Jedro

Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnika sta kot kreditojemalca s toženko v letu 2008 sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere jima je toženka dala kredit v višini 104.000 CHF, ki sta se ga zavezala vrniti v CHF (v evrski protivrednosti) v 204 zaporednih mesečnih obrokih. S tožbo uveljavata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, izbris hipoteke ter plačilo domnevno preplačanega zneska kredita (12.119,22 EUR). Skupaj s tožbo sta predlagala tudi zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 4. 2024 izdalo začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero je začasno, do pravnomočnega zaključka postopka, zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (I. točka izreka). Zavrnilo pa je predlog tožnikov, da se toženki, pod grožnjo denarne kazni, prepove razpolaganje s terjatvami, izterjava terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanje kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je toženkin ugovor zoper začasno odredbo zavrnilo.

3.Toženka se zoper sklep o ugovoru pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in začasno odredbo razveljavi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka trdi, da je bilo sklepanje kreditov v CHF v času sklenitve sporne pogodbe ne le dopuščeno, temveč tudi izrecno urejeno v ZPotK (v 9. točki v zvezi s 5. točko prvega odstavka 7. člena). Vsebina valutne klavzule temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah, ki so skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive izključene s področja njene veljavnosti in uporabe. Ni jasna (obrazložena) podlaga za presojo, da gre v obravnavani zadevi za enak primer kot v zadevi C-287/22.

5.Toženka je trdila, da je tožnika na več načinov opozorila na valutno tveganje (da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti), in sicer ustno pred sklenitvijo pogodbe, pisno v besedilu pogodbe ter ustno in pisno s strani notarja. Tožnikoma ni dajala zagotovil glede bodočega gibanja tečaja, ki ga niti ni mogoče predvideti. Predstavitev kakršnihkoli hipotetičnih scenarijev ne bi prispevala k boljši informiranosti tožnikov. Vprašanje je tudi, kakšen obseg sprememb bi morala toženka zajeti s simulacijami (10 %, 20 % ali 50 % spremembo...). Toženka je predlagala zaslišanje priče A. A. Z neizvedbo dokaza je sodišče kršilo njeno pravico do izjave.

6.V času sklepanja kreditne pogodbe veljavni ZPotK ni določal takšnega obsega pojasnilne dolžnosti, kot jo sedaj, 15 let kasneje, od toženke zahteva sodišče. Takšnega obsega pojasnilne dolžnosti ne določa niti trenutno veljavni ZPotK-24. Šteti je, da bi zakonodajalec, če bi ocenil, da je treba vsebino pojasnilne dolžnosti razširiti, sprejel ustrezne dopolnitve zakona. Tudi ESČP v svoji praksi izpostavlja, da je pravna predvidljivost ena ključnih zahtev načela zakonitosti. Sodišča morebitne zamude zakonodajalca ne morejo sanirati na način, da dajejo predpisom razlago, ki je glede na kasnejše, v času sklenitve pogodbe nepredvidljive dogodke, naklonjena eni od pogodbenih strank. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" izhaja iz Priporočil ESRB iz leta 2011, ki jih SEU le omeni, ne povzame pa v izreku svojih odločb, zato ne gre za del razlage Direktive. Priporočila ESRB so bila sprejeta z učinkom za naprej, ne z učinkom za nazaj. Prepoved retroaktivnosti zavezuje tudi sodišče, ne le zakonodajalca. Pojma "zelo velika depreciacija" ne definira noben predpis. Če bi sodišče pojem retroaktivno napolnjevalo, bi kršilo načelo pravne varnosti.

7.Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati le v nujnih primerih in le v primeru grozeče sile ali težko nadomestljive škode. Tudi pojem "težko nadomestljive škode" je treba razlagati ozko in strogo. Dokazno breme glede obstoja pogojev za zavarovanje je bilo na tožnikih, zato je neutemeljen očitek sodišča, da toženka ni podala navedb o tem, da bi ji odlog odplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe povzročil večje finančne izgube. Stališče nakazuje na neenako obravnavo pravdnih strank, ki temelji na dejstvu, da je toženka finančna institucija. Sodišče je izpostavilo, da je tožnica upokojenka, da se je kreditni obrok povišal iz 428 EUR na 606,91 EUR in da sta tožnika zaradi tega finančno izčrpana. Ugotovitev o finančni izčrpanosti je brez dokazne podlage - tožnika nista predložila dokazov o višini dohodkov v času sklenitve kreditne pogodbe in v času vložitve tožbe.

8.Smisel reverzibilnosti je vzpostavitev pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo pred izdajo začasne odredbe. Ugotovitev, da bi zastavljena nepremičnina zadoščala za poplačilo dolga, je brez podlage, saj sodišče ni ugotavljalo vrednosti zastavljene nepremičnine. Če bi morala toženka zaradi neplačevanja obveznosti odstopiti od kreditne pogodbe in zoper tožnika sprožiti izvršilni ali stečajni postopek, bi višina dolga, zlasti na račun zamudnih obresti in stroškov, v času dolgotrajnih sodnih postopkov le naraščala. Neutemeljeno so zavrnjene tudi toženkine navedbe glede (ne)zavarovanja nepremičnine in nemožnosti poplačila dolga v primeru njenega uničenja.

9. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

11.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah ZIZ o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

12.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe ZPotK, ZVPot ter temeljna načela OZ, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni. Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

13.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnikov, da jima je bil kredit v tuji valuti predstavljen kot ugoden in varen, ter da ju toženka ni opozorila na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb, ter ugotovilo enako: iz toženkinih navedb ne izhaja, da bi tožnika opozorila, da ima lahko kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanju znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosila. Toženka v pritožbi ponavlja ugovorne trditve: tožnika sta bila najprej ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, nato pa še pisno v pogodbi ter s strani notarja, opozorjena na valutno tveganje, to je na možnost, da se ob spremembi tečajnega razmerja lahko spremenijo mesečne anuitete v evrski protivrednosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnika kot povprečna potrošnika, ki prejemata dohodke v EUR, nista mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne zadostuje torej opozorilo o obstoju valutnega tveganja, kot ga zatrjuje toženka, saj na podlagi takšnega, abstraktnega in vsebinsko praznega opozorila potrošnik ne razume, da lahko tečajna nihanja povzročijo takšne spremembe njegove obveznosti, ki jih bo morda težko nosil. Ker ni zahteve po točno določenem načinu informiranja, bi lahko načeloma toženka tožnika na kakršenkoli način informirala o razsežnosti prevzetega tveganja. Toženka podaje informacije takšne intenzivnosti niti ni zatrjevala, zato je neutemeljeno pritožbeno problematiziranje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnikoma ni predstavila simulacij oziroma izračunov sprememb mesečnih anuitet zaradi spremembe valutnega razmerja CHF/EUR.

15.Ne jasno pogodbeno besedilo ne prebiranje pogodbe pri notarju in opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. V času sklenitve sporne pogodbe veljavni ZPotK je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejši za potrošnika, torej (tudi) ZVPot, ki je v četrtem odstavku 22. člena vzpostavil splošno zahtevo preglednosti. ZPotK je specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Presoja nepoštenosti v okviru ZVPot se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov Direktive in meril, ki jih je razvilo SEU. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije, pa imajo ex tunc pravni učinek, in izražajo, kar je v normi prava EU ab initio. V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer. Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.

17.Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na t. i. "črni scenarij", omenjeno v sklepu o začasni odredbi, pa je šteti za sopomenko opozorilu na posledice velike depreciacije EUR.

18.Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izključuje dejstvo, da dogovor o valuti posojila temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah. Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive v slovenski pravni red ni bila implementirana. ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na zakonsko določbo. Četudi je imel pogodbeni pogoj (kredit v CHF) v sporni kreditni pogodbi dovoljeno vsebino, je lahko nepošten.

19.Odločitev, da v tej fazi postopka (še) ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem predlagane priče, temelji na ugotovitvi, da že iz toženkinih trditev ne izhaja, da bi tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja z začasno odredbo dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženka v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšana.

20.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

21.Sodba C-287/22 je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, zato je neutemeljen pritožbeni pomislek o uporabljivosti v sodbi zavzetih stališč.

22.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (prejela sta 104.000 CHF, toženki pa že plačala 116.410,09 CHF). Pritožnica te ugotovitve ne izpodbija. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

17.Pri tehtanju neugodnih posledic oziroma položajev pravdnih strank je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je toženka finančna institucija, ki ji nekajletni odlog plačila ne bo povzročil finančnih izgub in ki se bo lahko v primeru uspeha v pravdi poplačala iz zastavljene nepremičnine. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v okviru tehtanja neugodnih posledic ni ustrezno presojalo toženkinega položaja. Drugačno tehtanje interesov bi lahko opravilo zgolj na podlagi ugovornih trditev. Te pa so se nanašale izključno na toženkino negotovost, ali bo v primeru uspeha v pravdi lahko v celoti poplačana. S hipoteko na nepremičnini v lasti tožnikov je bila zavarovana terjatev v višini 104.000 CHF, zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je malo verjetno, da vrednost te nepremičnine (tudi v primeru prodaje pod tržno vrednostjo) ne bi zadoščala za poplačilo preostanka terjatve, ki po toženkini navedbi znaša še 5.796,62 CHF. S pomisleki, da začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe pomeni tudi to, da v primeru prenehanja plačevanja letnih premij za zavarovanje zastavljene nepremičnine, toženka od tožnikov ne more zahtevati izpolnitve, in da v primeru škodnega dogodka zastavljena nepremičnina ne bi zadoščala za pokritje vseh obveznosti, pritožba izpostavlja hipotetično situacijo, torej situacijo, ki se (še) ni zgodila (tožnika nista nehala plačevati premij), in za katero glede na lastnikov ekonomski interes za zavarovanje premoženja, ki predstavlja njegov dom, niti ni verjetno, da se bo zgodila.

18.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

19.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

3Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

4Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 77/2026, s spremembami in dopolnitvami.

5Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami.

6Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023, odločbe Ustavnega sodišča Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20 ter odločbe SEU v združenih zadevah C-776/19 do C-782/19, C-609/19 in C-405/21.

7Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

8Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

9Glej odločbo Up-54/19, 20. točka obrazložitve.

10Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.

11Glej sklep II Ips 69/2023, 23. točka obrazložitve: ...Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para, na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

12Glej sklep II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve.

13Glej sklep II Ips 75/2023, 19. točka obrazložitve.

14Glej odločbo Up-14/21-30, opomba 102.

15Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

16Glej sodbo II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.

17Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

18Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto."

19Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.

20Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive. Opozorilo na t. i. "črni scenarij", omenjeno v sklepu o začasni odredbi, pa je šteti za sopomenko opozorilu na posledice velike depreciacije EUR.

21Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja izključuje dejstvo, da dogovor o valuti posojila temelji na kogentnih in dispozitivnih zakonskih določbah. Izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive v slovenski pravni red ni bila implementirana. ZVPot pa ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na zakonsko določbo. Četudi je imel pogodbeni pogoj (kredit v CHF) v sporni kreditni pogodbi dovoljeno vsebino, je lahko nepošten.

22Odločitev, da v tej fazi postopka (še) ni treba izvesti dokaza z zaslišanjem predlagane priče, temelji na ugotovitvi, da že iz toženkinih trditev ne izhaja, da bi tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja z začasno odredbo dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženka v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšana.

23Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo težko nadomestljive škode. Pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odložitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.

24Sodba C-287/22 je bila sprejeta v postopku predhodnega odločanja, ki ga je sprožilo sodišče v Varšavi v zvezi s tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je imela valutno klavzulo v CHF. Tožnika sta v postopku predlagala odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka. Finančni produkt in okoliščine iz zadeve C-287/22 so v bistvenem podobne okoliščinam iz te pravde, zato je neutemeljen pritožbeni pomislek o uporabljivosti v sodbi zavzetih stališč.

25.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (prejela sta 104.000 CHF, toženki pa že plačala 116.410,09 CHF). Pritožnica te ugotovitve ne izpodbija. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.