Jedro

Čeprav torej iz dokončnega obračuna z dne 27. 02. 2009 izhaja, da je bil rok izvedbe del prekoračen za pet mesecev in da investitor zahteva penale v višini 10 % pogodbene kazni, je takšno uveljavljanje pogodbene kazni prepozno. Treba je namreč upoštevati, da se je prevzem vršil dne 11. 02. 2009 in da bi morala toženka svojo pravico uveljavljati najkasneje tisti dan (torej nemudoma) in ne šele dne 27. 02. 2009, to je 16 dni po prevzemu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.568,01 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od glavnice 5.918,49 EUR od 12. 12. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka), in obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.649,52 EUR (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64243/2009 z dne 19. 05. 2009 ostane v veljavi v 4. in 1. odstavku izreka v višini 5.918,49 EUR ter glede zakonitih zamudnih obresti od navedene glavnice od 12. 01. 2008 dalje do plačila (3. točka izreka), v preostalem delu (glede glavnice v višini 2.926,56 EUR in zakonitih zamudnih obresti od navedene glavnice od 09. 10. 2008 do dneva izdaje sodbe z dne 11. 05. 2011 v višini 722,96 EUR) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje nadaljnje pravdne stroške (5. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prav tako je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožnici pa v roku 15 dni naloži plačilo pravdnih stroškov toženke skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali na podlagi dveh pogodb. V zvezi z objektom T. je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba št. 10/2007 (list. št. 20 - 29), in sicer glede dobave in montaže notranjih vrat, pri čemer tožnica kot izvajalec od toženke kot naročnika iz tega naslova zahteva še 5.918,49 EUR (račun št. 500610/2008 na list. št. 34); v zvezi z objektom V. na naslovu T. 125 pa tožnica za izdelavo in vgradnjo stavbnega pohištva od toženke zahteva še 2.926,56 EUR (račun št. 500397/2008 na list. št. 35).

Glede pritožbe toženke

7. Kar se tiče objekta V. se pritožbeno sodišče najprej pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se pobotanje lahko izvede največ do višine vtoževane terjatve, pri čemer je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka ugotovilo (pritožbeno sodišče pa s predmetno odločbo (15. in 16. točka obrazložitve) tudi potrdilo), da obstoji terjatev toženke do tožnice v višini 3.649,52 EUR; ta pa se tiče pobotnega ugovora - odškodninske terjatve toženke iz naslova plačanih obresti N., d.d. (Zakon o pravdnem postopku, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 175). Iz tega razloga torej odločanje o vprašanju utemeljenosti pobotnega ugovora iz naslova škode zaradi zamakanja ni relevantno, pri čemer lahko navedeno terjatev toženka še vedno uveljavlja z nasprotno tožbo (183. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da v pritožbi zatrjevana uporaba 108. člena ZPP pride v poštev zgolj v primeru formalnih, ne pa vsebinskih pomanjkljivosti vloge. Vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna vloga je tista, pri kateri iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja (utemeljenost oziroma neutemeljenost zahteve). V konkretnem primeru toženka z nenavedbo zneska – višine škode, ki ji je nastala zaradi zamakanja v pritličju stavbe, ni navedla pravnorelevantnega dejstva, ki predstavlja dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve. To pomeni, da gre v tem primeru za vsebinsko pomanjkljivost vloge oziroma nesklepčnost, ki je stvar materialnega prava; ta pa se z uporabo 108. člena ZPP ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je odškodninski zahtevek toženke nesklepčen in zato neutemeljen. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Upoštevajoč tudi 7. člen ZPP to pomeni, da sodišče ne sme sprejeti v podlago odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni zatrjevala (razpravno načelo). Ker toženka ni izrecno in konkretno navedla višine škode, ki jo uveljavlja od tožnice, tudi njeno sklicevanje na račun št. 001/09 v višini 4.055,53 EUR in račun št. 006/09 v višini 589,80 EUR (prilogi B1 in B2) njene pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti (t.i. informativni dokaz).

8. V pritožbi toženka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve njenega pobotnega ugovora, ki se nanaša na uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zamude tožnice pri izvajanju del na objektu T.. V 12.1. členu pogodbe je namreč določeno, da kadar se izvajalec po svoji krivdi pri izvedbi del ne drži s pogodbo dogovorjenih in sporazumno podaljšanih rokov izvedbe del, sme naročnik za vsak dan zamude zahtevati plačilo pogodbene kazni v višini 0,5 % od vrednosti del po končnem obračunu, vendar ne več kot 10 % pogodbene vrednosti.

9. Po 5. odstavku 251. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ta določba predpisuje skrajni rok za uveljavljanje pogodbene kazni, kar seveda ne izključuje možnosti, da upnik poda izjavo, s katero si pridrži pravico uveljavljati pogodbeno kazen, že prej. Po stališču sodne prakse lahko upnik poda to izjavo vsaj takrat, ko je upnik prišel v zamudo, lahko pa celo prej - ko je gotovo, da bo prišlo do zamude (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 109/2001 z dne 06. 06. 2002). V skladu s tem stališčem je torej odločilno, kdaj upnik poda izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je primopredaja izvedenih del vršila dne 11. 02. 2009, kot izhaja iz zapisnika o izročitvi del z dne 11. 02. 2009 (list. št. 77 in 78), podpisanega s strani obeh pravdnih strank (V. kot predstavnika izvajalca – tožnice in A. G. kot predstavnika naročnika – toženke). Čeprav toženka v pritožbi navaja, da zapisnik o izročitvi del z dne 11. 02. 2009 ni relevanten dokaz, ker A. G. (pravilno A. G.) pri sestavi zapisnika ni nastopal kot predstavnik toženke, pač pa je bil pri sestavi zgolj navzoč, v ugovoru na list. št. 12 sama pove, da je zanjo stvari urejal A. G.; ta navedba toženke pa v vsakem primeru predstavlja tudi neupoštevno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz zapisnika o izročitvi del z dne 11. 02. 2009 ne izhaja, da bi si toženka pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, pri čemer pa se je strinjala, da s tem dnem prevzame vgrajene izdelke v uporabo in vzdrževanje ter da se ugotovi, da so dela izvedena v skladu s predračunom, tehnično dokumentacijo, predpisi in pravili stroke. Čeprav torej iz dokončnega obračuna z dne 27. 02. 2009 (priloga A3) izhaja, da je bil rok izvedbe del prekoračen za pet mesecev in da investitor zahteva penale v višini 10 % pogodbene kazni, je po mnenju sodišča prve stopnje, ki se mu pridružuje pritožbeno sodišče, takšno uveljavljanje pogodbene kazni prepozno. Treba je namreč upoštevati, da se je prevzem vršil dne 11. 02. 2009 in da bi morala toženka svojo pravico uveljavljati najkasneje tisti dan (torej nemudoma) in ne šele dne 27. 02. 2009, to je 16 dni po prevzemu.

11. Iz zapisnika o predaji izvedenih del z dne 11. 02. 2009 prav tako izhaja, da je bilo po ogledu objekta v skladu s 633. členom OZ ugotovljeno, da so manjkala tesnila pri stranki T. in montaža dvojnih vrat, ki jih iz razloga, ker gospod A. G. ni imel ključev, niso mogli zmontirati na licu mesta, in so se dogovorili, da jih bo gospod A. G. zmontiral sam. V smislu dodatnih del sta se pravdni stranki v zapisniku prav tako dogovorili, da bodo zmontirali krilo vrat in vrata pri gospodu C., kot tudi ponovno štok pri gospe T.. Kot izhaja iz dopisa toženke z dne 17. 02. 2009 (list. št. 51), je toženka tožnico opozorila, da je prejela zapisnik o izročitvi del z dne 11. 02. 2009 in da se ne strinja, da nedokončana dela pri g. C. predstavljajo dodatna dela. V zvezi s tem zato pritožbeno sodišče poudarja, da tudi če je šlo v tem primeru za odpravo napake in ne dodatno delo, kot je navedeno v zapisniku z dne 11. 02. 2009, to ne vpliva na sicer pravilno presojo sodišča prve stopnje, da so bila izvedena dela prevzeta že na dan 11. 02. 2009, saj dejstvo grajanja napak ob prevzemu aktu prevzema ne jemlje njegove kvalitete/obstoja, ampak ga kot takšnega celo vzpostavlja (633. člen OZ).

12. Ker so bila izvedena dela torej predana dne 11. 02. 2009 in ne šele dne 27. 02. 2009 oziroma kasneje, tudi morebitna neveljavnost zapisnika in dokončnega obračuna z dne 27. 02. 2009 v tem primeru ni relevantna. Ne glede na to pa dejstvo, da je zapisnik o sprejemu in izročitvi objekta T. – Notranja vrata in dokončni obračun podpisala zgolj toženka (investitor), še ne pomeni, da je zapisnik oziroma dokončni obračun neveljaven. Iz 17.4. člena pogodbe namreč izhaja, da v kolikor katerakoli pogodbena stranka brez opravičenega razloga odkloni sodelovanje pri dokončnem obračunu ali izdelavo dokončnega obračuna zavlačuje, lahko izdelavo dokončnega obračuna pripravi druga pogodbena stranka; to pa posledično pomeni, da v takšnem primeru za veljavnost zadostuje zgolj podpis ene same stranke.

13. Toženka sodišču prve stopnje prav tako neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ugodilo njenemu predlogu za preložitev naroka, da bi si zagotovila zastopanje po odvetnici. Če se stranka ali njen zakoniti zastopnik ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava, pa nima pooblaščenca, jo predsednik senata opozori, naj si vzame pooblaščenca; če si ga pa ne more vzeti takoj, senat na njen predlog narok preloži (283. člen ZPP). V konkretnem primeru je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 05. 2011 navedla, da ji je pogodbe za predmetno zadevo sestavila odvetnica M. K. Z., ki toženko tudi sicer zastopa in ji pomaga v pravnih zadevah; ker pa odvetnica tega dne ni utegnila priti na obravnavo, je toženka sodišče prve stopnje prosila, da narok preloži. Sodišče prve stopnje je toženki odgovorilo, da iz spisa ne izhaja, da bi toženka za zastopanje pooblastila odvetnico niti da bi pravočasno sporočila utemeljene razloge za preložitev naroka, zato njeni prošnji za preložitev naroka ni ugodilo.

14. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo ne izhaja, da se toženka kot prava neuka stranka ni mogla jasno in določno izjaviti o predmetni zadevi. Predmet obravnavanja na prvem naroku za glavno obravnavo je bil pobotni ugovor iz naslova škode zaradi zamakanja v zvezi z objektom V., pri čemer je tožnica odgovarjala na navedbe toženke v pripravljalni vlogi z dne 17. 02. 2011, toženka pa je njenim navedbam jasno in določno nasprotovala in na vprašanje sodišča prve stopnje pojasnila, da škodo iz naslova obresti in uničene konfekcije družbe T., d.d., uveljavlja v pobot. Toženka je torej po mnenju pritožbenega sodišča razumela, kakšne (procesne) pravice ima, sodišče prve stopnje pa ji je v okviru materialnega procesnega vodstva celo pomagalo pri oblikovanju pobotnega ugovora. Poleg tega se na tem prvem in edinem naroku niso obravnavali dokazi v smislu zaslišanja strank in prič oziroma stranki nista navedli nikakršnih novih trditev oziroma predlagali novih dokazov, prav tako ni bilo zaslediti nikakršnih formalnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale meritorno razpravljanje o stvari. Nenazadnje toženka niti ni pojasnila, čemu bi ji koristila pooblaščenka - odvetnica. Glede na navedeno po mnenju pritožbenega sodišča tudi v primeru, da bi šteli, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta ni vplivala in ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost predmetne sodne odločbe (1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 283. členom ZPP).

Glede pritožbe tožnice

15. Kar se tiče pobotnega ugovora - odškodninske terjatve toženke iz naslova plačanih obresti N., d.d., je toženka v zadnji vlogi navedla, da je gradila objekt za prodajo na trgu, s čimer je bila tožnica seznanjena, da je za nakup vložila 255.000 EUR, za prenovo pa 250.000 EUR sredstev, pri čemer so obresti za sredstva znašale 7 % letno, zamuda tožnice pa je trajala 4 mesece. Iz naslova te škode toženka sedaj v pobot uveljavlja za 11.666,67 EUR obresti.

16. Po 2. odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Na naroku je tožnica navedla, da so navedbe o nastali škodi, ki jih je toženka podala v zadnji pripravljalni vlogi z dne 17. 02. 2011 popolnoma nedokazane in pavšalne, saj toženka zanje ni predložila niti enega dokaza. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da na ta način tožnica ni dovolj konkretizirano ugovarjala navedbam toženke. Golo zanikanje (kot v konkretnem primeru) bi zadostovalo, če bi bile navedbe tožnice nesklepčne in nekonkretizirane. Nasprotno pa je toženka navedla vsa relevantna dejstva, ki so potrebna za presojo utemeljenosti tega pobotnega ugovora, in s tem prevalila trditveno in dokazno breme na tožnico. Pavšalno in nesubstancirano prerekanje navedb toženke v konkretnem primeru torej ne more imeti za posledico neutemeljenosti tega pobotnega ugovora, ne glede na to, da toženka za svoje trditve ni predložila prav nobenega dokaza.

17. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Takšna odločitev v sodni praksi ni vedno posledica matematičnega izračuna o polovičnem uspehu vsake pravdne stranke, saj standard upoštevanja vseh okoliščin omogoča, da se ustrezno ovrednotijo tudi drugi dejavniki (N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 32).

18. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica sicer uspela z več kot polovičnim deležem svojega tožbenega zahtevka (66,9 %), vendar je v postopku vtoževala dve terjatvi in uspela zgolj z eno. Slednja terjatev v zvezi z objektom V. v višini 2.926,56 EUR je namreč prenehala v posledici uspešnega pobotnega ugovora toženke v dejanski višini 11.666,67 EUR. Upoštevajoč tudi, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v celoti v veljavi v delu, ki se nanaša na povrnitev izvršilnih stroškov tožnici s strani toženke, se zato razporeditev bremena nošenja pravdnih stroškov na vsako od pravdnih strank po mnenju pritožbenega sodišča izkaže za smiselno in pravično.

19. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).