Jedro

Naloga upravitelja je, da skrbno preveri premoženje dolžnika in prijavljene terjatve ter ločitvene in izločitvene pravice. Dejstvo, da o nečem že poteka sodni spor, nikakor ne pomeni, da bi smel zgolj iz tega razloga (povsem nekritično) prerekati terjatve in izločitvene pravice. Preveriti jih mora sam, po pridobitvi morebitnih dodatnih podatkov od dolžnika, odgovornost za pravilno izjavo je upraviteljeva, dolžnik pa ima v primeru postopka osebnega stečaja možnost tudi sam prerekati terjatve in izločitvene pravice, če se z upraviteljevo izjavo ne strinja.

Sodišče mora ob odločanju o izdaji ali zavrnitvi izdaje soglasja k izvensodni poravnavi skrbno pretehtati vse razloge, ki so pomembni – tako razloge, zakaj naj ne bi stečajni dolžnik v pravdah uspel, kot tudi razloge, zakaj naj bi bil tak dogovor v korist stečajne mase.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo soglasje k izvensodni poravnavi – Dogovoru o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 16. 6. 2014. 2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je poravnava izredno koristna za oba stečajna postopka in najboljši možen kompromis, sodišče pa ni dovolj dobro utemeljilo, zakaj ne podaja soglasja. Dolžnik je bil več kot 90 % lastnik upnika, nase in na vse povezane družbe je prenesel vse premoženje upnika. Upravitelj je terjatve prerekal, ker so bili sodni postopki v teku. Oprema in stroji niso v lasti dolžnika, tudi najemnine bo moral v celoti vrniti. V sklepu St 1814/2011 z dne 2. 9. 2014 je stečajni upravitelj upnika pridobil soglasje za to poravnavo Glede zadeve II Pg 423/2012 bi moralo sodišče upoštevati, da sta se upnik in dolžnik dogovorila le za 120.000,00 EUR, v primeru izgube pravde pa mu zato ne bo treba plačati stroškov in še nižji znesek priznanih terjatev bo, pri čemer upnik tako ali tako verjetno ne bo poplačan. Glede zadeve I Pg 1181/2013 je poravnava narejena na podlagi cenitev in dolžnik več niti ne bi mogel prejeti, tudi če dobi stroje vrnjene, obstaja pa tudi visoko tveganje, da strojev in vozil ne bo mogel prodati po cenah v cenitvi, ob izgubi pravde pa bo moral povrniti še stroške. Upnik je nadalje povzel tveganja in stroške vsake od pravdnih zadev. Upravitelj je od dolžnika dobil zatečeno stanje, dolžnik pa takrat ni bil pripravljen priznati krivde oziroma se poravnati, zato je bil upravitelj prisiljen prerekati terjatve. Sodišče bi moralo upravitelja tudi pozvati k dodatnemu pojasnilu. Odločitev je neutemeljena in ima veliko negativnih posledic ter tveganj za stečajni postopek ter poplačilo upnikov. Nikjer pa sodišče ne navaja, da je soglasje zavrnilo, ker naj bi bila zavrnitev ugodnejša za stečajno maso.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da se pritožnik moti, ko navaja, da ni bilo komunikacije med sodiščem in upraviteljem. Sodišče prve stopnje je upravitelja celo dvakrat pozvalo k dopolnitvi predloga (procesno dejanje – v nadaljevanju PD 410 in PD 415). Višje sodišče kot naravnost neverjetno ocenjuje dejstvo, da si je upravitelj dovolil predlog z dne 20. 6. 2014 (PD 406) vložiti takšen, kot je. Ta predlog je namreč povsem prazen, brez kakršnekoli utemeljitve predloga, saj v obrazložitev zgolj navaja, da „po proučitvi celotne zadeve in po posvetu z odvetnikom ocenjuje, da poravnava predstavlja optimalno rešitev za stečaj in stečajno maso, saj bi v primeru nadaljevanja postopka lahko nastajali samo stroški tožbenih zahtevkov, kar bi samo dodatno znižalo obstoječo stečajno maso“. Pritožnik se tudi moti, ko trdi, da je bil upravitelj terjatve in izločitveno pravico prisiljen prerekati zaradi ravnanja dolžnika. Naloga upravitelja namreč je, da skrbno preveri premoženje dolžnika in prijavljene terjatve ter ločitvene in izločitvene pravice. Dejstvo, da o nečem že poteka sodni spor, nikakor ne pomeni, da bi smel zgolj iz tega razloga (povsem nekritično) prerekati terjatve in izločitvene pravice. Pri tem ga morebitno neutemeljeno stališče osebnega dolžnika nikakor ne veže. Preveriti jih mora sam, po pridobitvi morebitnih dodatnih podatkov od dolžnika, odgovornost za pravilno izjavo je upraviteljeva, dolžnik pa ima v primeru postopka osebnega stečaja možnost tudi sam prerekati terjatve in izločitvene pravice, če se z upraviteljevo izjavo ne strinja.

5. Z vložitvijo predloga, ki je tako vsebinsko prazen, je upravitelj prezrl dejstvo, da izdaja soglasja za sklenitev izvensodne poravnave, kot jo predvideva 322. člen ZFPPIPP, ni zgolj formalnost, odvisna le od dejstva, da je bila izdaja soglasja predlagana. Sodišče mora namreč ob odločanju o izdaji ali zavrnitvi izdaje soglasja k izvensodni poravnavi (kot tudi v primeru izdaje soglasja h kateri od drugih zadev, za katere ZFPPIPP predvideva nujnost soglasja sodišča v postopku zaradi insolventnosti) skrbno pretehtati vse razloge, ki so pomembni – tako razloge, zakaj naj ne bi stečajni dolžnik v pravdah uspel (to vsebuje tudi razloge, zakaj so bile terjatve in izločitvene pravice prerekane in zakaj so sedaj ti razlogi odpadli), kot tudi razloge, zakaj naj bi bil tak dogovor v korist stečajne mase. Vsi ti razlogi morajo biti jasno navedeni in vsebinski, ne pa zgolj pavšalni. Ob tem pa upravitelj niti po pozivih sodišča prve stopnje svoje naloge ni izpolnil, kot je bilo od njega, kot strokovnjaka za vodenje stečajnega postopka, pričakovati. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da kljub dopolnitvam predloga upravitelj vsega potrebnega ni pojasnil. 6. Razlogi, ki jih navaja pritožba, sodišču prve stopnje niti niso bili znani, zato jih seveda ni moglo upoštevati. Višje sodišče pa ocenjuje, da bi lahko vodili k drugačni odločitvi sodišča prve stopnje, če bi mu bili znani. Pri tem pa je pomembno tudi to, da še vedno ne zadostujejo za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zato višje sodišče samo ne more spremeniti njegove odločitve. Še vedno namreč manjka ocena, zakaj naj bi upravitelj ob sestavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev menil, da so terjatve in izločitvene pravice neutemeljene in zakaj si je zdaj premislil – torej zakaj sedaj meni, da v pravdah ne bo uspel, prej pa je očitno menil drugače – ko je prerekal terjatve in izločitvene pravice ter vložil izpodbojno tožbo. Prav tako v upraviteljevem predlogu in dopolnitvah tega predloga ni jasne in vsega potrebnega obsegajoče analize zneskovnih posledic za primer izdaje soglasja k sklenitvi izvensodne poravnave ali zavrnitve le-tega. Teh ocen stečajni upravitelj pritožnika – upnika v tem stečajnem postopku – seveda niti ni mogel opraviti. Višje sodišče sicer razume, da stečajni upravitelj pritožnika želi sklenitev izvensodne poravnave, za katero je sam soglasje sodišča že pridobil (pri čemer se je očitno pridobitve soglasja sodišča lotil dovolj skrbno in odgovorno, da je s svojimi razlogi prepričal sodišče prve stopnje v zadevi, ki teče nad pritožnikom), vendar pa to samo po sebi še ne pomeni, da je taka izvensodna poravnava koristna tudi za upnike v obravnavani zadevi. O čem takem mora sodišče prve stopnje prepričati upravitelj, postavljen v tem postopku osebnega stečaja, in je to njegova dolžnost, ne pa dolžnost upnika oziroma njegovega upravitelja.

7. Nova dejstva, ki jih je navedel pritožnik, kažejo na to, da bi lahko bila sklenitev izvensodne poravnave ugodna za stečajno maso in upnike, vendar pa je za odločitev potrebno predlog upravitelja še dopolniti. Ob stanju, ko upravitelj kljub jasnim pozivom sodišča prve stopnje predloga ni dopolnil tako, da bi bilo mogoče o njem vsebinsko odločiti (torej s stališča učinkov na stečajno maso), sodišču prve stopnje očitno ni ostalo drugega, kot da izdajo soglasja zavrne. Ker pa upnik izkazuje dodatne razloge za ugoditev predlogu za izdajo soglasja k sklenitvi izvensodne poravnave, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP, 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8. Pred ponovno odločitvijo bo moralo sodišče prve stopnje od upravitelja pridobiti dodatna pojasnila v smislu zgoraj navedenega, torej tudi v delih, glede katerih že iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil upraviteljev predlog kljub dopolnitvam nepopoln. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne bo vplivala le na upravitelja, ki je vložil tak, kljub dopolnitvam še vedno izredno pomanjkljiv predlog, temveč vpliva tudi na stečajno maso in upnike, tudi pritožnika, ki se ga sklenitev izvensodne poravnave tiče tako osebno, kot udeleženca poravnave, kot se ga tiče tudi kot upnika, ki bo (morda) udeležen tudi pri morebitni razdelitvi stečajne mase. Od upravitelja v tem postopku osebnega stečaja pa je pričakovati, da bo svoje obveznosti opravil tako, kot mu to nalaga zakon – torej skrbno, odgovorno do upnikov in do stečajnega dolžnika, predvsem pa strokovno neoporečno. Pri tem višje sodišče ne more niti mimo dejstva, da gre za zahteven in obsežen stečajni postopek, ki je prekomerno obremenjen tudi s pomanjkljivimi predlogi upravitelja, kar je nedopustno in preveč obremenjujoče ne le za upnike, pač pa tudi za sodišče.