Jedro

O vprašanju retroaktivne uporabe 35. člena ZDrž je presojalo že Ustavno sodišče RS. Članstvo v Kulturbundu izkazuje pripadnost nemški narodnosti. Stranki je bilo dovoljeno dokazovanje lojalnosti, vendar v postopku ni navajala in ne dokazovala okoliščin, ki bi izpričevale lojalnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1186/2001-7 z dne 25.9.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2001. Z njo je ta zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote R. ob D. z dne 27.11.2000. Z njo je bilo ugotovljeno, da se H.N. po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot prehodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po tej določbi izda upravni organ ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca. Za ugotavljanje državljanstva se uporablja določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 88/48 v nadaljevanju ZDrž), po kateri se za državljana FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini (ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena z dne 4.12.1948) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je presodilo, da uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, določbo 3. odstavka 63. člena ZDen pa je treba razlagati kot pravno domnevo, zoper katero je dovoljen nasproten dokaz (odločba št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, Uradni list RS, št. 23/97, stran 1893). Nesporno je bilo ugotovljeno, da je H.N. že pred 4.12.1948 živel v tujini, saj iz potrdila, ki je bilo izdano 15.4.1961 v L. izhaja, da je bil v mesecu septembru 1945 prijavljen v kraju S. v Avstriji. Opredelitev za nemško narodnost dokazuje arhivsko gradivo v Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, iz katerega izhaja, da je bil vpisan na strani ... fonda Kulturbund. Do podelitve avstrijskega državljana je bil v policijski evidenci pri uradu deželne vlade evidentiran kot Nemec iz Jugoslavije, vpisan pa je bil tudi v seznamu izseljenih Volksdeutscherjev, ki ga hrani Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Prvostopni upravni organ je pozval pooblaščenca tožeče stranke, da predlaga in predloži dokaze, ki bi nasprotovali domnevi nelojalnosti, vendar tožeča stranka teh dokazov v postopku ni predložila. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, glede narodnosti H.N. in pravilno uporabila predpise.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugotovi jugoslovansko in slovensko državljanstvo H.N., podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Predlaga tudi, da se ga oprosti plačila sodnih taks za pritožbo.

Ponavlja ugovor o retroaktivni uporabi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Navedena določba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, zato je sodišče sploh ne bi smelo uporabljati. Člani Kulturbunda niso bile samo osebe nemške narodnosti. Sicer pa se narodnost ne more presojati samo po članstvu v neki organizaciji. H.N. v Občini S. ni imel stalnega bivališča. Zato se ne more šteti, da je živel v tujini. Sicer pa je odločilen čas odsotnosti na dan 28.8.1945, ne pa na dan 4.12.1948. ZDrž je dokazno breme dokazovanja nelojalnosti nalagal toženi stranki. Tega ne moreta spremeniti niti ZDen niti odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona, to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstvo FLRJ in s tem tudi ne državljanstvo Republike Slovenije. Glede na podatke predloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela ZDrž, objavljena v Uradnem listu SFRJ, št. 105/48. O vprašanju retroaktivne uporabe te novele in o skladnosti uporabe navedene določbe v postopkih ugotavljanja državljanstva z Ustavo RS, je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, v že navedeni odločbi. Presodilo je, da je uporaba navedene določbe dopustna in da ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pravilna je tudi presoja, da članstvo organizacij Kulturbund izkazuje pripadnost nemške narodnosti. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere temeljni program je obsegal pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznodovalne politike. Zato so Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po merilih, ki so ji sami določili.

ZDrž je zahteval za uporabo določbe 2. odstavka 35. člena življenje v tujini ne pa stalno prebivališče, pri čemer pa je odločilen datum 4.12.1948 in ne 28.8.1945. V skladu z že navedeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije je treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ razlagati kot pravno domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz. Stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Oba upravna organa in sodišče prve stopnje sta izhajala iz takšne uporabe določb ZDen-a. Tožniku je bila dana možnost dokazovanja lojalnosti H.N. K temu ga je pisno pozval že organ prve stopnje, vendar te možnosti ni izkoristil. V upravnem postopku ni navajal, ne dokazoval ravnanja imenovanega, ki bi izpričevalo lojalnost, niti ni dokazoval obstoja drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. Zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

O predlogu za taksno oprostitev je pristojno odločati sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.