Jedro

Dokazno breme za trditev, da so bile zapadle najemnine poravnane z vlaganji v poslovni prostor, je bilo na strani tožene stranke.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 15-ih dni izprazniti poslovni prostor v I., površine 156,43 m2 in ga prostega vseh stvari in oseb izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 66.895,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče upoštevalo le navedbe tožeče stranke glede odprtih plačil najemnine tožene stranke, ne pa tudi utemeljenega pobotnega ugovora tožene stranke. Sodišče je tudi zmotno uporabilo procesne določbe, saj ni upoštevalo dokaznega predloga o postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, da obstaja obveznost tožeče stranke do tožene in tudi višino vlaganj. Iz predloženega poravnalnega predloga z dne 18.2.2004 tudi izhaja, da znašajo vlaganja najemnika - toženca po aneksu št. 3 in po aneksu št. 4, ki jih je tožeča stranka priznala tožencu v skupnem znesku 8.401.955,06 SIT, pri čemer pa dejansko vložena sredstva toženca znašajo celo 12.740.349,00 SIT. Tožeča stranka bi torej morala priznati razliko v toženčevo korist v višini 4.338.394,00 SIT. Navedena višina sredstev pa je več kot dovolj za pobot z neplačano najemnino, ki jo vtožuje tožeča stranka. Neresnične pa so tudi ugotovitve v sodbi, da tožena stranka ni ugovarjala opominom za plačilo najemnine. Tožena stranka je večkrat te ugovore podala ustno.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo niti v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče očitka tožene stranke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le navedbe tožeče stranke glede višine neporavnanih obveznosti iz naslova najemnine ne pa tudi utemeljenega ugovora tožene stranke, da je zapadle najemnine poravnala z vlaganji v poslovni prostor, ne sprejema. Po določilih 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V okviru teh dokaznih pravil je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je upoštevalo navedbe tožeče stranke, saj je ta poleg navedb za svoje trditve podala tudi dokaze. S temi dokazi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tudi izkazala, da je bilo stanje odprtega dolga toženca na dan 27.6.2002 iz naslova že zapadlih najemnin 1.012.627,76 SIT, iz izpisa odprtih postavk na dan 15.12.2003 pa celo 4.013.620,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je nato tudi povsem pravilno zaključilo, da je bilo dokazno breme za trditev, da so bile zapadle najemnine poravnane z vlaganji v poslovni prostor na strani tožene stranke. Ta pa, kot je tudi pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, teh trditev ni dokazala pač pa se je zgolj sklicevala na listinske dokaze, katerih pa v dokazne namene sploh ni predložila. Ker pa obseg zatrjevanih vlaganj, z izjemo tistih, ki jih je tožeča stranka izrecno priznala s sklepom z dne 15.3.2001, ni izkazala z nobenim dokazom, je sodišče tudi pravilno ravnalo, ko je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke. Podlago za tako odločitev pa je imelo sodišče prve stopnje v dokaznih pravilih, po katerih ni dopustna dokazna ponudba za informativne namene, to je takšna ponudba, po kateri naj sodišče izpelje dokaze za to, da bo stranka šele iz teh podatkov izvedela za posamezna pravotvorna dejstva. Tako naravo pa je dejansko imel predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo in razumno obrazložilo, zakaj po njegovem mnenju tožena stranka ni dokazala poračun najemnine z vlaganji, so zaključki sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot v pravnem pogledu pravilni. Trditev, da je tožena stranka ustno ugovarjala opominom tožeče stranke pa je novota, za katero tožena stranka ni izkazala, zakaj je ni postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zlasti še, ker se je na to okoliščino celo izrecno med drugim sklicevala tudi tožeča stranka (list. št. 21 spisa), zato je pritožbeno sodišče, glede na izrecno določbo 1. odst. 337. člena ZPP ni moglo upoštevati.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.