Jedro

Začasna odredba s prepovedjo razpolaganja in obremenitve nepremičnine, izdana v postopku za razdružitev premoženja, v katerem predlagateljica uveljavlja polovični solastninski delež na skupnem stanovanju, se pravilno nanaša na celotno stanovanje, ki je formalno last nasprotnega udeleženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotnikov ugovor zoper začasno odredbo, s katero mu je 15.9.1993 do pravnomočne odločitve v tej zadevi prepovedalo kakorkoli razpolagati oz.

obremeniti nepremičnino - trisobno stanovanje št. 16 v 3. nadstropju na B., v izmeri 75 m2. Proti sklepu se nasprotni udeleženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP. Navaja, da povsem načelno ne vidi nobenega razloga za izdano začasno odredbo, saj stanovanja ni imel in nima namena prodajati ali obremenjevati, in tako ni izkazana nobena nevarnost, ki bi odredbo opravičevala. Principielno se tudi ne strinja s prepovedjo, ki posega v premoženje, do katerega predlagateljica celo glede na lastne navedbe ne more imeti zahtevkov.

Začasno odredbo bi tako kvečjemu lahko predlagala glede zahtevane polovice stanovanja. Problematična je tudi časovna veljavnost izdane začasne odredbe. Ko bo pravdni postopek z ugotavljanjem eventuelnih deležev končan, ni nobene osnove, da bi se udeležencu še naprej prepovedalo razpolaganje z njegovo lastnino oz. deležem. Glede tega ugovora prvo sodišče ni zavzelo nobenega stališča oz. svoje odločitve sploh ni obrazložilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek za razdružitev skupnega premoženja, katerega predmet je med drugim tudi sporno stanovanje.

Ker predlagateljica predlaga, da se to dodeli njej, nasprotniku pa druga (skupna) nepremičnina, je očitno, da njena terjatev, ki je, kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, verjetno izkazana na podlagi določil 51. in 59. člena ZZZDR, meri na skupno premoženje kot celoto, pa tudi na celotno stanovanje. V smislu določil 1. in 2. odst. 265. člena ZIP ter 2. točke 1. odst. 268. člena ZIP je torej nedvomno upravičena do zavarovanja svoje terjatve v takem obsegu kot izhaja iz izdane začasne odredbe, ki tako le v okviru navedenega predpisa posega v nasprotnikovo lastninsko pravico. Po končanem pravdnem postopku zaradi ugotovitve deležev na spornem stanovanju bo predlagateljičina terjatev v obravnavanem razdružitvenem postopku še vedno obstajala, zato bo do pravnomočnega končanja tega postopka podan tudi interes za zavarovanje. Tudi časovna omejitev začasne odredbe z dne 15.9.1993 je torej utemeljena in v skladu z določili 272. člena ZIP. Glede na povedano je torej prvostopno sodišče nasprotnikov ugovor zoper začasno odredbo utemeljeno zavrnilo, pri čemer je pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da mu glede na njegove trditve, da stanovanja ne namerava odsvojiti ali obremeniti, z odredbo tudi ne bo nastala nikakršna škoda (2. odst. 265. člena ZIP) in zato nevarnosti otežene ali nemožne kasnejše uveljavitve terjatve ni potrebno dokazovati. Pritožbo, ki ugovorne trditve ponavlja, je bilo po povedanem treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (čl. 380, tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 14 ZIP).