Jedro

Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 13.837,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu M.Z. plačati pravdne stroške v višini 1.175,95 EUR, tožencu K.K. pa v višini 979,96 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne uporabe materialnega prava" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v celoti v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo in zahtevek presojalo le na podlagi določbe 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Sodišče pa bi moralo pri presojanju konkretne zadeve upoštevati določbo 186. člena OZ, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, kakor solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Tudi, kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na nek način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe za nastalo škodo solidarno. Tipičen primer, ki obsega zadnje navedeni položaj, je ravno udeležba več oseb v pretepu, v katerem je eden od udeležencev poškodovan. Udeležba v pretepu je ravnanje, ki nedvomno povečuje verjetnost nastanka škode v zvezi s takšnim pretepom. Če ni mogoče ugotoviti, kateri od udeležencev v pretepu je povzročil škodo, je potrebno po pravilu o alternativni vzročnosti v razmerju do oškodovanca, za to škodo solidarno obsoditi vse udeležence pretepa. V postopku je bilo, po mnenju pritožnika, nesporno ugotovljeno, da so vsi trije toženci (tudi M. P., zoper katerega je sodba že pravnomočna) sodelovali pri nastanku škode, ni pa mogoče ugotoviti kateri izmed njih je točno katero poškodbo tožniku dejansko povzročil. Ob pravilni uporabi materialnega prava, to pomeni, da vsi trije odgovarjajo za tožniku nastalo škodo in to solidarno (4. odstavek 186. člena OZ).

Drugi toženec K. K. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Poudarja, da je tretji toženec M. P. sam priznal, da je tožnika udaril prav on in tudi pojasnil, da je šlo za spor med tožnikom in njim, o sporu pa drugi toženec ni vedel ničesar, zaradi česar pri pretepu le-ta tudi ni imel "interesa" sodelovati.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je že v tožbi zatrjeval odgovornost vseh treh tožencev za škodni dogodek in za povzročeno mu škodo. Med drugim je navajal, da so tožnika in njegovo družbo "toženci skupaj pretepali z udarci in brcami v predel telesa in glavo". Tudi sodišče prve stopnje kot popolno in prepričljivo oceni izpovedbo tožnika, da "je Plahuta nato napadel P., K. in Z. sta P. zapirala pot, tožnik pa je šel pomagat P. ... nenadoma je, ne ve od kje, dobil udarec po desnem ušesu ... C. so vrgli ob avto, nato so spet napadli P., sam je dobil takrat izza hrbta udarec po čeljusti ... udarci so leteli z vseh strani", kot takšno pa tudi izpovedbo priče R. P. "da so v pretepu sodelovali vsi trije toženci da so vse te tri osebe preteple Francija in ostale da so bile vse te tri osebe udeležene v pretepu zoper vse tri". To pa pomeni, da je potrebno tožnikov zahtevek za povrnitev škode presojati tudi po določbah 186. člena OZ in ne le po splošnem pravilu, določenem v 1. odstavku 131. člena OZ, kot to pravilno opozarja pritožba. Pravila o solidarni odgovornosti, določena v 186. členu OZ, dokazno breme oškodovanca delno omilijo. V teh primerih oškodovancu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja in nastalo škodo. Dokazati pa mora, da obstaja položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti, ter ostali predpostavki odškodninske odgovornosti, to je protipravnost in škodo. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ni ugotavljalo vseh navedenih pravnorelevantnih dejstev. Glede na to, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo in zato tudi ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev v zvezi z obsegom škode in primerno višino odškodnine, o čemer ne more prvič odločati pritožbeno sodišče, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju naj torej sodišče dogodek presoja še z vidika določbe 186. člena OZ. Če pa bo ugotovilo, da ne gre za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, temveč s stopnjo prepričanja zaključilo, kdo konkretno je škodo povzročil, pa bo seveda prišla v upoštev uporaba splošne določbe 1. odstavka 131. člena OZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.