudi iz komentarja prof. Juharta k 433. členu OZ takšno stališče ni razvidno). Pogoj koneksnosti je torej na primerljivih oz. identičnih dejanskih okoliščinah primera obravnavala le sodba I Cpg 585/2022 in gre zato za edino stališče sodne prakse, da revolving kredit, dan za namen tekočega poslovanja brez točno opredeljenega namena, ni v funkcionalni oziroma vsebinski povezavi s premoženjsko celoto (celotnim poslovanjem prenosnika), ki je bila prenešena na prevzemnika, ter da dejstvo, da je dolg po črpanem revolving kreditu le v širšem smislu povezan s podjemom, še ne zadostuje za izpolnjenost pogoja koneksnosti po 433. členu OZ, ker da je zveza ravno tožničinega kredita s premoženjsko celoto preohlapna.

9. Pritožba ne pojasni, iz katerih razlogov naj bi bila podana protiustavnost 433. člena OZ niti ni tega očitka konkretizirala v postopku na prvi stopnji. Kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je v bistvenem identično določbo vseboval že Zakon o obligacijskih razmerjih (452. člen ZOR) iz leta 1978 in se vprašanje njene protiustavnosti do sedaj v sodni praksi in teoriji ni pojavilo. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da imajo primerljivo določilo obligacijskopravni zakoni v državah s področja bivše Jugoslavije in, kot povzema prof. Juhart v svojem mnenju, ga vsebujejo tudi področni zakoni v Švici in Avstriji. Primerljivo določilo je bilo res odstranjeno iz nemškega BGB (Buergerliches Gesetzbuch), a tudi tam ne iz razlogov protiustavnosti, pač pa, ker naj bi bila ustrezna zaščita upnikov po mnenju nemškega zakonodajalca zagotovljena v insolvenčnih postopkih. Dejstvo, da je določilo 433. člena OZ v teoriji in sodni praksi "sporno", da je nedvomno podnormirano, da razlagalcem in uporabnikom povzroča nemalo težav, ker odpira veliko vprašanj, na katera ni preprostih in enoznačnih odgovorov, pa ne more predstavljati razloga za njegovo neuporabo. Do istega rezultata (zavrnitve uporabe tega določila) pa vodijo tudi prestroge interpretacije in postavljanje previsokih ali celo nemogočih standardov za zadostitev v zakonu (domnevno) zahtevanim pogojem.

10. Namen in cilj določila 433. člena OZ je povsem jasen in legitimen, preprečiti efektiven premik premoženja pravne osebe, ki ji omogoča opravljanje dejavnosti, na drugo osebo (na obvodno podjetje oz. t.i. by-pass), brez hkratnega prenosa odgovornosti za obveznosti, ki bremenijo to premoženje. Gre za varstvo upnikov tega premoženja, ki so na svoje "terjatve" pristali oz. postali upniki zaradi tega, ker je imel njihov bodoči dolžnik premoženje, ki mu bo omogočilo vrnitev dolga. Določilo 433. čl. OZ torej varuje premik aktive (real asset) podjetja na primerljiv način, kot je varovan premik premoženja pravne osebe, ki se zgodi zaradi statusnopravnih sprememb na pasivni strani, npr. v primeru oddelitve dela podjetja ali njegovega prevzema. Nedvomno to premoženje ne sme predstavljati le posamezne stvari, in tudi ne več posamičnih stvari skupaj, saj načeloma kupcu stvari ni mogoče naprtiti dolgov prodajalca, niti teh ne, ki se nanašajo na samo stvar, (če stvar sama ni posebej obremenjena s stvarno pravico). Ni torej namen 433. člena OZ omejevati ali ogrožati pravnega prometa pravnih oseb s stvarmi, storitvami ali/in pravicami. Zato je prvi pogoj za dopustitev uporabe 433. člena, da mora predmet prenosa predstavljati premoženjsko celoto ali njen del, s čimer je mišljen (neodplačen oz. za neustrezno ceno) izvršen prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka stvari, premoženjskih in nepremoženjskih pravic, ki so organizacijsko-funkcionalno- ekonomsko-pravno povezane v celoto, ki omogoča opravljanje dejavnosti prenosnika in po prenosu prevzemnika.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Prenos premoženjske celote