Jedro

Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče s sodbo odločiti o stvari med drugim tudi, kadar narava stvari to dopušča. V obravnavani zadevi pa sodišče meni, da narava stvari tega ne dopušča, saj je le tožena stranka najbolje seznanjena s tem, kako je komunalno opremljeno zemljišče, kjer naj bi se odmeril komunalni prispevek. Sodišče v avtonomijo organa lokalne samouprave brez utemeljenega razloga ne more posegati. Iz navedenega razloga bo moral prvostopenjski organ v postavljenem roku odločiti o vlogi tožnikov za odmero komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožbi tožeče stranke zaradi molka organa se ugodi tako, da se prvostopenjskemu organu naloži, da mora v roku 60-ih dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločil o vlogi A.A. in B.B. za odmero komunalnega prispevka za predvideno novogradnjo stanovanjskega objekta na parceli št. 1128/6 in 1129, oboje k.o. ...

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 313,50 EUR v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnika sta pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navajata, da je bila dne 19. 11. 2008 pri toženi stranki vložena zahteva za odmero komunalnega prispevka za nameravano gradnjo stanovanjske hiše v ... Tožena stranka je o tem odločala dvakrat. Obe odločbi sta bili odpravljeni, prva s sodbo upravnega sodišča, druga pa s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013. Sodba vrhovnega sodišča je bila strankam vročena v mesecu januarju 2014. Tožena stranka je bila od prejema sodbe vrhovnega sodišča dolžna izdati novo odločbo v zakonsko postavljenem roku 60-ih dni, vendar tega še do danes ni storila.

2. Tožnika sta toženo stranko večkrat pozvala k izdaji odločbe, vendar jima je tožena stranka sporočila, da le te ne misli izdati, ker ni v stanju izračunati komunalnega prispevka, ker še vedno nima Odloka o komunalni opremi gradbenih zemljišč. Tožnika je pozvala, naj vložita tožbo, da bo komunalni prispevek izračunalo sodišče. Tožnikoma se zdi tako postopanje neprimerno. Če držijo navedbe tožene stranke, da nima navedenega odloka, pomeni, da na območju Občine Piran sploh ni predpisan komunalni prispevek, zaradi česar bi tožena stranka morala izdati odločbo s takšno vsebino. Tožnika sta 21. 3. 2014 naslovila na toženo stranko pritožbo zaradi molka organa, vendar neuspešno. Od začetka postopka na prvi stopnji dne 19. 11. 2008 so minila že več kot tri leta in v tem roku tožena stranka ni izdala dokončne odločbe, zato so izpolnjeni pogoji iz 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za vložitev te tožbe. Tožeča stranka je pozvala toženo stranko s pozivom z dne 8. 6. 2015, da o zadevi odloči v sedmih dneh, vendar je bilo tudi to brezuspešno. Tožnika predlagata, naj sodišče toženi stranki naloži, da o zahtevi tožnikov odloči v 30-ih dneh od vročitve te sodbe, podrejeno pa, naj tožbi ugodi tako, da odloči, da tožnika nista zavezana za plačilo komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše v ... na parcelah številka 1128/6 in 1129 k.o. ... Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zanika, da ni v stanju izračunati komunalnega prispevka. Ne drži trditev, da Občina Piran nima sprejetega odloka o komunalnem prispevku. Vrhovno sodišče je v predmetni zadevi odločilo, da je potrebno komunalni prispevek določiti na podlagi Uredbe o vsebini programov opremljanja stavbnih zemljišč in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, vendar je iz podrobnega pregleda teh podzakonskih aktov možno ugotoviti, da se skladno z določili teh aktov obračunski stroški določijo v programu opremljanja. V letu 2008, ko je bila vložena vloga za obračun komunalnega prispevka, je veljal Odlok o komunalnem prispevku, ni pa še bil sprejet program opremljanja, ki določa obračunske stroške. Obračunski stroški so znani glede na to, da so se v letu 2009 pripravljale strokovne podlage za sprejem Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino Piran in jih je možno povzeti po strokovnih podlagah, ampak takrat še niso bili določeni v programu opremljanja, ki je bil sprejet v letu 2009 in ga je občinski organ tudi uporabil pri izdaji upravne odločbe v letu 2011. Tožena stranka nasprotuje predlogu, naj sodišče ugotovi, da tožeča stranka ni zavezana k plačilu komunalnega prispevka. Območje, na katerem namerava graditi tožeča stranka, je namreč komunalno opremljeno, kot izhaja iz dosedanjih odločb o komunalnem prispevku.

4. Tožnika v pripravljalni vlogi navajata, da od sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 361/2012 ni več sporno, da mora tožena stranka odmeriti komunalni prispevek na podlagi predpisov, ki so veljali na dan vložitve zahteve za odmero, to je na dan 19. 11. 2008. V nadaljevanju tožnika povzemata, kaj je tožena stranka odgovorila v odgovoru na tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer zahtevata povrnitev škode zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Navajata, da na dan vložitve zahteve tožnikov tožena stranka ni imela veljavno sprejetega občinskega programa opremljanja. V letu 2008, ko je bila vložena njuna zahteva, ni bilo mogoče izračunati komunalnega prispevka. Po lastnih navedbah je tožena stranka tak predpis sprejela leta 2009, tega pa po stališču vrhovnega sodišča ne sme uporabiti, kar pomeni, da je zahteva po plačilu komunalnega prispevka brez pravnega temelja. Komunalni prispevek je dohodek občine. Če občina predpisov, na podlagi katerih se komunalni prispevek sprejema, nima in ga ne more izračunati, mora posledice teh dejanj trpeti sama. Občina ni zavezana pobirati komunalnega prispevka. V Sloveniji obstajajo občine, ki tega prispevka ne obračunavajo. Če pa tožena stranka vztraja pri stališču, da je imela pravno podlago za obračun komunalnega prispevka, potem je dolžna izdati odločbo.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. ZUS-1 v četrtem odstavku 28. člena določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.

7. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 361/2012 z dne 4. 12. 2013, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba Občine Piran, Urada za gospodarstvo in turizem številka 429-94/2008 z dne 7. 4. 2011, prejela 6. 1. 2014. Če bi se smiselno štelo, da se tudi za sodbe vrhovnega sodišča uporablja četrti odstavek 64. člena ZUS-1, ki se sicer nanaša na odpravo akta s strani prvostopenjskega sodišča, potem bi morala tožena stranka izdati upravni akt celo v 30-ih dneh od dneva, ko je dobila sodbo, vendar pa tudi, če se šteje, da velja dvomesečni rok iz četrtega odstavka 28. člena ZUS-1, potem bi moral prvostopenjski organ izdati odločbo najkasneje do 6. 3. 2014. Ker tega ni storil, sta tožnika skladno s četrtim odstavkom 222. člena ZUP dne 24. 3. 2014 vložila pritožbo zaradi molka organa. Skladno z četrtim v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 bi moral drugostopenjski organ o tej pritožbi odločiti v roku dveh mesecev, to je najpozneje do 24. 5. 2014. Drugostopenjski organ tega ni storil, zaradi česar je pooblaščenka tožnikov z urgenco z dne 8. 6. 2015 od drugostopenjskega organa zahtevala, naj odloči o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh - gre za pogoj iz četrtega v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1. Ker tudi v sedmih dneh ni bila izdana odločba, sta tožnika dne 1. 7. 2015 vložila tožbo zaradi molka organa. Iz zgoraj navedenih procesnih dejanj glede na postavljene roke, kot jih določata četrti in drugi odstavek 28. člena ZUS-1, izhaja, da so podani pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa.

8. Po določilu prvega odstavka 69. člena ZUS-1 sodišče v primeru, če je vložena tožba zaradi molka organa, tožbi ugodi, če spozna, da je tožba upravičena, in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Sodišče ni sledilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katero tožeča stranka predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije s tem, da samo ugotovi, da ni zavezana plačati komunalnega prispevka. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč sme sodišče s sodbo odločiti o stvari med drugim tudi, kadar narava stvari to dopušča. V obravnavani zadevi pa sodišče meni, da narava stvari tega ne dopušča, saj je le tožena stranka najbolje seznanjena s tem, kako je komunalno opremljeno zemljišče, kjer naj bi se odmeril komunalni prispevek. Sodišče meni, da v avtonomijo organa lokalne samouprave brez utemeljenega razloga ne more posegati. Iz navedenega razloga bo moral prvostopenjski organ v postavljenem roku odločiti o vlogi tožnikov za odmero komunalnega prispevka.

9. Ker je torej po presoji sodišča tožeča stranka upravičeno vložila tožbo zaradi molka organa, je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da odloči o zahtevi tožnikov v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1. K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in naložilo, da mora tožena stranka izdati upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se jima priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena pravilnika). Glede na to, da sta tožnika stvar dodatno pojasnjevala z obrazloženo pripravljalno vlogo in sta tudi zanjo zahtevala stroške, se jima skladno s 4. členom Pravilnika priznajo še stroški v višini 10% od zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena pravilnika.