Jedro

Izpodbijani sklep je bil utemeljeno izdan na podlagi 145. člena ZDavP-2 na podlagi izvršilnega naslova. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga tožeče stranke pa v postopku davčne izvršbe ni več možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje odločil, da se zoper tožečo stranko, na podlagi izvršljive odločbe št. DT 4934-53203/2016-22 z dne 10. 10. 2016, izvršljive 2. 11. 2016, opravi davčna izvršba dolžnega zneska v višini skupaj 50.184,03 EUR (1. točka izreka). Neporavnane obveznosti se vplačajo na tam naveden prehodni račun (2. točka izreka), davčna izvršba na premičnine se opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu dolžnika. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžnikove premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe (3. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, o morebitnih drugih stroških davčne izvršbe bo izdan poseben sklep (4. točka izreka). Vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi davčni organ navaja, da je iz knjigovodskih evidenc razvidno, da dolžnik A., ni v predpisanem roku poravnal davčnih obveznosti, zaradi česar je Finančni urad Maribor dne 12. 4. 2016 izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-53203/2016-1 09-700-01, s katerim je začel davčno izvršbo zoper njega. Navedeni sklep je bil dolžniku vročen 13. 6. 2016. Ker dolžnik ni poravnal davčnega dolga, je Finančni urad Maribor dne 26. 9. 2016 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, s katerim je zarubil denarno terjatev dolžnika v višini 50.069,03 EUR po fakturi 71/2015 z dne 11. 11. 2015 z valuto zapadlosti 17. 11. 2015, ki jo ima do tožnika (sklep št. DT 4934-53203/2016-09-700-01 z dne 26. 9. 2016). Citirani sklep je bil davčnemu dolžniku vročen 28. 9. 2016, dolžnikovemu dolžniku - tožeči stranki pa 27. 9. 2016. 3. Ker se dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi na denarno terjatev z dne 26. 9. 2016, saj terjatve ni poravnal in ker zoper navedeni sklep v zakonitem roku tudi ni vložil ugovora, je bila dne 10. 10. 2016, na podlagi 175. člena ZDavP-2 izdana odločba, št. DT 4934-53203/2016-22 09-700-01, s katero je bilo dolžnikovemu dolžniku naloženo, da v 15-dneh od vročitve odločbe plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, na predpisane račune. Citirana odločba je bila dolžnikovemu dolžniku vročena 14. 10. 2016 in je postala izvršljiva 2. 11. 2016. 4. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka oziroma dolžnikov dolžnik dne 4. 11. 2016 vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom št. 4934-53203/2016-26 09-700-01 z dne 15. 11. 2016 zavržena kot prepozno vložena. V skladu z določili 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je v konkretnem primeru odločba z dne 10. 10. 2016, ki pa je postala izvršljiva dne 2. 11. 2016. V nadaljevanju davčni organ citira tudi pravno podlago v zvezi z obračunom zamudnih obresti v primeru, da tožeča stranka oziroma davčni dolžnik obveznosti ni plačal v predpisanih rokih.

5. Tožena stranka je v pritožbenem postopku navedeno odločitev potrdila in pritožbo zavrnila. V obrazložitvi povzema potek postopka davčne izvršbe dolga in ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi s 145. členom citiranega zakona. Pojasnjuje, da je pritožbeni organ v konkretnem primeru presojal samo, če so izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, in se ni spuščal v presojo pritožbenih (ugovornih) navedb, ki se nanašajo na obstoj terjatve po sklepu o davčni izvršbi z dne 26. 9. 2016, saj zato niso podani pogoji. Tožeča stranka je imela možnost ugovarjati sklepu o davčni izvršbi z dne 26. 9. 2016, vendar pravnega sredstva ni izkoristila. O predlogu za zadržanje postopka davčne izvršbe odloča prvostopni organ samo po uradni dolžnosti, kadar oceni, da so zato podani pogoji v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZDavP-2. 6. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in pri tem ugovarja, da sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 4934-53203/2016-09-700-01, s katerim je davčni organ zarubil denarno terjatev dolžnika v višini 50.069,03 EUR po fakturi 71/2015, tožeči stranki ni bil vročen 27. 9. 2016, kot to navaja tožena stranka. Zatrjuje, da ji citirani sklep ni bil vročen pravilno, ker ga je prejela nepooblaščena oseba. Zato vročitev ne more veljati za opravljeno. Zatrjuje, da ne ve, kdo je predmetni sklep prejel, oseba, ki bi naj bila pooblaščena za vročanje pa je C.C. kar bo ta lahko potrdil, ko bo zaslišan. Iz istih razlogov tudi nadaljnji sklepi oziroma odločbe tožeči stranki niso bili vročeni pravilno, saj jih je sprejela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno torej izvršilni naslov zoper tožečo stranko ne obstaja in zato tudi zoper njo ni bilo mogoče voditi postopka davčne izvršbe.

7. V nadaljevanju ugovarja tudi o obstoju terjatve, ki naj bi jo tožena stranka zarubila dolžniku A. Zatrjuje, da je tožeča stranka A. izdala več računov, vezanih na najem in investicije na strelišču, ki jih je A. sprva zavračal, in zato je prišlo do neusklajenega stanja kontov, kar pa je že urejeno in tako tožeča stranka nima več obveznosti do A., ampak ravno nasprotno. Neobstoj predmetne terjatve je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbah z dne 7. 12. 2016 in z dne 15. 11. 2016. Predlaga, da zaradi kršitve pravil postopka, ker tožeči stranki predmetne odločbe niso bile pravilno vročene, s tem ji je bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva, v posledici česar je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, nepravilno pa je bila uporabljena tudi zakonska podlaga, sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek davčne izvršbe ustavi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V predmetni zadevi je sporna odločitev davčnega organa, da začne davčno izvršbo zoper tožečo stranko na podlagi izvršljive odločbe št. DT 4934-53203/2016-22 z dne 10. 10. 2016. Tožeča stranka namreč ugovarja izvršljivosti citirane odločbe iz razloga, ker naj ne bi bila vročena osebi pooblaščeni za sprejem dokumentov.

11. Navedeni tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je davčni organ na podlagi 173. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) s sklepom št. DT 4934-53203/2015-20 z dne 26. 9. 2016 pričel davčno izvršbo zoper davčnega dolžnika A. z rubežem dolžnikovih terjatev do tožeče stranke in tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil plačilo zarubljenega zneska dolga v višini 50.069,03 EUR, na tam naveden račun. Iz vročilnice pripete k citiranemu sklepu je razvidno, da je bil navedeni sklep vročen tožeči stranki 27. 9. 2016. Zoper citirani sklep tožeča stranka ni ugovarjala, zato je davčni organ z odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, št. DT 4934-53203/2016-22 z dne 10. 10. 2016, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača citirani neporavnani znesek dolga po sklepu z dne 26. 9. 2016. Iz k odločbi pripete vročilnice izhaja, da je bila tudi ta odločba vročena tožeči stranki in sicer dne 14. 10. 2016. Zoper citirano odločbo je tožeča stranka dne 14. 11. 2016 vložila pritožbo, ki pa je bila kot prepozna zavržena s sklepom davčnega organa št. 4934-53203/2016-26 z dne 15. 11. 2016. Tudi ta sklep je bil, kot izhaja iz pripete vročilnice, vročen tožeči stranki dne 27. 11. 2016. Ker je bila tožeča stranka dolžna zarubljeni znesek dolga poravnati v roku 15 dni po prejemu odločbe z dne 10. 10. 2016, je torej izvršljivost citirane odločbe nastopila dne 2. 11. 2016. 12. Navedeno po presoji sodišča pritrjuje stališču tožene stranke, da je bil izpodbijani sklep utemeljeno izdan na podlagi 145. člena ZDavP-2 na podlagi izvršilnega naslova, ki ga predstavlja odločba z dne 10. 10. 2016 in da vsebinska presoja ugovorov v zvezi z višino in obstojem dolga tožeče stranke, v predmetnem postopku ni več možna. V tem smislu tako niso dovoljeni niti tožbeni ugovori glede nepravilne vročitve vseh citiranih dokumentov, kar naj bi vplivalo na izvršljivost terjatve.

13. Ne glede na navedeno pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, po prvem odstavku 87. člena ZUP (ki se na podlagi 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom) vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitve šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Navedeno velja tudi za fizično vročanje dokumentov iz prvega odstavka 87. člena ZUP pravnim osebam, ki se opravi po tretjem odstavku 91. člena ZUP, ki določa, da če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primer določeno drugače. 14. Katera je oseba, ki je v primerih vročanja po tretjem odstavku 91. člena ZUP določena oziroma pooblaščena za sprejem dokumentov, določi s svojimi pravili pravna oseba, vročevalec pa je dolžan ugotoviti, ali oseba, ki bi želela sprejeti dokument, zato določena oziroma pooblaščena. Če to ugotovi, se prav tako izdela tudi vročilnica, ki jo podpiše navedena oseba v imenu pravne osebe. Take vročilnice pa so bile izdelane tudi v primeru spornih dokumentov v obravnavani zadevi. Vročilnica, na kateri je datum sprejema pošiljke s podpisom prejemnika, kar brez pripomb s svojim podpisom potrdi vročevalec (tako kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru), je javna listina, ki dokazuje omenjena odločilna procesna dejstva. Po prvem odstavku 171. člena ZUP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar je v tem primeru dokazno breme na strani tistega, ki to dokazuje (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 98/20110 in sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 118/2005). Upoštevaje navedeno tako okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, da sporni dokumenti niso bili vročeni zakonitemu zastopniku oziroma, da so bili vročeni osebi, ki ni bila zato ustrezno pooblaščena, glede na to, kako je bila sestavljena vročilnica v vsakem posameznem dokumentu (s podpisom prejemnika) v obravnavni zadevi ne more biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev tožene stranke. Sicer pa se za tožečo stranko kot gospodarsko družbo pri organiziranju sprejemanja pošte in odločanju o tem, katere osebe opravljajo to delo, zahteva tudi višji standard skrbnosti pri poslovanju.

15. Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 v povezavi 145. členom citiranega zakona, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker so ključne dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev nesporne, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1. 17. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.