Jedro

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, zato mora biti jasno določena v izreku stroškovne odločitve. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti.

Tožencema (dolžnikoma) s sodbo (izvršilnim naslovom) ni bilo naloženo, da v korist tožnika (upnika) nekaj solidarno data, storita ali opustita. O nerazdelni odgovornosti za glavno stvar ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik mora v roku 8 dni povrniti dolžnici 298,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu upnika in zaradi izterjave denarne terjatve v višini 5.724,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2019 dalje, terjatve v višini 1.667,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2020 dalje ter izvršilnih stroškov, kot jih bo odmerilo izvršilno sodišče, zoper dolžnico dovolilo predlagano izvršbo (I. točka izreka). V preostalem delu je predlog za izvršbo zavrnilo (II. točka izreka). Imenovalo je izvršitelja (III. točka izreka) ter dolžnici naložilo, da mora v roku osmih dni povrniti upniku 204,33 izvršilnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in II. točki izreka se pritožuje upnik po pooblaščencu. Zatrjuje, da je v predmetnem postopku upravičen terjati od dolžnice celoten znesek stroškov postopka iz prvostopenjske in drugostopenjske sodbe. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi, ni ustrezna in primerljiva. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da je bila dolžnica v pravdnem postopku nujni in enotni sospornik. Enotni sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko. V primeru, ko se pravno razmerje za (dva) toženca lahko reši le na enak način za oba, je jasno, da je lahko tudi o stroških odločeno le na enak način za oba. V pravdnem postopku je šlo za nerazdelno odgovornost za izpolnitev glavne stvari, zato je podana tudi nerazdelna odgovornost za plačilo stroškov postopka. Oba toženca (kot enotna pravdna stranka) sta bila nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, posledično pa sta glede na določbo tretjega odstavka 161. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nerazdelno odgovorna tudi za povrnitev pravdnih stroškov. Njuna solidarna odgovornost izhaja že iz zakona in zato ni potrebe, da bi bila posebej opredeljena v izreku sodbe. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam je nasprotovala. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru, P 427/2016 z dne 15. 4. 2019 in sodbe Višjega sodišča v Kopru, I Cp 389/2019 z dne 3. 3. 2020. V tem pravdnem postopku sta kot toženi stranki nastopala A. A. in B. B. (dolžnica tega postopka), kot tožeča stranka pa družba C. d.o.o. (upnik tega postopka). S prvo in drugostopenjsko sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki povrniti 11.448,00 EUR ter 3.334,26 EUR stroškov, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V predlogu za izvršbo je upnik zahteval izterjavo celotnega zneska teh pravdnih oziroma pritožbenih stroškov zgolj od ene toženke, B. B. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je iz izreka zgoraj navedenih sodb solidarna obveznost tožencev glede povrnitve stroškov ne izhaja. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, zato mora biti jasno določena v izreku stroškovne odločitve. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti. To izhaja iz drugega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbeno naziranje, da sta oba toženca (kot enotna sospornika) nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, in zato nerazdelno odgovorna tudi za stroške, ni utemeljeno. Prej omenjeni pravdni postopek se je vodil zaradi ugotovitve ničnosti sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja in glede vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Izdana sodba je bila ugotovitvene oziroma oblikovalne narave in učinkuje že s svojo pravnomočnostjo. Tožencema s to sodbo ni bilo naloženo, da v korist tožnika nekaj (solidarno) data, storita ali opustita. O nerazdelni odgovornosti za glavno stvar ni mogoče govoriti. Uporaba določbe tretjega odstavka 161. člena ZPP v konkretnem primeru ni na mestu.

7. Ker niso podane niti kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Ta odločitev je že zajeta v zavrnitvi njegove pritožbe. Dolžnici pa mora povrniti njene pritožbene stroške (stroške podanega odgovora na pritožbo) v znesku 298,66 EUR (400 točk po 7. točki tarifne št. 31 v zvezi s tarifno št. 19 Odvetniške tarife oziroma 240,00 EUR, 4,80 EUR materialnih stroškov in 53,86 EUR DDV). Višji tovrstni zahtevek je zavrnilo.