Jedro

Pritožnik ne navaja določno, katere od več raznovrstnih terjatev naj bi zastarale, zato podroben pritožbeni preizkus niti ni mogoč. Glede na obdobje opravljenih storitev, zajetih v računih (april 2009 in kasneje) ter glede na datum vložitve predloga za izvršbo (29. 11. 2010), ki je tek zastaranja pretrgal, terjatve niso zastarale, saj ni potekel niti najkrajši, enoletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 11. 2010, opr. št. VL 171258/2010, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico v znesku 639,19 EUR in za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 56,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in navedeni sklep o izvršbi v ustreznem delu razveljavilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 52,00 EUR (III. točka izreka).

Toženec se v pravočasni, laični pritožbi pritožuje zoper ugodilni del in navaja, da so vtoževane terjatve zastarale, sam pa ima nasprotno odškodninsko terjatev zoper tožečo stranko, ki je znatno višja od vtoževanega zneska, saj škoda na njegovem stanovanju še vedno nastaja. Izpolnjene so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Opozarja na izredno slabo stanje njegovega stanovanja, z vsakim dežjem pa se stanje strehe in posledično stanovanja še poslabša. V denarnem skladu je bilo sredstev dovolj, vendar je bila tožeča stranka bolj zainteresirana za nepotrebno (lepotno) sanacijo fasade, čeprav je vedela, da je popravilo strehe nujno potrebno. Pasivnost tožeče stranke pomeni kršitev njenega dolžnostnega ravnanja po 28. členu SZ-1, ki ji nalaga obveznost sprožiti sodni postopek. Nujen je strokovni ogled in ocena sodnega izvedenca, s katerim bi se dokazalo, da so strop in stene v celoti zgnili, zaradi česar je bivanje v stanovanju znatno oteženo, tožeča stranka pa ogleda noče organizirati. Ker upravnik ne želi plačati nastale škode, bo primoran vložiti tožbo zoper ostale lastnike hiše, kar bo nedvomno poslabšalo medsosedske odnose. Pristojno sodišče poziva, da postavi izvedenca gradbene stroke, ki bo ocenil nastalo škodo v stanovanju. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa o izvršbi, s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku pred sodiščem prve stopnje, se sme pred višjim sodiščem izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob zgoraj obrazloženem vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožeča stranka je upravnik večstanovanjske hiše na K.; - toženec je lastnik podstrešnega stanovanja št. 7 v zgoraj navedeni stavbi; - tožeča stranka je tožencu v obdobju od aprila 2009 do julija 2010 izstavila šestnajst razdelilnikov stroškov v skupnem znesku 645,71 EUR; - toženec nobenega od vtoževanih zneskov ni plačal. Pritožbene navedbe v zvezi s slabim stanjem predmetnega stanovanja zaradi zamakanja strehe in (ne)ustrezno porabo sredstev iz denarnega sklada ne predstavljajo pravno upoštevnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 458. člena ZPP, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi bila postavitev izvedenca nepotrebna, saj je toženec višino odškodninske terjatve, ki jo je uveljavljal v pobot, dokazal že s predloženim računom št. 54/2004 z dne 17. 11. 2004, medtem ko je dejstvo, zaradi katerega je toženec ta dokaz predlagal (sedaj nastajajoča škoda v stanovanju) za ta postopek brezpredmetno.

Pavšalne navedbe toženca, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev, ki temelji na njeni odškodninski odgovornosti kot upravnika predmetne večstanovanjske stavbe, so neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpno obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča glede (ne)obstoja odškodninske terjatve do tožeče stranke (17. - 27. točka obrazložitve) in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da so terjatve zastarale, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik niti ne navaja določno, katere od več raznovrstnih terjatev naj bi zastarale, zato podroben pritožbeni preizkus niti ni mogoč. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člen ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Glede na obdobje opravljenih storitev, zajetih v računih (april 2009 in kasneje) ter glede na datum vložitve predloga za izvršbo (29. 11. 2010), ki je tek zastaranja pretrgal, terjatve niso zastarale, saj ni potekel niti najkrajši, enoletni zastaralni rok. Toženec očitno spregleda drugi odstavek 355. člena ZPP, ki določa, da pri terjatvah, ki zastarajo v enem letu, zastaranje prične teči šele po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Zastaralni rok je za terjatve iz leta 2009 pričel teči 1. 1. 2010 in do vložitve predloga za izvršbo (29. 11. 2010) ni iztekel. Na podlagi zgoraj obrazloženega in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).