Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stroški tožnice, ki živi v Ajdovščini, kjer ima sedež kar nekaj odvetnikov, za pot k odvetnici v Novo Gorico zaradi vložitve tožbe, niso potrebni stroški, zato jih tožnica nosi sama.
Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.
: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti znesek 213,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51.088,00 SIT od 20.12.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 213,19 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila; zahtevek za plačilo zneska 1.170,55 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 280.512,00 SIT od 20.12.2006 do 31.12.2006 ter od zneska 1.170,55 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, je zavrnilo; odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 106,88 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnica pravočasno pritožila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo še znesek 223,63 EUR s pripadki, ponovno pa odloči tudi o stroških postopka in pri tem upošteva tudi potne stroške, ki so ji nastali. Navaja, da je sodišče odločilo, da so bili potrebni izdatki za celotno stanovanje, ki so odpadli na ml. K. za tri mesece, 18.000,00 SIT. Tako odločitev je sodišče sprejelo po prostem preudarku, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je to določbo nepravilno uporabilo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica je predložila račune, iz katerih izhaja, da je za opremo stanovanja porabila 125.180,00 SIT. To je znesek, ki predstavlja enkraten nakup in ga ni moč razdeliti na posamezne mesece. Tega zneska tudi sodišče v razveznem postopku pri določanju preživnine ni upoštevalo. Sodišče bi torej moralo tožencu naložiti v plačilo še znesek 223,63 EUR (53.591,00 SIT), ne pa odločiti po prostem preudarku. Sodišče bi moralo tožnici priznati stroške za prihod k odvetnici na relaciji Ajdovščina – Nova Gorica. Jasno je, da mora stranka priti k odvetniku, saj ta sam ne more napisati tožbe, enako mora stranka narediti tudi pred morebitno vlogo in pred obravnavo. To so torej stroški potrebni za pravdo. Tožnica je imela brezplačno pravno pomoč in ji je odvetnico postavilo sodišče, zato ji ne more odvzeti pravice do povračila stroškov. Teh stroškov ne more izkazati, saj se je pripeljala z osebnim avtomobilom.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati, da se stanovanjska oprema kupuje za daljši čas. Tožencu zato ni mogoče naenkrat naložiti povrnitve 1/3 stroškov nakupa opreme za stanovanje, v katerem živi tožnica s hčerkama, upoštevaje, da je toženec dolžan plačati tovrstne izdatke (na podlagi določbe 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) le za tri mesece (od avgusta do oktobra 2004). Da sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine tega stroška ni upoštevalo, na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno uporabilo določbo 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in glede teh stroškov odločilo po prostem preudarku.
Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. V času vložitve tožbe, 20.12.2006, tožnici še ni bila dodeljena pooblaščenka preko službe brezplačne pravne pomoči, J. T., odvetnica v Novi Gorici. Zanjo se je tožnica odločila sama, čeprav ima kar nekaj odvetnikov sedež tudi v Ajdovščini. Stroške za pot v Novo Gorico zaradi sestave tožbe tožnica zato nosi sama. Drugih tovrstnih stroškov pa tožnica ni izkazala, niti jih ni konkretno specificirala, kot to sodišče prve stopnje upravičeno ugotavlja.
Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).